Kot bi bila formula moli (in ne upo\u0161tevaj zapovedi) ter delaj (ustvarjaj in prodajaj), neverjetno uporabna za splo\u0161en dvig standarda in preseganje rev\u0161\u010dine. In starodavna podlaga tudi \u0161e dana\u0161njemu podjetni\u0161kemu duhu sti\u0161ke doline.<\/p><\/blockquote>\n
![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_095220-225x300.jpg\")
![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_095525-225x300.jpg\")
<\/p>\n
Menihi cistercijanci so stoletja skrbeli za zdravje prebivalstva od blizu in dale\u010d. Tako je \u0161e danes. V samostanu je desetletja deloval Pater Simon A\u0161i\u010d<\/strong>, ki je zeli\u0161\u010darstvo povzdignil v pravo umetnost zdravljenja in laj\u0161anja vsakovrstnih tegob. Kar v samostanskem Stiku tudi po\u010dnejo \u0161e danes. Zeli\u0161\u010dna trgovina je raj zdravilnih zeli in prostor za upanja na bolje. \u010ce se du\u0161a spo\u010dije in pomiri v baziliki, se telo okrepi in pozdravi med zeli\u0161\u010di.<\/p>\n Midva sva si privo\u0161\u010dila mnogo dobrega:<\/p>\n Sti\u0161ki samostan je imel in \u0161e vedno ima razko\u0161no knji\u017enico. Skrivnostno bogastvo besed in vedenja stoletij. O stvareh, o katerih mogo\u010de danes ne vemo niti toliko, da bi vedeli, da nimamo pojma.<\/p>\n Stra\u0161no zanimiva se mi zdi kombinacija samostana u\u010denjakov in zeli\u0161\u010darjev. Si lahko drznem re\u010di, arcnij za du\u0161o, za razum in telo. Vse na enem mestu. kako neverjetno prakti\u010dno in sodobno.<\/p><\/blockquote>\n Z Bogom Sti\u010dna in se kmalu ponovno vidimo. Tudi ob igrivem poto\u010dku, ki objema zidove opatije.<\/p>\n Nadaljevala sva v Novem mestu. Zimsko sonce nama ni sledilo, dolenjska metropola naju je pri\u010dakala z mrzlim vetrom in nebom, da bi se skoraj lahko dotaknil. \u017delela sva se kon\u010dno sprehoditi po Kettejevem drevoredu. Prvi\u010d, kljub najinim kar pogostim potem v Novo mesto.\u00a0 Kettejev drevored, pribli\u017eno 1500 m dolgo povezovalno sprehajali\u0161\u010de med novome\u0161ko industrijsko trgovsko cono Br\u0161ljin in starim jedrom je slavospev kostanjem. Zima je in listov ni, tako da sva verjela na besedo. Sicer si te\u017eko predstavljam Dragotina Ketteja<\/strong>, kako se sprehaja po svojem drevoredu, bova pa poskusila \u0161e enkrat, ko bodo drevesa razko\u0161nej\u0161a. Na\u0161la pa sva prebivalca, ki je poziral na svoji verandi, bli\u017ee naju ni spustil.<\/p>\n Dragotin Kette je bil rojen v Premu pri Ilirski Bistrici. Je pa mnoga leta pre\u017eivel v Novem mestu, se tu \u0161olal, ustvarjal in ljubil. Ljubil svojo Angelo<\/strong> in ji posve\u010dal \u010dute\u010de in hrepene\u010de verze.<\/p>\n “In ti si tega kriva, odaliska, Kette je rad pisal o ljubezni, pa tudi o \u017eivljenjskih tegobah, razmi\u0161ljanjih, kaj je prav in kaj naj \u010dlovek stori. Na\u0161la sem nekaj \u010dudovitih pesmi o no\u010di (npr. Prekrasni trg), prijateljeval z Ivanom<\/strong> Cankarjem<\/strong>, Antonom<\/strong> Podbev\u0161kom<\/strong>, Bo\u017eidarjem<\/strong> Jakcem<\/strong>, … kakor je videti je dolenjsko metropolo vzel za svojo in ona njega. Nekaj najlep\u0161ih besed je namenil lepotici “vseh dni in no\u010di” – Krki.<\/p>\n “Tiha in nema Naj po\u0161teno povem, rada imam Novo mesto! Predvsem Glavni trg, pa pisane male hi\u0161ke na Bregu, pa cerkev Sv. Miklav\u017ea, ki \u010duva vse skupaj. Po\u010dasi se navajam tudi na bolj prevzetne, fine me\u0161\u010danske vile na Grmu in okoli Gimnazije Novo mesto. Nadvse rada pohajkujem naokoli, ravno prav je vsega, vsaj za moj okus. Dve knjigarni, ena celo s kavarno in ob\u010dasnimi literarnimi ve\u010deri, druga pa z izborom vsega lepega kar gre skupaj s knjigami. Nekaj trgovinic z navdihom, ravno prav malo, da se ne utrudi\u0161 s tekanjem in zmedo izbire. Enako skrita tr\u017enica, na katero se postavi\u0161 in z obratom 180 stopinj ve\u0161, kaj je danes na voljo. Pa \u0161e teater Antona Podbev\u0161ka, z ravno toliko predstavami, da ne pozabi\u0161, kaj je gledali\u0161\u010de. Ker pa jih ni mnogo, pa\u010d pogleda\u0161, kar je in tako \u0161e marsikaj, kar ob ve\u010dji izbiri ne bi. Priznam, da so ravno te predstave, ne po izbiri, temve\u010d bolj zaradi hrepenenja in umanjkanja, zelo pogosto ravno tiste, ki se najbolj dotaknejo in o\u010darajo. Pa \u0161e Dolenjski muzej in galerija Bo\u017eidarja Jakca, ravno prav velika, da nisi naveli\u010dan \u017ee na polovici, pa \u0161e vedno dovolj obse\u017ena, da vedno lahko pride\u0161 nazaj.<\/p>\n Novo mesto je polno umetnosti, poezije, besed. Kro\u017eek Novome\u0161ka pomlad (Podbev\u0161ek, Miran Jarc<\/strong>, Jakac, …) je navdih \u0161e danes. Ve\u010d o tem pa kak\u0161en pomladni dan, ko bo dolenjska pokrajina zacvetela.<\/p>\n Danes sva se oglasila pri Kralju Matja\u017eu. Ne onem izpod Pece, \u010deprav se zadnje \u010dase kar pogosto posku\u0161am meniti z njim in mu nekako vsiliti misel, da je mogo\u010de \u010das, da se malo predrami. Da ga potrebujemo. Se ne strinja, tako sva raje pri\u0161la k novome\u0161kemu. Ob vseh dobrih in odli\u010dnih gostilnah na Dolenjskem, je Kralj Matja\u017e po mojem mnenju prinesel neko urbano sve\u017eino na glavni mestni trg.\u00a0 Ne preve\u010d obse\u017een meni, alkimisti\u010dno testo za pice, doma\u010de pivo, … Spet tako kot sem \u017ee rekla za Novo mesto, vsega ravno prav, da ne zblazni\u0161 od izbire in vse je dobro. Spo\u0161tljivo dobro. Tudi sam interier je sve\u017e, igriv, malo industrijski. Na stenah polno gostilni\u0161kih anekdotic in iskric, od Janeza Trdine<\/strong> pa do Janeza<\/strong> Bogataja<\/strong>, pa \u0161e malo Novome\u0161ke pomladi vmes. \u010cas do \u017eelenega mine \u0161e celo prehitro. Na tem mestu je gostilna \u017ee dolgo, kar oglejte si podobnost. Obo\u017eujem tak\u0161ne kraje, ki izhajajo iz bogastva tradicije, koreninijo v tistem, kar je \u017ee bilo ter se sidrajo v sodoben \u010das. Z alkimijo testa in zvarki piva, …<\/p>\n Danes sva spoznala druga\u010dno Novo mesto. Navadno prideva za vikend ali pa na ve\u010der. Delovni dan naju je pri\u010dakal z gostim prometom, hitenjem, tovornja\u010dki. Tako dolenjska prestolnica dela posel. Kar malo nespodobno sem se po\u010dutila z mojim popotni\u0161kim pohajkovanjem. Bilo mi je pa tudi v\u0161e\u010d, \u010de se dela, pomeni, da delo je, \u010de delo je, bo denar in ljudje lahko \u017eivijo dobro in ustvarjalno. Lahko se mi o\u010dita naivnost, saj vem, pa vendar. Bolje tako. Bilo mi je v\u0161e\u010d, malo sem bila celo privo\u0161\u010dljiva, na vpadnicah smo stali celo dalj kot v Ljubljani …<\/p>\n Razmi\u0161ljam, kdaj in zakaj je postalo kar nekako nespodobno pohvaliti podjetnosti in zmo\u017enost zaslu\u017eiti denar. Nas je res prej\u0161nji dru\u017ebeni sistem tako mo\u010dno zastrupil z idejo, da je kdor ima, denar seveda, verjetno ali pa nedvomno lopov, ali pa vsaj slab \u010dlovek. Pa smo obsodili ali vsaj zani\u010devali mno\u017eico delovnih in sposobnih ljudi. Imeli, tudi mnogo, pa so tudi tisti, ki niso bili ne delovni niti sposobni, vsaj ne na podjetni\u0161ki na\u010din. Se mi dozdeva, da smo se \u0161li neki toksi\u010dni vrednotni obrat, ko tisto, kar nekdo po\u010dne narobe, na ves glas o\u010dita drugemu in ga zasramuje ter sodi in obsodi. Danes je bilo videti, da se Dolenjci niso dali. Da drobijo po svojim opravkih, delajo ter ustvarjajo, tudi slu\u017eijo. Bravo in nadaljujte, imejte denar in s tem mo\u010d ter dolenjski ponos. Pamet in modrost pa \u017eelim jaz. Ni serijska niti samoumevna, ni bila neko\u010d in ni danes.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":" \u010cakajo naju trije dnevi v de\u017eeli pod Gorjanci. Dru\u017einska vikend hi\u0161ica omogo\u010da, da smo tu pogosto, mogo\u010de pa se ravno zato do sedaj \u0161e nisem odlo\u010dila, da o Dolenjski tudi kaj napi\u0161em. Sti\u010dna Dan sva za\u010dela v s soncem obsijanem starodavnem cisterijanskem samostanu Sti\u010dna. Danes si je kar te\u017eko predstavljati \u010das, ko se tam domovalo […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":326,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[9],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/188"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=188"}],"version-history":[{"count":13,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/188\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1509,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/188\/revisions\/1509"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/326"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=188"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=188"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=188"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_091748-300x225.jpg\")
![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_091900-300x225.jpg\")
![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_091946-300x225.jpg\")
<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_095610-300x225.jpg\")
![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_094638-1-300x225.jpg\")
![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_094445-300x225.jpg\")
<\/p>\n\n
Novo mesto<\/h2>\n
![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_113344-3-225x300.jpg\")
![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_113732-3-225x300.jpg\")
<\/p>\n
\ngolob\u010dek moj, bela trnjolica,
\nprevzetni pav, ne, ne, vijolica,
\nki roka hrepene\u010d jo k prsim stiska.”
\n(prva kitica pesmi In ti si kriva, Odaliska)<\/p><\/blockquote>\n
\nse vije krog mesta
\nin ga objema
\nkot ljubica zvesta.
\nZadnja lu\u010d sije
\n\u0161e tam izmed vej,
\nKrka se vije
\npo\u010dasi naprej…
\nAdijo, adijo!”
\n(prva kitica pesmi Na Krki)<\/p><\/blockquote>\n![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_121749-300x225.jpg\")
![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_124553-300x225.jpg\")
<\/p>\nKralj Matja\u017e<\/h2>\n
![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_133434-300x225.jpg\")
![\"\"](\"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/wp-content\/uploads\/2022\/02\/20220225_130748-1-300x225.jpg\")
<\/p>\n