{"id":369,"date":"2022-02-22T12:57:41","date_gmt":"2022-02-22T12:57:41","guid":{"rendered":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=369"},"modified":"2023-08-21T08:11:56","modified_gmt":"2023-08-21T08:11:56","slug":"2-del-v-iskanju-dusevnega-miru","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=369","title":{"rendered":"2. del – V iskanju du\u0161evnega miru"},"content":{"rendered":"

Knji\u017eni zakladi Novega mesta<\/h2>\n

Mrzlo in megleno jutro je pokukalo izza polknic. Ni\u010d \u0161e ni vabilo na plano in sva raje zakurila pe\u010d. Ni ga \u010dez “\u017eivi” ogenj, ko se je potrebno ograditi od mraza in pogreti tele\u0161\u010dek. pa \u0161e malo tudi du\u0161o.<\/p>\n

Odlo\u010dila sem se, da imam ves \u010das na svetu in prebirala Novome\u0161ko knjigo<\/em>, ki jo je uredil Mil\u010dek Komelj<\/strong>, pa \u0161e knjigo Janeza Bogataja<\/strong> Z Janezem Trdino za dolenjsko mizo<\/em> in Vergerij<\/em>, zbrana dela Mirana Jarca<\/strong>.<\/p>\n

\"\" \"\"\u00a0\"\"<\/p>\n

Novome\u0161ka knjiga mi je odkrila svet novome\u0161ke umetnosti, pa tudi zgodovine. Sedaj vem, da Novo mesto obstaja od 13. stol. , ko ga je z ustanovno listino postavil na zemljevid tedanje Evrope Rudolf IV. Habsbur\u0161ki<\/strong>. Od tedaj je bilo Novo mesto bolj ali manj cveto\u010de mesto. O Novem mestu je pisal tudi znani Janez Vajkard Valvasor<\/strong>, ki je svoje premo\u017eenje namenil pisanju zgodovine in predvsem slikam. Danes jih tako cenimo, tedaj pa so ob pamet spravljale Valvasorjevo obubo\u017eano dru\u017eino. Omenjen je tudi meni dragi dvorec Pre\u017eek, gradi\u010d rado\u017eivega domoljubnega Andreja Smoleta<\/strong>, ki je tam veselja\u010dil s svojimi prijatelji, tudi z mojstrom poezije Francetom Pre\u0161ernom<\/strong>. Le-ta je bil pogost gost v Novem mestu tudi zato, ker se je tam naselila poro\u010dena Primicova Julija<\/strong> in tam rodila pet otrok in \u017eivela kot prava mestna gospa. V knjigi je tudi posre\u010den izbor raznovrstnih literarnih in slikarskih del Dolencev in o Dolenjski. Neverjetno zanimiva in navihana knjiga, zanima na katerikoli strani jo odpre\u0161.<\/p>\n

Knjiga Z Janezom Trdino za slovensko mizo postopa po Trdinovih stopinjah pri risanju dolenjskega sveta, \u0161eg, navad, jeda\u010de in pija\u010de.<\/p>\n

“Ko bi bil pijanec vsemogo\u010den,
\nbi najprej spremenil Krko v vino.”<\/p><\/blockquote>\n

Le en izmed mnogih citatov v knjigi, ki se bere kot zgodovinsko opravljanje, kaj se je dogajalo na vratih doma\u010dij, gostiln, na dvori\u0161\u010dih. Kaj je kdo o kom povedal, kaj se je zgodilo, kaj govorilo. \u0160e en biser\u010dek, ki ga zlahka spregleda\u0161, je pa neizmerno dragocen, \u010de ga ne. Na koncu je Bogataj dodal \u0161e kup posodobljenih tradicionalnih receptov, ki kli\u010dejo po tem, da vsaj za kak\u0161en obed postanemo pravi, tradicionalni Dolenjci in naredimo \u017ee tisto gosko in \u0161truklje tako kot se “zagre”.<\/p>\n

Vergerij, meni tako ljubega Mirana Jarca je bolj resen, misteriozen. Potepanje po literarnih pokrajinah neverjetno plodovitega Jarca, ki je imel tako veliko povedati in je to storil v tako kratkem \u010dasu. Je res mogo\u010de, da nekateri tako hitro, intenzivno \u017eivijo ter tako veliko ustvarijo. Kar sem prebrala, je \u010darobno, posebej pa mi je ljub roman Novo mesto, ki sem ga brala \u017ee pred meseci in ga toplo priporo\u010dam predvsem tistim, ki \u017eivite z najstniki. Neverjeten vpogled v svet gimnazijcev v \u010dasu vojne, v vse odtenke \u010dutenja in razmi\u0161ljanja mladih ljudi, katerim danes ne zaupamo niti, da znajo oprati svoje perilo in odditi v \u0161olo …<\/p>\n

Kostanjevica na Krki<\/h2>\n

Ko se je vreme odlo\u010dilo biti malo bolj prijazno, vsaj na prvi pogled, sva \u0161la malo pohajkovati. Najprej “slovenske Benetke” – Kostanjevica na Krki, tokrat brez galerije Bo\u017eidarja Jakca. naju je \u017ee tako zeblo, da sploh nisem mogla pomisliti na \u0161e en samostan in mraz. Kostanjevica seveda niso Benetke, nikakor, vsaj po moje ne. Predvsem so neverjetno prazne, prostorne, melanholi\u010dno in skrivnostno prelepe. Mnogo hi\u0161 je videti zapu\u0161\u010denih, spet druge so prelepo obnovljene. Tu sva bila \u017ee poleti, tudi na kopali\u0161\u010du in se vozila s \u010dolnom po Krki, ko je bil vtis popolnoma druga\u010den. Je pa popolnoma jasno, zakaj nama takrat kljub visokemu poletju ni bilo kaj prida vro\u010de. Krka hladi, ko drevesa ozelenijo, objamejo z ne\u017eno senco, ki uspava du\u0161o in pomiri telo.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Pridajam nekaj slikic, tudi leseni kip Sv, Jakoba in prelepo Marijo (vsaj mislim, da je tako), slikana na cerkvenem dvori\u0161\u010du. Oba imata dostojno mesto, spo\u0161tljivo postavljeno med doma\u010de rastlinje in s Krko v ozadju. Ravno tako spominska tabla \u017ertvam povojnih pobojev, ki je kot pietetnega spomenika nisem slikala. Kostanjevica na Krki ima eno najlep\u0161ih \u0161ol v Sloveniji, na robu kraja, ob parku in zavojem Krke. V parku pa je nastala slika potnikov v \u010dolnu, meni so se zdeli neskon\u010dno sme\u0161no radovedni in zadovoljni popotniki.<\/p>\n

\"\" \"\" \"\"<\/p>\n

Pleterje<\/h2>\n

Nadaljevala sva s \u0161e enim samostanom, kartuzijo Pleterje. Ne, ker sem versko blazna, bolj ker res ceniva njihove izdelke, posebej penine, no tudi konjak, imenovan vinjak. Pleterje so prostor kontemplativne molitve, pa tudi veselja ob trdem delu, predvsem v sadovnjakih in vinogradih. Danes v Pleterjah seveda prebivajo menihi, k samostanu pa spada tudi popolnoma resno posestvo, kjer sodeluje mnogo laikov, ki skrbijo za pridelke. In tako pridemo do trgovinice in “mojih” penin.\u00a0 Dodajam slikico samo ene, Resslove, ki je poklon ob obletnici smrti \u0161e enega velikega Dolenjca. \u0160e nekaj jih imajo in ena je \u0161la danes z nama.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Samostan Pleterje je zaprt za oglede. Ni variante, da takole turisti\u010dno vstopi\u0161. Sem ve\u010dkrat prosila in ne gre tako. Spo\u0161tujem in imajo prav. Ko te\u0161imo na\u0161o radovednost, ni nujno, da spo\u0161tujemo, kar ogledujemo. To \u0161e posebej velja za sakralne, svete objekte. Vedno in povsod. Je pa za obiskovalce odprta stara gotska cerkvica, ki jo pozdravim vsaki\u010d, ko pridem. Stara, mala, pa vsaki\u010d opazim kaj, kar \u0161e nisem prej. Priznam, da ljubim gotiko, tudi romaniko, v kasnej\u0161i arhitekturi se kar malo izgubim. Pleterski biser\u010dek pa tako dostojanstveno pluje v \u010dasu, stoji in \u010dudi svetu. Poseben dodatek je glasba, ki se vklju\u010di, ko vstopi\u0161 in \u010de je dan pravi in trenutek izbran, lahko za\u010duti\u0161 vsaj drobec magije Kartuzije Pleterje in duhovne mo\u010di menihov.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Malo pred Kartuzijo je nekak\u0161en muzej na prostem. Nedvomno mnogo bolj zanimiv in prijazen poleti, ko je celo odprt. \u017divali pa so vseeno tam in sem se posku\u0161ala malo podru\u017eiti z poniji, kateri so me dosledno ignorirali. O\u010ditno razumejo polletni po\u010ditek tako, da naj se lepo pospravim kakorkoli \u017ee in jim dam mir. Tudi race, koko\u0161i, gosi in ne vem katero vso mogo\u010do perjad, sem gledala le od dale\u010d. Petelini pa so se drli, \u010deprav ni bilo jutro. Razumela sem kot da mi nekdo posku\u0161a re\u010di nasvidenje. Prav, do naslednji\u010d.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Knji\u017eni zakladi Novega mesta Mrzlo in megleno jutro je pokukalo izza polknic. Ni\u010d \u0161e ni vabilo na plano in sva raje zakurila pe\u010d. Ni ga \u010dez “\u017eivi” ogenj, ko se je potrebno ograditi od mraza in pogreti tele\u0161\u010dek. pa \u0161e malo tudi du\u0161o. Odlo\u010dila sem se, da imam ves \u010das na svetu in prebirala Novome\u0161ko […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":381,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[9],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/369"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=369"}],"version-history":[{"count":13,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/369\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1520,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/369\/revisions\/1520"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/381"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=369"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=369"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=369"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}