{"id":2343,"date":"2024-08-06T05:57:19","date_gmt":"2024-08-06T05:57:19","guid":{"rendered":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=2343"},"modified":"2024-08-06T06:28:15","modified_gmt":"2024-08-06T06:28:15","slug":"skopelos-2023-7-del-iz-zakulisja","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=2343","title":{"rendered":"Skopelos 2023 – 7. del IZ ZAKULISJA"},"content":{"rendered":"

Na Skopelosu sem bila letos pravzaprav celo poletje. Proti koncu sem \u017ee komaj \u010dakala, da grem domov. Predvsem mi je bilo kon\u010dno preve\u010d\u00a0 toplo, pravzaprav neznosno vro\u010de. Najina hi\u0161ica je bila v sredi\u0161\u010du starega Skopelosa. Kamnita hi\u0161a, ki so jo kupili tujci, obnovili in se uporablja kot po\u010ditni\u0161ka hi\u0161ka. Lastniki pa niso vgradili klime, tako da je bila temperatura v sredini avgusta neznosna. Tudi zato, ker je celoten stari del mesta izgrajen tako, da hi\u0161e druga drugo \u0161\u010ditijo pred zimskimi vetrovi. A tudi pred poletno sapico…<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Skopelos je poln cerkvic in malih kapelic.\u00a0 Najprej sem se \u010dudila pobo\u017enosti\u00a0 me\u0161\u010danov, potem ugotovila, da je to stvar preteklosti in zanje tedne doumela, da je posvetno in sveto na Skopelosu mo\u010dno prepletano in da slovenski, bolj binaren na\u010din razumevanja, ne omogo\u010di doumevanja mesta pravoslavja na Skopeleosu.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Hi\u0161e v mestu nimajo hi\u0161nih \u0161tevilk, tudi imen ulic ni. Prebivalci hodijo po po\u0161to v stavbo glavne po\u0161te na rivi. O\u0161tevil\u010deni so samo priklju\u010dki elektrike in te \u0161tevilke veljajo tudi v katastru. \u010ce pa \u017eeli\u0161 komu povedati, kje te najde, navede\u0161 ime svetnika najbli\u017eje kapelice in opi\u0161e\u0161 hi\u0161o. Z najbli\u017ejo kapelico ali cerkvico je kri\u017e, ker so tako gosto posejane, da je neve\u0161\u010di du\u0161i te\u017eko vedeti pod okrilje katerega svetniku spada. Ker pa so nekateri svetniki pogosteje zastopani in jim je posve\u010denih ve\u010d cerkvic, se navede \u0161e opis hi\u0161e ali ima lastnika. Najin naslov bi obiskovalcem sporo\u010dili takole: Agios ioanis Kastro pri Agios Nikolai, hi\u0161a z modrimi polknicami, ki so jo kupili tujci. Za doma\u010dine je la\u017ee, k opisu hi\u0161e se preprosto pove \u0161e priimek.<\/p>\n

\"\" \"\" \"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

Javni prevoz na Skopelusu sestavljajo najprej vse oblike vodnih prevozov. Imajo pa tudi oto\u0161ki bus in\u00a0 taxi. Oba delujeta vzorno in po gr\u0161ko.\u00a0 Posebej zanimiv je bus, vozni red je napisan takole kot na spodnji sliki in ga najde\u0161 na oglasnih deskah, na kak\u0161nem kandelabru, tratoriji,… Bus na\u010deloma pride ob navedene uri, lahko pa tudi kasneje. Ve\u010dinoma prav ni\u010d udobno in tudi prav ni\u010d poceni. Voznik je absolutni \u0161ef in z njim se ne pogaja, tudi s sprevodnikom ne. Razume ravno toliko angle\u0161\u010dine kot se mu zdi koristno, tako da se z gospodi ne zmeni\u0161 ni\u010d, kar se oni ne bi hoteli. Na Skopelosu uporabljajo klasi\u010dne medkrajevne, mo\u010dno klimatizirane avtobuse z udobnimi sede\u017ei. Avtobus ni nikoli prepoln. Ne glede koliko ljudi \u010daka na prevoz, toliko jih bo \u0161lo v bus. Popolnoma nagneteni, v vseh koti\u010dkih busa, ni pomembno, pravica do vo\u017enje pomeni, da pla\u010da\u0161 in gre\u0161 na bus. Ker pla\u017ea na Skopleosu pomeni, da se mora\u0161 nekam zapeljati, so busi zelo pomembni. Za ve\u010dino turistov so klju\u010dno prevozno sredstvo in ob urah prihodov in odhodov z pla\u017ee so ne\u010dlove\u0161ko polni. Kadar smo se ti\u0161\u010dali eden k drugemu, je voznik pa\u010d malo bolj “na\u017egal” klimo.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/p>\n

\u0160e nekaj utrinkov z ulic Skolelosa…<\/p>\n

\"\" \"\" \"\" \"\" \"\" \u00a0\"\" \"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

Na Skopelosu sta, kot v velikem delu tradicionalne Gr\u010dije, vsakdanje \u017eivljenje in vera mo\u010dno prepletena. Najprej presenetijo sakralni objekti, cerkve, kapele in kapelice. So vsepovsod, vseh vrst, nekatere \u010dudovito lepe, prelepo vzdr\u017eevane, pa druge, ki namrgodeno propadajo v svojo ve\u010dnost. Mnogo ljudi, predvsem \u017eensk vseh starosti, se ob zvonjenju zvonov na hitro ustavi,\u00a0 pokri\u017ea, mogo\u010de malo poklekne in gre dalje. \u010cetudi v absolutno prekratkih hla\u010dah ali modr\u010dku. Ker so pravoslavne ma\u0161e druga\u010dne kot katoli\u0161ke, ni toliko stvar vere, da si v cerkvi pri obredu.\u00a0 Lahko tudi postopa\u0161 pred cerkvico v kateri ima pop obred in klepeta\u0161. Va\u017eno je, da si pobo\u017een in da je Bog stvar realnosti \u017eivljenja. Vse se dogaja in po\u010dne v “bo\u017ejem varstvu”. \u010ce je nekaj uspelo, je Bog tako hotel, \u010de pa ni in je vse narobe, pa \u017ee Bog ve, zakaj je tako prav. Gr\u0161ki trajekti pljujejo v varstvu zastave in kri\u017ea, tudi ve\u010dina malih, privatnih trgovin, delavnic, frizerjev, knjigarn, tudi lokalov, \u0161e dela pod budnim o\u010desom ikon in kri\u017ea. Tudi \u0161olskih u\u010dilnic. Ve\u010d kot jih je na steni, bolj je zadeva “ziher”. Ne vem, \u010de gre toliko za pobo\u017enost, na moja vpra\u0161anja glede vere, od doma\u010dinov nisem dobila meni razumljivih odgovorov. Pa tudi moja vpra\u0161anja o verjetju v Boga so se jim zdela sme\u0161na in brezpredmetna. Kot so mi rekli, sem spra\u0161evala tipi\u010dne neumnosti modrookih in bledikavih. O Bogu se pa\u010d ne preizpra\u0161uje. \u010ce je, je bolje, da ga jemljemo resno, \u010de ga pa ni, pa tudi ni\u010d ne \u0161kodi kak\u0161na ikona ve\u010d. Na Skopelosu se z Bogom ne ukvarjajo veliko, je pa o\u010ditno povsod in neprestano prisoten. Mogo\u010de se tudi zato ne rabi\u0161 ukvarjati z njim.<\/p>\n

\"\"\"\"\"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

<\/p>\n

Oto\u0161ka estetika koristnosti.<\/p>\n

\"\"\"\" \"\" \"\" \"\"<\/p>\n

Kot ve\u010dina mest in vasi Mediterana je tudi Skopelos poln ma\u010dk. So vsepovsodi in od vseh. Na za\u010detku mediterantskih poti sem \u0161e za\u010dutila nekak\u0161no usmiljenje do ubogih nikogar\u0161njih \u017eivalic. Malo dalj\u0161e opazovanje je dalo druga\u010den vtis. \u017divalice niso toliko od nikogar kot so bolj od vseh. Imajo tudi svoje pravice, kot na primer vstop pa na vrtove, v ve\u017ee,… Ko se katera naseli blizu tvoje hi\u0161e, si nekako dol\u017ean skrbeti zanjo, torej jo hraniti. \u010ce in ko izginejo, se s tem ljudje ne ukvarjajo. Pa\u010d \u017eivljenje ali \u017ee omenjena Bo\u017eja volja. Na Skopelosu je tudi kar nekaj “skupnih” psov, se pravi nikogar\u0161njih, a ne toliko kot na celini. Zares malo pa je “lastni\u0161kih” nekoristnih \u017eivali. In \u0161e te v glavnem stvar turistov. Doma\u010dinom izredno redko, \u010de sploh, pade na pamet, da bi imeli psa, ga sprehajali na vrvici in pobirali iztrebke za njim. Tak\u0161no \u010dlove\u0161ko vedenje je bolj ali manj podvr\u017eeno posmehu in zavidanju z o\u010dmi. Ljudje seveda imajo pse, a to so delovne \u017eivali, ki \u010duvajo drobnico ali posest, neredko tudi v zelo slabem stanju, lahko tudi \u017eejne in na verigah. Kot doma\u010de \u017eivali sem \u0161e najpogosteje videla kak\u0161ne pti\u010de pevce ali papige v kletkah. Predvsem kot dru\u017ebo starim in osamljenim ljudem. Tudi do teh se ni videlo kak\u0161ne posebne sentimentalnosti in\u00a0 te\u017eko bi rekla, da so bili dobro oskrbovani.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Angle\u0161\u010dina na oznaki za parkiranje, ki zelo plasti\u010dno predstavlja nivo angle\u0161\u010dine na otoku. Angle\u0161\u010dina je splo\u0161no uporabna, govorijo jo v bistvu vsi. Ampak ravno toliko kot potrebujejo, da se nekaj pove, sporo\u010di, da se razume. S slovnico ali pravilnimi \u010dasi pa se ne trapijo. Tudi sicer je komunikacija stalna in ve\u010dplastna. Vsi se pogovarjajo z vsemi, \u010de se \u017eelijo seveda in znanje jezika nikakor ni nujno. To posebej velja za obi\u010dajne ljudi, ki niso turisti\u010dni delavci. Ko sre\u010da\u0161 gospoda na ulici pred hi\u0161o, se pa\u010d spodobi spregovoriti nekaj stavkov in neznanje jezika pa\u010d ne more biti razlog za nevljudnost, kakor bi bilo razumljeno, \u010de bi \u0161li samo mimo. Ali le pokimali. Manj je v nekem prostoru ljudi, bolj pomembno je, da se pogovarjamo. Tako tudi od prodajalke zelenjave na stojnici ob cesti dobi\u0161 \u017eivahno konverzacijo, ki se najverjetneje ti\u010de njenih produktov. V kar pa nisem gotova. Sama sem po nekaj tednih sprejela izziv in po nekaj osnovnih gr\u0161kih frazah preprosto nadaljevala v sloven\u0161\u010dini. Ta na\u010din sem prvi\u010d uporabila pred leti na pode\u017eelju Sicilije in od takrat mo\u010dno izbolj\u0161uje vtis moje vljudnosti in priljudnosti. Nekako zadevo razumem kot potrebo po med\u010dlove\u0161kem stiku in izra\u017eanju, za kar res ni potrebno biti uspe\u0161en v jezikovni \u0161oli.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\" \"\" \"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

Na otoku \u017eivi mo\u010dna ve\u010dgeneracijska skupnost. V poletnem \u010dasu se \u0161tevilo ljudi pove\u010da za celo 5x, a to \u017ee septembra jenja in oktobra skorajda mine. Najve\u010d obiskovalcev otoka pa nismo predstavljali tuji ali gr\u0161ki turisti, ampak izseljeni doma\u010dini, ki prihajajo med po\u010ditnicami “domov”. Lahko v doma\u010de hi\u0161e, ki se za to prilo\u017enost po\u010distijo, prezra\u010dijo in napolnijo z ljudmi. Prihajajo tudi ljudje, ki nimajo ve\u010d \u017eivih svojcev in nimajo ve\u010d lastni\u0161kih nepremi\u010dnin, je pa Skopelos \u0161e vedno njihov otok, njihov dom. Le ti pridejo od vsepovsodi, ne le iz Gr\u010dije, presenetljivo veliko jih \u017eivi v ZDA. Prav ti “doma\u010dini” so v bistvu najbolj\u0161i turisti. Ni jim \u017eal denarja za ni\u010d, saj vse stro\u0161ke razumejo kot nekak\u0161no “pomo\u010d”, vlaganje v otok. Ne pade jim na misel, da bi kuhali v apartmaju, saj to\u010dno vedo, da morajo taverne v \u0161tirih mesecih zaslu\u017eiti za celoletno \u017eivljenje vse dru\u017eine. Kupujejo keramiko, marmelade, “starine” in oto\u0161ko “umetnost”, saj jim je jasno, da brez zaslu\u017eka ljudje ne bodo ostajali na njim ljubem otoku. Tako kot oni niso… Ko sem katerega povpra\u0161ala, kaj bodo z vsemi temi kro\u017eni\u010dki, \u0161ali in vlo\u017eenimi olivami, se nasmejijo, povedo, da je to celoletna zaloga super dragih daril, saj jih morajo \u0161e poslati na drugi konec sveta. Hkrati pa vedo, da je popolnoma druga\u010de, \u010de nekaj kupijo, pojedo ali kakorkoli pla\u010dajo kot pa \u010de bi kar donirali denar. Donacija se dojema malo kot milo\u0161\u010dina in ni priljubljena. Za silo se spodobi\u00a0 edino pri cerkvi in kapelicah in \u0161e takrat je strogo namenska. Redko se da kar popu, bolj primerno je pla\u010dati mojstra za popravilo oken ali obnovitev zvona.<\/p>\n

Sredi poletja je bila \u0161ola na Skopelosu v polni aktivnosti. Vsako leto poteka kak\u0161en festival ali kaj podobnega, sodelujejo otroci, ki so sicer na po\u010ditnicah, pa tudi u\u010diteljice, ki sicer niso v slu\u017ebi a vseeno ostanejo u\u010diteljice. Omenjeno po\u010ditni\u0161ko odpiranje \u0161ole in pedago\u0161ko udejstvovanje je bilo zame kot mestno slovensko u\u010diteljico nadvse presenetljivo in zanimivo. Na misel mi ne pride, da bi poleti kar koli po\u010dela s u\u010denci in tudi njim ne. Seveda pa mi nismo skupnost te vrste. Tu sem res dobila tisti, mogo\u010de malo arhai\u010den ob\u010dutek, da je u\u010ditelj poslanstvo, vloga, ne le poklic in da je \u0161ola mnogo ve\u010d kot vadnica \u010drk in \u0161tevilk. Tudi na vedenje oto\u0161ke mlade\u017ei je stalna prisotnost u\u010diteljic nedvomno vplivala, saj nikoli ne ve\u0161 pri kateri po\u010ditni\u0161ki “oslariji” se lahko zaleti\u0161 v u\u010diteljico Mario ali Ateheno ali u\u010ditelja Jorgosa.<\/p>\n

Skopelos je tako majhen, da se ve\u010dina doma\u010dinov vsaj be\u017eno pozna. Ali pa vedo, kam kdo spada. Se pravi v katero dru\u017eino. Zato mi je bilo \u0161e toliko bolj zanimivo in nenavadno, da na otoku kro\u017ei zelo omejen nabor imen. Z izvirnostjo poimenovanj otrok se ljudje ne trapijo preve\u010d. Tako u\u010diteljica zavpije Kostas in se odzove vsaj tretjina pobalinov.\u00a0 Naprej \u0161e Ioanis, Patros in \u0161e kak\u0161en padalec. Pri deklica zmaga Maria. Vse gre nekako po logiki, \u010de je bilo dobro za babico, teto,… bo dobro tudi za na\u0161o malo. \u0160e posebej, \u010de je prednica imela solidno \u017eivljenje. Ta povezava z preteklostjo, nekak\u0161na tradicionalnost je sploh vseprisotna v oto\u0161kem \u017eivljenju. Tudi pri otrocih. Ko so organizirali ples, sem nekako pri\u010dakovala nekak\u0161en tehno pop hrup kot ga pogosto opazim pri slovenskih najstnikih. Tudi to nedvomno je, najve\u010dji \u017eur pa je bilo kolo. Tradicionalni ples, neka izpeljava sirtakija, ki je v pol ure ve\u010dino skupnosti spremenila v skupnem ritmu premikajo\u010do enoto. Najprej otroci in najstniki, nato pa \u0161e stari, srednje stari in na koncu \u0161e turisti, ki smo postopali zraven in nismo imeli pojma. A smo bili pa\u010d tam in ne more\u0161 se nekaj “posebkat”. Tisti ve\u010der, tisti trenutek si pa\u010d tam in tako postane\u0161 del skupnosti. Pa naj gre za kolo, uzo ali stisk roke.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

Skopelos nima resne srednje \u0161ole, tako da se najstniki \u0161olajo na celini,\u00a0 v Volosu. Poleti pa so na otoku in poskrbijo za malce ostrej\u0161o medgeneracijsko komunikacijo. Dru\u017eenja do jutra, preglasna glasba, naviti mopedi,… vse to je del oto\u0161ke najstni\u0161ke subkulture. Poleg realnosti sodelovanja v dru\u017einskih poslih. Ko sem nekajkrat v pogovoru omenila, da lepo, da pomagajo star\u0161em, so se nekako muzali. Nato pa mi je eden le jasno razlo\u017eil, da sem malo \u017ealjiva, da ne pomagajo, da sodelujejo. Da je posel njihov, dru\u017einski in da sodelujejo. Ker je tako prav in ker je to tudi njihova stvar. Ker dru\u017eina in njihov posel, naj bo to karkoli, pa\u010d res ni samo stvar “odraslih”, je stvar dru\u017eine. Tako potem razume\u0161, da je stvar ponosa, da petletnik nosi ko\u0161arice z kruhom na mize taverne in dvanajstletnica do sredine no\u010di razdeljuje sladoled v kornete. Ne izkori\u0161\u010danje otro\u0161ke delovne sile, ampak medgeneracijsko delo v skupno dobro. Ravno tako velja za stare ljudi, sodelujejo pri dru\u017einskih poslih. Ne dokler lahko, ampak bolj pri \u010demer lahko. In tudi za ostarelo, komaj premikajo\u010da giagio (babico) se najde skleda stro\u010djega fi\u017eola za obrezat, deda, ki itak ne more spat, pa je zadol\u017een za jutranji kruh in kavo. Sicer pa sem sli\u0161ala za kar nekaj zgra\u017eanja, kadar stari niso delovali, se obna\u0161ali dostojno, kar pomeni predvsem, da niso ob primernem \u010dasu dopustili ve\u010djega sodelovanja mlaj\u0161ih in trmasto vztrajali, da pa\u010d oni \u0161e lahko vse in da je po njihovo najbolje. Navadno je tak\u0161na dr\u017ea v nekaj letih pomenila konec dru\u017einskega posla, saj mlaj\u0161a generacija, ki se ni mogla vklju\u010diti v dru\u017einsko dejavnost tako ni imela vira prihodka. Le te\u017eko si ga je na\u0161la na otoku in tak\u0161na situacija je navadno pomenila izselitev na celino. In seveda, tudi ko so trmasti star\u0161i res onemogli, mladih “prevzemnikov” ni bilo nazaj.\u00a0 Takrat so imeli \u017ee svoje slu\u017ebe in “celinska” \u017eivljenja. Te ureditve dolgo nisem res razumela. Razlo\u017eena mi je bila, ko sem se \u0161alila na ra\u010dun “kofetkanja” starih gospodov. En lokal, res bolj podrte sorte, je namenjen dedom. Zbirali\u0161\u010de, kjer prav po\u010dasi \u017eulijo gr\u0161ko kavo in uzo, se prepirajo in usklajujejo okoli politike in \u017eivljenja na splo\u0161no. Iz kak\u0161ne bli\u017enje\u00a0 taverne na vsake toliko pride kak\u0161na porcija ocvrtih sardel ali nekak\u0161nih “mi\u0161k” in to je to. Zbirali\u0161\u010de je \u017eivo do kosila, nato pa starci izginejo za zidove doma\u010dih hi\u0161.<\/p>\n

Ne bom skrivala, Skopelos mi je prirasel k srcu. Zelo. Res sem zadnjih nekaj dni koprnela po domu. A res le zato, ker nisem ve\u010d mogla prenesti vro\u010dine. Tudi veter, ki je pihal, je bil vro\u010d, voda, ki je pritekla iz cevi, pa je bila mla\u010dna. Morje je imelo temperaturo zraka opoldne. Sre\u010dala sem se sama s seboj. Dolgo sem nekaj fantazirala, da sem Mediteranka po du\u0161i in da mi podnebje nadvse odgovarja. Brutalno sem spoznala, da sem turistka, ki \u017eeli domov, pod zeleno smreko ob hladnem potoku. Ali vsaj ob lenobno Krko pod prvo vrbo \u017ealujko. K neki hladni vodi in senci. Res, gr\u0161kega podnebja poleti ne prenesem. Druga\u010de pa me je nagovorila po\u010dasnost, nekak\u0161na preciznost \u017eivljenja na Skopelosu. Ni veliko stvari, ki bi bile pomembne, kar pa je, je nujno. Skopelos \u0161e vedno trmasto in namrgodeno vztraja v tradiciji, progresivnost in moderne ideologije ljudi bolj ali manj le nasmejijo. Mogo\u010de kak\u0161no zavijanje z o\u010dmi in zamah z roko. Sklepam, da je to tudi zato, ker resni\u010dno \u017eivijo v skupnostih ve\u010d generacij. Te\u017eko se izogne\u0161 tradiciji, \u010de so starci vsepovsod. Tako kot otroci. To mi je bilo zelo dragoceno spoznanje. Tudi, ko se je kolu pridru\u017eil star gospod, ki je za to prilo\u017enost odlo\u017eil palico, se je celoten ritem upo\u010dasnil. Tako pride do ob\u010dutka, da ima na Skopelosu lahko vsak svoj prostor, svoje mesto. Res ne nujno tak\u0161nega kot ga ho\u010de, skupnosti so lahko tudi brutalne, stave vi\u0161je. Skupnost bo poskrbela za vsakega, a vsak bo tudi moral sodelovati. Navadno tako kot skupnost pri\u010dakuje.<\/p>\n

\"\"\"\"<\/p>\n

Presenetilo me je tudi, kako delovni so v bistvu ljudje na Skopelosu. Veliko se govori o siestah, celo o lenobi in o tem, da se kar ni\u010d ne opravi, sploh iz zornega kota pregovorno delovnega Slovenca. A ne morem re\u010di, da sem karkoli navedenega videla na lastne o\u010di. Res si ljudje vzamejo \u010das za klepetanje, tudi res se vsaj en obrok, navadno ve\u010derni, je dolgo. Hkrati pa sem ob jutranjih sprehodih, kmalu za svitom, videla \u017eivahno oto\u0161ko skupnost v pogonu. Tako na vrtovih in njivah, na morju ter na vseh mogo\u010dih prevoznih sredstvih. Vsa mno\u017eica penzionov in hotelov se zbudi mnogo ur pred turisti, ki jih pri\u010dakajo razko\u0161ni zajtrki. Predvsem ta jutranja aktivnost je bila zelo v nasprotju z nekim stereotipom le\u017eernih Mediterancev. V\u0161e\u010d mi je bila inovativnost ljudi, saj na otoku ni marsikaterih “modernih” delovnih sredstev. Samokolnice so splo\u0161no uporabne, ne le za prevoz zelenjave z njive, ampak tudi nakupa iz trgovine ali piva na pla\u017eo. Na prvi sliki je gumenjak, popolnoma napolnjen z razli\u010dno pija\u010do, ki jo je bilo potrebno spraviti do cca 100m oddaljenega bar\u010dka na pla\u017ei. Mladec se je tega lotil z gumenjakom, ki ga je takole vlekel po plitkem morju. \u010ce se je kak\u0161na piksna odkotalila v morje, pa ni\u010d ne de, smo turisti z veseljem sodelovali pri pobiranju. Obalna stra\u017ea ima opremo iz 80 – tih, a vseeno sta gospoda gledala resno, piskala mo\u010dno in zavzeto, vzpostavila red in se odpeljala v naslednji zaliv. In tako svak dan dan, sredi dneva. Prodajalke v trgovinah, v trafiki, na uradu, vse tedne, cele dnevi isti ljudje. Vozniki avtobusov, ki povezujejo kraje na otoku in tudi vse pla\u017ee, so bili dosledno eni in isti, od jutra do ve\u010dera, ravno tako sprevodniki. Torej so delali dobesedno cel dan. Res so bili te\u010dni, a sem to bolj pripisovala mno\u017eici turistov, ki je vsaki\u010d znova posku\u0161ala prilagajati pravila. Predvsem to vzpostavljane reda je bilo nemalo presene\u010denja. Stereotip, da je na gr\u0161kih otoki skoraj vse dovoljeno, na Skopelosu ne velja. Pravila so in potrebno se jih je dr\u017eati. Tudi, \u010de si turist. Na avtobus ali v cerkev se ne gre v kopalkah. Pika. Tudi, ko je turistka ostala sama samcata zve\u010der\u00a0 na postaji. Sicer ne dvomim, da jo je kak\u0161en avto pobral, a vseeno.<\/p>\n

Hrana na Skopelosu je tipi\u010dno gr\u0161ka. Ker gre za otok, je \u0161e posebej odvisna ob lastne proizvodnje. Najprej se uporabi, kar se pridela na otoku, ostalo pripeljejo trajekti. Ko si na otoku malo dalj, se opazi, da ve\u010dina na otoku pridelane hrane ponikne v oto\u0161ki ekonomiji, turisti\u010dni obrati in bolj turisti\u010dne taverne pa uporabljajo pripeljane sestavine. Dobiti je mo\u010d prakti\u010dno karkoli, tudi ko gre za hrano, a kar ni “gr\u0161ko” je pa\u010d drago. Razmerje med espresso kavo in tradicionalno, je nekje ena proti dva ali celo proti tri. In tako vse naprej do sladoleda, piva, vina, \u010dokolade,…. Ve\u010d dru\u017eenja z doma\u010dini je pokazalo \u0161e eno meni presenetljivo re\u010d, da jedo druga\u010dno hrano kot sem si predstavljala. Nekako manj “gr\u0161ko”. Ve\u010d nekak\u0161nih mine\u0161ter, z ogromno pocenske, sezonske doma\u010de zelenjave, ki plava v pisku skupaj s kak\u0161nim kosom ov\u010detine ali perutnine. Mesa se v doma\u010dih gospodinjstvih ne poje veliko, je bolj dodatek. Veliko mletega in v kombinacijah. Predvsem pa mnogo zelenjave in raznoraznih pit. Predvsem slanih. Sladkih ni veliko, kar pa je, je neskon\u010dno sladko, kot povsod na Balkanu. Orehi in mandlji so zakon. Med tudi. Pojesti vse je sramota za gospodinjo. To \u0161e vedno pomeni, da je ponujeno premalo, sprejemljivo, celo za\u017eeleno pa je prositi za posodico in odnesti domov. Ker je tako dobro, da bomo z veseljem jedli \u0161e jutri, sedaj pa res ne moremo ve\u010d. Ob vra\u010dilu posodice nujno sledi nova porcija.<\/p>\n

Ne vem ali se bom \u0161e vrnila na Skopelos. Mnogo je \u0161e krajev, ki jih \u017eelim videti. Hkrati pa je to otok, na katerem je vse in razumem, da ko si enkrat tam, ni potrebno ve\u010d nikamor. Lahko razumem ljudi, ki pridejo vsako leto in se ne trapijo z iskanjem novega. Tudi sam otok vabi k sprijaznjenju z znanim, k umirjanju. Saj res novega v bistvu ni. Ve\u010dkrat do\u017eiveto pa se bolj ob\u010duti. Kot je pogreta mine\u0161tra \u0161ele res dobra. Mogo\u010de pa bom res dojela in se \u0161e vidimo, dragi Skopelos.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Na Skopelosu sem bila letos pravzaprav celo poletje. Proti koncu sem \u017ee komaj \u010dakala, da grem domov. Predvsem mi je bilo kon\u010dno preve\u010d\u00a0 toplo, pravzaprav neznosno vro\u010de. Najina hi\u0161ica je bila v sredi\u0161\u010du starega Skopelosa. Kamnita hi\u0161a, ki so jo kupili tujci, obnovili in se uporablja kot po\u010ditni\u0161ka hi\u0161ka. Lastniki pa niso vgradili klime, tako […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":2352,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[18],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2343"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=2343"}],"version-history":[{"count":8,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2343\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2715,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2343\/revisions\/2715"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/2352"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=2343"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=2343"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=2343"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}