{"id":1180,"date":"2023-08-17T10:20:10","date_gmt":"2023-08-17T10:20:10","guid":{"rendered":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=1180"},"modified":"2023-08-24T08:27:10","modified_gmt":"2023-08-24T08:27:10","slug":"3-del-plateau-de-valensole","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=1180","title":{"rendered":"3. del – Plateau de Valensole"},"content":{"rendered":"

Pokrajina platoja Valensole je kola\u017e malih in velikih njiv, grmi\u010devja med cipresami in manj\u0161ih in ve\u010djih doma\u010dij. Ki so kot variacija na eno temo – nizke, bledo ro\u017enate do breskove barve, ne\u017eno rde\u010de strehe in dosledno med drevjem. Vse z okni obrnjene stran od vetra. Moustiers saint Marie – hribovska vasica, danes planinsko izhodi\u0161\u010de in turisti\u010dni raj. Lokali, trgovine, pa tudi koko\u0161i, potok in seveda cerkvica na hribu.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Najprej sva se seveda napotila na hrib, na vrh. Da iz primerne vi\u0161ine vidiva, kaj se godi naokoli. Pot je bila ozka, kamnita, na njej sploh nisva bila sama. Lahko pelje “le” do vrha nad vasjo s cerkvico ali pa \u0161e naprej na katerega koli mnogih okoli\u0161kih gri\u010dev. Tako tudi ljudje v pohodnih \u010devljih ali pa v natika\u010dih. Ker je cerkvica tudi ena izmed romarskih poti, se na poti znajde tudi mnogo starej\u0161ih, tako da gremo bolj po\u010dasi, umirjeno in si lahko res dosledno in podrobno ogledujemo …<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

\"\"
Najvi\u0161ji osamelec svoje sorte. Vedno se najdejo posebne\u017ei.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Angelsko lepoti\u010denje – cerkvena vrata.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Marijina kapelica.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Kri\u017eani. Za zdravje, v zahvalo. Da smo tu in da nam gre kar dobro.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Z hudimi dilemami in zadr\u017eki sva le spravila na kavo. Natakarji prijetno prijazni, ni sledu neke francoske arogance, o kateri se nekaj govori naokoli, kava odli\u010dna, wc \u010dist – vse skupaj \u0161tiri evre. Naj \u0161e taja!<\/figcaption><\/figure>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Pogled na jezero Lac de Sainte Croix, se pravi Jezero Sv. Kri\u017ea. Barva mo\u010dno spominja na na\u0161o So\u010do, samo da je tu vode turkizne barve ogromno. Tako reka in jezero sta \u0161portni vodni raj za vse mogo\u010de, kar plava in se premika. Ni naju zanimalo, prav ni\u010d. Dan ni bil \u0161e ni\u010d poleten, voda pa ledena.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Reka La Durance pride iz kanjona Verdon in oblikuje tak\u0161no lepo jezerce. V bistvu bolj jezero. Ne\u017ene obale, droben pesek, turkizna kristalna voda. Poleti verjetno ni takole. Sedaj pa nas je bilo za prgi\u0161\u010de. Parkirala sva in si na obre\u017eju privo\u0161\u010dila skromen piknik z bageto, nekaj sira in olivami. Ter dobila svojo prvo parkirno kazen. Za parkiranje na praznem parkiri\u0161\u010du in ob neobstoje\u010dem parkomatu. Ki ga \u0161e niso postavili, ker \u0161e ni sezona. Redar pa \u017ee dela, ker je to njegova slu\u017eba. To se je odkrilo \u0161ele po obisku in prevajanju spletne strani. Napisala sem ugovor, pla\u010dala ni\u010d. Nama je pa za malo narasel pritisk. Ne zelo veliko in ne za zelo dolgo, a kar nekako sva \u0161e pod vtisom strahu, da so Francozi pa\u010d malo vzv\u0161eni, da ne marajo tujcev, da je vse drago, … Do sedaj ni\u010d od tega ne dr\u017ei, imajo pa malo druga\u010den red in to je pa\u010d potrebno dojeti in sprejeti. Saj se verjetno tudi mi zdimo kak\u0161nemu radovednemu Francozu solidno nenavadni.<\/p>\n

\"\" \"\" \"\"<\/p>\n

Valansole – kmetijska prestolnica Visoke Provanse. Sede\u017e predelave sivke. Na najin ponedeljek pa zaspano, s soncem obsijano mestece. \u0160e najbolj \u017eivahna je bila fontana.<\/p>\n

\"A<\/p>\n

Za\u010dasen dom imava v okro\u017eju Manosque, v vasi Mane. Manosque je sicer znan po znamki L’occitane, ki ima tam \u0161e vedno sede\u017e in ve\u010dino proizvodnje. Seveda imam nadvse rada L’occitane in \u010de sva \u017ee tu, … Pa ima hudi\u010d mlade, ob ponedeljkih nimajo ogledov tovarne, samo manj\u0161i prikaz dejavnosti, ki pa je pravzaprav samo komercialna predstavitev. Povabili so nas na nakup v tovarni\u0161ki trgovini, ki je \u0161e lep\u0161a kot ve\u010dina L’occitanovih v Slovenji. In vsaj meni se zdi, da \u0161e dra\u017eja, \u010de je to sploh mogo\u010de. Kupila nisem prav ni\u010d, razen prav spodobnega espressa iz avtomata. Res je tudi, da je kozmetike iz sivke in drugih zeli\u0161\u010d v Provansi neskon\u010dno veliko. Vsaka vas ima vsaj dve delavnici, nekateri se kli\u010dejo tudi boutique. Cene niso nizke, nikakor ne, \u0161e vedno pa mnogo bolj dostopne in dostojne kot L’occitane.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Na ve\u010der sva se vra\u010dala “domov” v Mane. In se sprehodila po vasi, zlezla do Rotunde na hribu. Eni smo vzdihovali pri nadvse \u010dednem, starodavnem kamnitem kri\u017eevem potu in ljubki kapelici, drugi pa so u\u017eivali ob skrivnostih delovanja mehanizma zvonov. Ki je postavljen kar ob cerkvici, da si lahko ogleda\u0161, kako zadeva deluje.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Prvi leto\u0161nji \u010disto po naklju\u010dju najden rimski most. Prelepa in ne\u017ena okolica. Malo sva se v ro\u017enati ve\u010derni svetlobi vozila s kolesi naokoli. Ni kaj re\u010di, preprosto, bilo je neskon\u010dno lepo. In sva po nesre\u010di na\u0161la \u0161e tale mosti\u010d preko potoka. Ni\u010d velikega in ni\u010d posebnega, pa sva kar sedela in u\u017eivala vse do son\u010dnega zahoda.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pokrajina platoja Valensole je kola\u017e malih in velikih njiv, grmi\u010devja med cipresami in manj\u0161ih in ve\u010djih doma\u010dij. Ki so kot variacija na eno temo – nizke, bledo ro\u017enate do breskove barve, ne\u017eno rde\u010de strehe in dosledno med drevjem. Vse z okni obrnjene stran od vetra. Moustiers saint Marie – hribovska vasica, danes planinsko izhodi\u0161\u010de in […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":1181,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[17],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1180"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1180"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1180\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1660,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1180\/revisions\/1660"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/1181"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1180"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1180"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1180"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}