Leto\u0161nje poletje smo Slovenci ponovno do\u017eiveli skupinski duh, medsebojno povezanost in vse dobro, kar izhaja iz tega. Zgodile so se nam poplave, ki so prizadele mnogo ljudi. Tisti, ki nam je bila voda prihranjena, pa smo imeli potrebo pomagati, sodelovati, se na nek na\u010din odkupiti za sre\u010do, da je \u0161la ujma mimo na\u0161e hi\u0161e in da \u0161e imamo ceste in mostove. Torej, da lahko imamo dom, \u017eivimo ter da lahko gremo, se povezujemo, imamo cesto in mostove. Zato je ob\u010dutek, da se v npr. \u010crno na Koro\u0161kem ne da, tako zelo siten. Ker ne le da imamo nekaj empatije do prebivalcev, ki po sili razmer postanejo geto. Tudi nam ni udobno, da ne moremo tja. Tudi, \u010de sploh ne bi \u0161li, ker nimamo za kaj. Ljudje delujemo kot skupnosti, za nas je nujna mo\u017enost, da smo z drugimi, da je to mo\u017eno. Napisano velja celo za zaprise\u017eene introverte, ki smo najsre\u010dnej\u0161i v svojem zapredku. Most, ki ga lahko pre\u010dka\u0161 ali tudi ne, je nujen, cesta, pot tudi.<\/p>\n
Slovenci imamo tudi radi red, tako smo neizmerno hitro, bolj ali manj vsi, celo nekateri politiki in estradniki, prijeli lopate, metle, kuhalnice, se oblekli v delovne oprave ter delali. Tako fizi\u010dno, zares. Ko si umazan, \u010duti\u0161 vsako mi\u0161ico telesa in se vidi, kaj si naredil. Tako ima vsa zadeva nedvoumen smisel.<\/p>\n
Ker sem bolj majhna in \u0161ibka sorta, sem bolj za metlo in kuhalnico. Stra\u0161no imam rada gospodinjska opravila, posebej \u010di\u0161\u010denje. Pri \u010di\u0161\u010denju imam vedno prav, agresija je sprejemljiva, rezultat vedno dose\u017een. Ko kon\u010dam, je vedno bolje kot je bilo na za\u010detku. Neverjetno primerna dejavnost kadar je \u010dlovek slabovoljen, trpi zaradi umanjkanja smisla in dostojanstva.<\/p>\n
Na tem mestu zato priznam, da je na\u0161e stanovanje okoli ocenjevanjih obdobij ve\u010d kot vzorno, prahu skoraj ni, okna ble\u0161\u010de\u010da in perilo polikano. Takrat hrana vedno je in nikakor ne krneki. Omenjenega nisem na\u010drtovala kot nekak\u0161ne terapije, niti slu\u010dajno. V preteklosti sem se v \u010dasih stresa obna\u0161ala kot vsak \u00bbnormalen\u00ab \u010dlovek, ki je do\u017eivel vsaj nekaj protistresnih izobra\u017eevanj in sem hodila na sprehode, joge, celo masa\u017ee in podobno. Eksperimentirala sem celo z nakupovanjem \u00bbza du\u0161o\u00ab in kofetkanji. A v mojem primeru se ni\u010d, prav zares ni\u010d ne more primerjati z ble\u0161\u010de\u010do kopalnico in 15 kozarci vlo\u017eene paradi\u017enikove omake.<\/p>\n
Seveda na mojem delovnem mestu o tem ne vedo ni\u010d. V\u010dasih se malo postrani pogledamo, saj se v zbornici v \u00bbkriznih \u010dasih\u00ab bolj pogosto znajde kak\u0161no pecivo, a to bolj kot samoza\u0161\u010ditnemu ravnanju pripisujemo \u017eelji, da se malo pocrkljamo. Mogo\u010de. Vem pa za vsaj dve kolegice, ki po te\u017ekih problemskih sestankih s star\u0161i u\u010dencev, \u010dutita nezadr\u017eno nujo po peki peciva ali vsaj kruha.<\/p>\n
Leto\u0161nji junij je bilo torej na\u0161e doma\u010de gospodinjstvo vzorno. Za to je, ne prvi\u010d, izdatno poskrbela Masarykova cesta 16 (sede\u017e \u0161olske oblasti). Vedno jim uspe in to \u017ee vsa leta mojega udinjanja v \u0161olstvu. Mogo\u010de se jim bo soprog nekje ob koncu moje u\u010diteljske kariere dejansko zahvalil. Najve\u010dji dvig pritiska sem do\u017eivela ob predlogih degradacije \u0161olskih svetovalnih slu\u017eb zdru\u017eeno z pozivi, da je v \u0161olah nujno narediti vse, ampak tokrat res vse, da za\u0161\u010ditimo na\u0161o mlade\u017e pred nasiljem. Temu smo morali celo nameniti nekaj ur dopoldanske dejavnosti. Zadeva je bila tako pomembna, da smo to morali narediti v terminu, ko nih\u010de pri zdravi \u0161olski pameti ne organizira delavnic. Konec ocenjevalnega obdobja, ko lovimo zadnje ure za realizacijo u\u010dnih na\u010drtov in termine za popravljanja, da ne omenim u\u010dencev, ki se zaradi razli\u010dnih statusov ali pa drugih iznajdb uspejo izmuznili ocenjevanjem vsaj do drugega tedna junija. Takrat pa celo oni sprejmejo, da je treba za oceno nekaj narediti, da ocena res mora biti.<\/p>\n
Letos naj bi se v tem obdobju posvetili nasilju. Kar je, se bojim, absurd sam po sebi. Kakorkoli obra\u010damo stvari, se je vedno nujno posvetiti tistemu, kar \u017eeli\u0161 in ne tistemu, \u010desar no\u010de\u0161. \u010ce \u017eelim prijaznost v razredu, se bom temu posvetila. \u010ce ho\u010dem uveljaviti ve\u010d sodelovanja, se bom posvetila temu. \u010ce imam razred, ki potrebuje ve\u010d gibanja, kulture \u0161porta, bomo delali na tem. Nikakor pa ne doumem, kako naj se posvetim ne\u010demu, da bi bilo tega manj. A je res \u0161e kje \u010dlove\u0161ko bitje, ki misli, da \u010de otroku petkrat na dan re\u010dem, da se ne tepemo, otrok to razume, se strinja in uboga. Logika je popolnoma skregana tako izku\u0161njo dela z otroki in najstniki kot tudi s samo teorijo o razvoju mladine. Vsak, ki je v \u017eivljenju sobival s vsaj enim otrokom ve, da so razlaganja in prepri\u010devanja med manj uspe\u0161nimi vzgojnimi prijemi. Tudi razne delavnice, kljub vsem mogo\u010dim metodam, ne gredo posebej dalj od tega. Kolikor sem otroke spoznala do sedaj, tak\u0161na verbalna vzgoja deluje le v varianti, da sem bolj vztrajna od njih. Prakti\u010dno vsi fantje, ki so ru\u0161ili delo v razredu, so z tem prenehali, \u010de so se morali vsak dan po pouku oglasiti pri meni in smo kak\u0161no uro delali vaje in se pogovarjali o primernem vedenju v razredu. Nih\u010de ni pri zabavi med u\u010dno uro vztrajal dalj kot en teden, ne glede na sicer\u0161nje diagnoze in posebne potrebe. Kar je razveseljujo\u010de spoznanje, ki zame pomeni, da so otroci zdravi in delujejo to\u010dno tako kot so opisovali velikani razvojne teorije.<\/p>\n
Glavni vzgojni metodi sta zgled in izku\u0161nja. Pika. Tega ne moremo prese\u010di z nikakr\u0161nim socialnim in\u017eeniringom – razlage, delavnice,\u2026 Otroci bodo spremenili vedenje ali ga vsaj za\u010deli spreminjati, to\u010dno takrat, ko bodo ugotovili, da je to smiselno, da se jim \u00bbspla\u010da\u00ab. Za oja\u010denje spremembe pa bi bilo zraven fino dodati \u0161e zgled.<\/p>\n
Ne samo, da se odrasli, beri u\u010ditelji, ne spravljamo nanje. To je seveda nujno, nasilje s strani odraslega nima v \u0161oli kaj po\u010deti, tudi verbalno ne. Koristno ali kar nujno bi bilo, da bi presegli prena\u0161anje nasilja nad nami. Kako naj vzpostavi kulturo nenasilja v \u0161oli u\u010diteljica, ki jo maltretirajo star\u0161i in jo maltretirajo nadrejeni. Ne nujno ravnateljice in ravnatelji, \u010deprav tudi ne redko.<\/p>\n
Po mojem videnju najve\u010d nasilja nad u\u010ditelji izvaja kar na\u0161a \u0161olska oblast. S stalno novimi deli in nalogami in ne odvzemanjem starih. Z zadol\u017eitvami, ki so evidentno samo kontrola zaradi kontrole, saj kaj pa je drugega zapoved, da vsako re\u010d zapi\u0161em? Saj moram \u0161e odhod na strani\u0161\u010de med odmorom utemeljiti, saj takrat pa\u010d nisem na voljo u\u010dencem. Da ne omenim tako zmedene zakonodaje, da se pri marsikaterem primeru tudi pravniki te\u017eko jasno dolo\u010dijo, kaj naj bi bilo prav. Posebej, kadar so za mnenje vpra\u0161ani v naprej. Saj zna biti po bitki vsak general. Pogosto zakonodaja pravi eno, navodila strokovnih slu\u017eb pa drugo. Tako eni kot drugi pa so pod isto streho.<\/p>\n
Naj omenim \u0161e zadnjo re\u010d, ki jo sama dojemam kot zelo resno in sicer zmedo ter nesmiselne obsege u\u010dne snovi, ki naj bi bila predelana v razredih pri posameznih predmetih. O\u010ditno se je dopustilo, da ljudje, ki niso v razredih z dolo\u010danjem dela u\u010diteljem zdravijo svoj ego. Se po\u010dutijo dovolj pomembne, ko uspejo uveljaviti vso zami\u0161ljeno vsebino in dovolj ur. \u010ce pa \u017ee ne dovolj ur, pa vsaj vsebino. U\u010ditelj pa naj to sedaj izvaja in to tako, da bi bilo pravilno, kar je v zmedi zakonodaje in priporo\u010dil Herkulska naloga. Sicer pa pride na \u00bbpomo\u010d\u00ab in\u0161pekcija, ki je res ne zanima ali smo naredili prav ali narobe v kateremkoli strokovno \u2013 vzgojno \u2013 moralnem smislu. Bolj ali manj je pomembno le ali nam je uspelo, da nismo prekr\u0161ili kak\u0161nega pravila ali \u0161e huje, kak\u0161nega pozabili. Glede na prej opisano stanje zakonodaje in navodil, lahko in\u0161pektor vedno najde kaj, kar bi bilo lahko bolje ali vsaj druga\u010de. Samo zdrava pamet in \u010dlove\u0161ka etika dolo\u010denih kolegic in kolegov na in\u0161pektoratu sta porok, da na \u0161olah ne gremo kar kolektivno na bolni\u0161ko. Zaradi izgorelosti.<\/p>\n
Ko bomo z nenasiljem v \u0161olah mislili resno, se bodo zgoraj opisane anomalije re\u0161ile hitro. Ko bomo mislili resno, bomo na \u0161olah dobili nazaj pristojnosti, ki preizku\u0161eno delujejo. Saj nasilje med otroki ni ni\u010d posebej novega in ni neka \u010dudna anomalija. Je razvojno in je \u010dlove\u0161ko. Potrebno pa mu je jasno re\u010di ne. Z piko. Prepri\u010dana sem, da na \u0161olah vemo kako. Da u\u010diteljice in u\u010ditelji ter svetovalni delavci vemo kako. Poznamo otroke, ki jih u\u010dimo in vemo, kaj deluje. Bi nam, mogo\u010de, samo dovolili, da delamo?!<\/p>\n
Tako ob za\u010detku \u0161olskega leta \u017eelim mnogo volje in humorja. Potrebovali ju bomo. Ter kolikor je le mogo\u010de klepetanja, kofetkanja in razpravljanja v zbornicah in na hodnikih. Saj kot pri poplavah velja tudi v \u0161oli, v skupnosti je mo\u010d in mostovi povezujejo. Tudi, \u010de je most \u00bbstresno\u00ab pecivo. Sre\u010dno!<\/p>\n
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Leto\u0161nje poletje smo Slovenci ponovno do\u017eiveli skupinski duh, medsebojno povezanost in vse dobro, kar izhaja iz tega. Zgodile so se nam poplave, ki so prizadele mnogo ljudi. Tisti, ki nam je bila voda prihranjena, pa smo imeli potrebo pomagati, sodelovati, se na nek na\u010din odkupiti za sre\u010do, da je \u0161la ujma mimo na\u0161e hi\u0161e in […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":2372,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[7],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2217"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=2217"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2217\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2708,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2217\/revisions\/2708"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/2372"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=2217"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=2217"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=2217"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}