{"id":2170,"date":"2023-08-30T11:55:34","date_gmt":"2023-08-30T11:55:34","guid":{"rendered":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=2170"},"modified":"2024-04-02T14:02:56","modified_gmt":"2024-04-02T14:02:56","slug":"17-del-vtisi-provanse-iz-knjizne-sobe","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=2170","title":{"rendered":"17. del – vtisi Provanse iz knji\u017ene sobe"},"content":{"rendered":"

O Provansi sem razmi\u0161ljala in si jo \u017eelela obiskati mnogo let. Verjetno kar desetletij. Sanje o svetlobi, ki je navdihovala umetnike in \u0161irnih poljih di\u0161e\u010de sivke. Romanti\u010dni stereotipi so bili vseprisotni in mo\u010dni. Rado se zgodi, da potovanja in pokrajine, ki jih \u017eeli\u0161 obiskati in jih domi\u0161ljija slika v \u017eeljah, na koncu nekako razo\u010darajo. Skoraj mora tako biti. Moja Provansa ni razo\u010darala. Mogo\u010de sem le \u017ee malo utrjena popotnica ali pa Provansa dejansko je svoj lastni stereotip. Na potovanje sem se za\u010dela pripravljati ob rezervaciji prve postojanke, prvega apartmaja v Manu, blizu kmetijske prestolnice Valensola. Za\u010dela sem prebirati vodi\u010de, ob tem pa pre\u017eivljati dragocene ure ob Durrellovem<\/strong> Avignonskem kvintetu<\/em>. Junaki se menjavajo na odru \u017eivljenja prve polovice 20. stoletja, se sprehajajo pa razli\u010dnih prostorih in razli\u010dnem \u010dasu ter se vedno znova pove\u017eejo v brez\u010dasnem Avignonu.<\/p>\n

\"Avignonski<\/p>\n

Sledile so knjige Petra Mayla<\/strong>, Leto dni v Provansi<\/em> in Hotel Pastis<\/em>, humorne sodobne zgodbe o sre\u010danju angle\u0161kih obi\u010dajne\u017eev s Provansalsko realnostjo. Mayesove knjige so verjetno najbolj popularizirale Provanso in jo postavile na zemljevid hrepenenj sodobnega urbanega \u010dloveka.<\/p>\n

\"Leto \"Hotel<\/p>\n

\n

Sledil je Pagon<\/strong> s svojo Slavo mojemu o\u010detu<\/em>, ne\u017eno pripovedjo o spominu na o\u010deta in otro\u0161tvo na provansalskem pode\u017eelju. Zgodba hrepenenj, svetlobe, \u010dri\u010dkov in ob\u010dudovanja o\u010deta. Ki pa je hkrati tudi odstrla \u010darovnijo. Ve\u010d same Provanse in njene du\u0161e sem verjetno spoznala v Ga\u0161perlinki<\/em>.<\/p>\n

\"Ga\u0161parinka <\/p>\n

V osr\u010dje Camargua pa je popeljala epska pripoved Frederica Mistrala<\/strong> Mireille<\/em>, za katero je tudi dobil Nobelovo nagrado. Ne bere se hitro niti ne lahkotno, pa vendar se strani menjavajo kot provansalski vetrovi.<\/p>\n

>\"Book<\/p>\n

Na koncu potovanja, v Nici, pa \u0161e Modianovo<\/strong> kriminalko Avgustovske nedelje<\/em>, ki je verjetno tudi na prav dolo\u010den na\u010din vplivala na moje dojemanje Nice in Azurne obale. Tesnobno, zmedeno, o\u0161abno. Ali pa ni\u010d od tega. Pa bolj igrivo, razpu\u0161\u010deno …<\/p>\n

\"Avgustovske<\/p>\n

Kot sem rekla, pri\u010dakovala sem mnogo, tudi zato, ker sem si potovanja zamislila kot darilo za 50. rojstni dan. To pa ni kar tako. In dobila sem, kar sem \u017eelela. Provansa je o\u010darala tudi mene. Predvsem tista bolj severna, pode\u017eelska, polna polj, traktorjev, malih krajev brez turisti\u010dne infrastrukture. Pa tudi Provansa Luberona, svet vinogradov, oljk, mirnih, kamnitih vasi in turisti\u010dnih escapad tipa Roussillon. Svet, ki je tako neverjetno \u010dist in urejen, da ti gre \u017ee kar malo na \u017eivce. O\u010darala me je tudi Provansa umetnikov, svet okoli Avignona in Arleja, \u010deprav naju je pri navdu\u0161il, drugi pa niti malo. Pa Pond du Gard, ki stoi\u010dno pri\u010da tiso\u010dletno zgodovino \u010dlovekove smelosti. Tudi Carmague s svojo robatostjo, brezkon\u010dnimi polji, vinogradi, plamenci, konji, biki in dretjem pti\u010dev vseh vrst. Azurna obala naju je sprejela gostoljubno, s toplo mivko in kristalnim, mrzlim morjem. \u010cudovit svet calanquov nekje do Cassisa. Bolj vzhodno, proti Canessu in Nici pa ni bil ve\u010d svet za naju. Pa\u010d vsega preve\u010d in vse prehitro. Najin svet je postalo pohajkovanje po muzejih in iskanje zavetja parkov.<\/p>\n

Do\u017eivela sva \u010dudovito, tudi dih jemajo\u010do naravo. Potrdila, da je ta na\u0161 svet res neskon\u010dno lep. In da mora\u0161 v\u010dasih drugam, pogledati lepoto drugih, da se zave\u0161 lastne. Da je Slovenija prelepa. Ljudje so bili do naju vseskozi prijazni, prav ni\u010d vsiljivi. Nisva znala jezika, pa ni bilo nobene oholosti ali vzvi\u0161enosti. Prej obratno, opravi\u010devanje, ker ne znajo angle\u0161ko in \u017eelja in pripravljenost, da bi razumeli. Tudi \u010de sploh ni \u0161lo za nobeno storitev, ampak samo preprost \u010dlove\u0161ki stik. Verjetno je tudi pomagalo, da nisva ni\u010d posebnega. Kakorkoli greva, se potrjuje, da ni slabo, \u010de nisi bolj\u0161i, bogatej\u0161i od ljudi, ki skrbijo zate. Da najin avto ni dra\u017eji, obleke tudi ne. Taka sva kot vi, tisto malo, kar sva uspela prihraniti, pa sva namenila, da prideva k vam. Po celem Mediteranu se to ceni, na severu manj, so \u017ee sumni\u010davi, da nisi dovolj dober, \u010de ne ka\u017ee\u0161, da ima\u0161. Karkoli \u017ee. Vem, da se govori to\u010dno obratno, a moja izku\u0161nja kak\u0161ne skromnosti severa ne potrjuje. Tudi oholosti juga ne. Je nisem do\u017eivela.<\/p>\n

Hrana je nedvomno pomembna. Klju\u010dna. Ampak, saj tako v bistvu je. \u010ce ne jemo, ne bomo prav dolgo. In Francozi bodo in celo dobro. \u010cas za kosilo je sploh \u00bbobligatoir\u00ab. Je zapoved, prioriteta, Zaprejo se mnogi uradi, kar nekaj trgovin, muzejev, tudi parkirne ure nimajo dela med 12:00 in 14:00. Takrat se parkira zastonj. Nato pa po starem naprej. Cene hrane so znosne, kvaliteta ve\u010dinoma dobra, pogosto odli\u010dna. Ja, ko\u0161arica jagod je bila 6 evrov (pol kile), a tako dobrih preprosto \u0161e nisva jedla. Bagete se dr\u017eijo okoli evra do evra in pol, kava (espreso) okoli evra in pol. Vino se za\u010dne pri desetih evrih za pol litra hi\u0161nega v gostilni in gre verjetno v neskon\u010dnost. Kosila v menijih v restavracijah vsepovsod na ulicah se gibljejo med 15 do 25 evrov za dvo- ali trihoden meni, dnevni meni je okrog pet evrov cenej\u0161i kot po izbiri. Ve\u010dinoma sva si sicer kuhala, kupovala na lokalnih tr\u017enicah in marketih. Navadila sva se, da imava kosilo vedno s seboj in cekar\u010dek je postal stalni spremljevalec pohajkovanj.\u00a0Seveda poln in s prti\u010dkom.<\/p>\n

Tudi ljudje so pomembni, dru\u017eenje, povezovanje, govorjenje. Ne toliko, da bi bilo sitno, a dovolj, da razume\u0161, da \u010dlovek ni narejen, da bi bil prav veliko in dolgo sam v kak\u0161nem kotu. Tudi to Francozi vedo in jim gre kar dobro. Nedvomno sta urejenost in \u010disto\u010da pomembni, ni pa nujno, da je vse novo, to sploh ni videti kot kak\u0161na posebna vrednota, staro je o\u010ditno dobro, je uporabno, poznano in deluje. Toliko starih traktorjev in avtomobilov v Sloveniji ni najti. Vzhodna Azurna obala je bolj \u00bbmediteranska\u00ab, bolj hrupna, tudi bolj umazana. Nasmetena. Pa tudi razposajena, razpu\u0161\u010dena, … Morje pa\u010d ni ni\u010d posebnega, res sicer \u010disto, obala pa dokaj grob pesek. Na morske po\u010ditnice bomo \u0161e vedno hodili v Gr\u010dijo, \u010de bo le \u0161lo. \u0160e vedno zmaga, kakorkoli obrne\u0161. Domov sva prinesla topla lica, nekaj sira in roseja ter mnogo marsejskega mila. Pa slikarskih reprodukcij in nekaj kamen\u010dkov z obale. In cel kup dragocenih okru\u0161kov spominov, ki bodo ostali z nama. Imela sva se prav zelo lepo. Z ljubeznijo in ljubeznivo. Torej – joie de vievre draga Provansa au revoir.<\/p>\n<\/div>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

O Provansi sem razmi\u0161ljala in si jo \u017eelela obiskati mnogo let. Verjetno kar desetletij. Sanje o svetlobi, ki je navdihovala umetnike in \u0161irnih poljih di\u0161e\u010de sivke. Romanti\u010dni stereotipi so bili vseprisotni in mo\u010dni. Rado se zgodi, da potovanja in pokrajine, ki jih \u017eeli\u0161 obiskati in jih domi\u0161ljija slika v \u017eeljah, na koncu nekako razo\u010darajo. Skoraj […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":2571,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[17],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2170"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=2170"}],"version-history":[{"count":8,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2170\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2573,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2170\/revisions\/2573"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/2571"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=2170"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=2170"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=2170"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}