Nekako se mi zdi, da je slovensko u\u010diteljstvo pri\u0161lo v dobo neverjetne fleksibilnosti. \u010ce bi pred kak\u0161nim letom sli\u0161ala, da so u\u010ditelji v velikem delu dr\u017eave v torek pri\u0161li po dobrih dveh mesecih v bolj ali manj polne razrede prve triade, v \u010detrtek \u0161e na\u010drtovali pouk za teden naprej, in sicer od ponedeljka \u2013 kot navadno te\u010de delovni teden \u2013, nato izvedeli, da se v ponedeljek testirajo in je pouk ponovno na daljavo, v petek pred odhodom domov pa, da je v ponedeljek pouk v razredih, testiranje pa po razporedu, ki ga \u0161e ni, bi pri\u010dakovala hudo negodovanje in nerganje z resno tendenco k uporu.<\/p>\n
V na\u0161i zbornici je novica, ki jo je prinesla pomo\u010dnica ravnatelja v petek ob 13.30, povzro\u010dila zavijanje z o\u010dmi, trenutek ti\u0161ine, nato pa glasen smeh. Ni\u010d ne uni\u010di \u010dloveka, ki se lahko smeje! Posebej, ko bi bilo absolutno mogo\u010de ali celo bolj logi\u010dno, da bi se jezil, po\u010dutil izigranega ali kaj podobnega. Da niti ne govorim o kolegih iz regij, ki iz tedna v teden preu\u010dujejo epidemiolo\u0161ko sliko, se trudijo s spremljanjem medijev in \u010dakajo, kdaj se bodo ponovno vrnili v svoje naravno stanje. V razred.<\/p>\n
Ko sem odhajala proti domu, sem premi\u0161ljevala, koliko je bilo od za\u010detka epidemije \u017ee tak\u0161nih trenutkov! Ko smo bili na vrat na nos soo\u010deni s spremembami, ki so do temeljev zamajali in tudi obrnili na glavo na\u0161, u\u010diteljski na\u010din razmi\u0161ljanja in delovanja.<\/p>\n
Za\u010delo se je \u017ee lani, 2020, ko smo na vrat na nos ostali doma. Kar preko vikenda. Ne bom pozabila konference, ki smo jo imeli takrat kar v petek popoldan. To se na na\u0161i \u0161oli \u0161e ni zgodilo. V petek popoldan, in to na Zoom-u! Velik del u\u010diteljskega zbora se je \u0161e mu\u010dil ali pa prepustil vodenju nara\u0161\u010daja, da so se sploh priklopili na spletno platformo za to prvo spletno konferenco. In smo s ponedeljkom za\u010deli pouk na daljavo …<\/p>\n
Tudi u\u010diteljice DSP smo najprej samo nemo\u010dno sedele pred ekrani in se gledale, kako za Boga milega ali pa za vraga naj se lotimo tega. Pa smo se. Kot je rekla kolegica, kaj pa naj. In smo. \u010ce se zdaj ozrem leto nazaj, so bili na\u0161i za\u010detki nerodni, zmedeni, delale smo na vseh mogo\u010dih platformah, pa\u010d glede na to, do katerih so imeli u\u010denci dostop. Ali pa pripravljale materiale in upale, da jih bodo star\u0161i ali u\u010denci lahko uporabili in mogo\u010de imeli kaj od njih. Tako kot drugi u\u010ditelji. Pogosto je bilo kar ganljivo spremljati u\u010diteljice razrednega pouka in kolege, ki u\u010dijo umetni\u0161ke predmete in \u0161port, kako so iskali na\u010dine, da ostanejo u\u010ditelji.<\/p>\n
Pa smo se priu\u010dili spletnih u\u010dilnic, Zoom-ov, Google Classroom-ov in vsega, kar vse je \u0161e mogo\u010de uporabiti. Pri tem, da nas velik del na dan, ko smo pre\u0161li na \u0161olanje na daljavo, ni bil ve\u0161\u010d niti osnovnega skeniranja in nalaganja dokumenta v elektronsko obliko. Pa smo naredili. Nekako. Da sploh ne omenim za u\u010ditelja klju\u010dne stvari \u2013 kje so u\u010denci? Navajeni smo jih imeti pred seboj, jih videti, sli\u0161ati, \u010dutiti. Se jih veseliti in se soo\u010dati s tem, da nam gredo na \u017eivce. Aprila smo jih \u017ee pogre\u0161ali. Nekateri \u017ee prej. Pa smo \u0161e ocenjevali po drugih kriterijih, urejali dokumentacijo druga\u010de, sodelovali s star\u0161i, tudi zelo nenavadno. Celo na klopcah v parku?! Ni\u010d ni bilo tako, kot smo vajeni, pa smo vse naredili. Nekako.<\/p>\n
Zgodaj poleti, konec \u0161olskega leta, smo \u0161e upali, da bo jeseni spet, kot je bilo, da bomo lahko \u017eiveli na\u0161e pedago\u0161ko poslanstvo na na\u010din, ki smo ga kot u\u010ditelji izbrali. V hrupu polnih razredov, cirkusu medsebojnega usklajevanja. Da je bila le neka motnja, sitnost, ki je pre\u0161la, ki se je bomo spominjali.<\/p>\n
Avgusta, ko sem bila \u0161e na morju, je pri\u0161el odlok, da je potrebno domov. S hudo tesnobo smo pospravljali prikolico v Istri. Veliko nas je pospravljalo naenkrat, na trenutke je bilo videti kot eksodus. Ve\u010dina z nejevoljo, pa tudi z neko tesnobo, strahom. Je res tako hudo? Je res treba? Ne le zaradi zoprnije pred\u010dasnega zaklju\u010dka dopusta, tudi zaradi muke soo\u010danja z mislijo, da je resno. Skoraj raje sprejme\u0161, da je oblast nora, kot pa da je stvar resna. Saj to ru\u0161i na\u0161 svet. Vsa leta mojega pedago\u0161kega dela, sem bila na morju do zadnjega dne pred konferenco v avgustu. Kot \u0161e mnogo kolegov in kolegic.<\/p>\n
V na\u0161em kampu dopustuje kar nekaj u\u010diteljev. Mi smo pospravljali \u0161e z dodatno tesnobo. Ali bomo sploh dobili otroke v razrede? Za koliko \u010dasa? A res \u017ee spet od doma? Tako nervozna zaradi slu\u017ebe \u0161e nisem bila nikoli. Pa smo se dobili v \u0161oli. Nismo se, kot smo vajeni, nadrenjali v zbornici in komaj dihali. Ne, sedeli smo v avli, na stolih ve\u010d kot meter vsak sebi, nekateri z maskami. Nisem bila edina, ki je zadr\u017eevala solze. Bomo res tako? Pa smo.<\/p>\n
In se izobra\u017eevali. \u0160e nikoli toliko. Doleteli so nas MS Teams-i, pa \u0161e kak\u0161na druga variacija na isto temo. \u0160e nikoli prej nisem prakti\u010dno vsak teden poslu\u0161ala kak\u0161nega predavanja. Izobra\u017eevanjem se je sicer zgodil pravi \u00bbdumping\u00ab, poceni, dostopno iz dnevne sobe, v\u010dasih lahko zraven \u0161e zlika\u0161, saj smo u\u010ditelji mojstri ve\u010dopravilnosti. Od tega \u0161olskega leta imam slu\u017eben ra\u010dunalnik. Nikoli si ne bi mislila, da bi ga rabila. Pa ga, zelo. Ne znam \u0161e vsega, znam pa veliko ve\u010d. \u0160e vedno se za\u0161trikam in naredim vse narobe ali pa \u010desa ne znam odpreti ali pa nalo\u017eim bog ve kam. Ali pa tudi Bog ne ve, kam. Izgubljeno v oblaku ali na disku. Pa kli\u010dem na pomo\u010d moj nara\u0161\u010daj, ki se na sre\u010do in nesre\u010do tudi \u0161ola doma. Kot \u0161e mnogo kolegov in kolegic.<\/p>\n
Doletela nas je tudi nova \u0161olska oblast. Pa ne mislim samo z menjavo vlade spomladi. Takrat se ni zdelo tako pomembno. Saj so se ministri in ekipe \u017ee kdaj menjali, pa ni bilo tako klju\u010dno. Spremembe niso bile velike, \u010de smo jih sploh opazili. Na Ministrstvu so se lepo brigali zase, poslali nekaj okro\u017enic na leto, pogosto sumljivo podobnih tistim v enakih obdobjih preteklih let. \u010ce je \u017ee pri\u0161lo do kak\u0161ne nove ideje, je bila videti, kot da je bilo nujno zaposliti kak\u0161nega nadobudnega pripravnika in referentko s premalo delovne dobe za soliden dopust, in smo dobili na primer idejo o urejanju delovnega \u010dasa. Nekateri so jo resno vzeli, saj smo vendar u\u010ditelji in v osnovi pridni in prizadevni, nekateri pa so tudi skomignili z rameni in po\u010dakali, da sitnost mine. Ker je na\u0161e delo in poslanstvo u\u010denec v razredu, tega pa ne more\u0161 opredeliti z administrativno uravnilovko. Itak bomo na koncu v razredu, iz o\u010di v o\u010di, naredili po svoje. Tako, kot je prav. Ker smo u\u010ditelji ljudje in delamo z ljudmi.<\/p>\n
Pa je nova oblast presenetila. Vsaj mene. Kot bi za ministrico dobili tisto najbolj prizadevno kolegico, ki cel aktiv pa \u0161e pol kolektiva spravlja ob pamet s svojim nemirom. Okro\u017enice so kar letele. Pogosto se \u0161e nisem prigrizla \u010dez en paket, pa je \u017ee pri\u0161el drugi. Izobra\u017eevanja in navodil, pa priporo\u010dil, je bilo ne\u0161teto ali pa jih vsaj jaz nisem nikoli prej toliko opazila. Ministrico sem kar naprej gledala na televiziji, jo brala v \u010dasopisih. Celo ministrske staroste, ki so tam \u017ee dolgo, morda od nekdaj, in smo zato pa\u010d vedeli zanje, a nas res niso gnjavili s kak\u0161nimi radikalnimi idejami, so kar naenkrat postali vidni, se pojavljali v medijih in se za\u010deli dosledno vtikati v ute\u010deni, rahlo le\u017eerni in konzervativni \u0161olski sistem. Sistem, ki je prestar, prevelik in prepomemben, da bi ga kar naprej spreminjali. Pa smo dobili Covid-19 in spremenilo se je marsikaj, hitro in mo\u010dno. Mnogo sprememb verjetno \u0161e niti nismo doumeli.<\/p>\n
Da ne grem v neskon\u010dnost. \u0160e ne leto nazaj sem bila v istem poklicu, pa sem delala zelo druga\u010de. Kot ve\u010dina mojih kolegov in kolegic. Ja, svet se je precej spremenil. A moje delovno mesto se je zelo. Mi pa \u0161e vedno u\u010dimo, poslu\u0161amo otroke, ki jim re\u010demo u\u010denci, naprezamo na\u0161e mo\u017egane, kako naj jih nau\u010dimo, kako naj jim dopovemo, da je pomembno, i\u0161\u010demo tiso\u010de poti, da najdemo stik z njimi, da ga ohranimo. V\u010dasih imam ob\u010dutek, da smo pripravljeni na vse spremembe, vse, kar bo pri\u0161lo, bomo nekako prenesli, samo da se ne bi spremenila ena, nujna, najve\u010dja stvar. Da bomo \u0161e vedno lahko u\u010dili. Kakorkoli, kjerkoli, z vsemi spremembami, ki nas bodo doletele, z vsemi zoprnijami, tesnobami, kritikami in kaj \u0161e vse je. Mi bi bili \u0161e vedno radi u\u010ditelji. Ne zamerite mi, dragi kolegi, asociacije. Tako \u010dutim. Kot da smo \u010digumi, ki ga \u017eve\u010di\u0161, dela\u0161 balon\u010dke, maltretira\u0161 po ustih. \u0160e ko ga nalepi\u0161 na dno \u0161olske klopi, se ne da. Trmasto vztraja, saj je \u010digumi. Mi pa trmasto vztrajamo, saj smo u\u010ditelji.<\/p>\n
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Nekako se mi zdi, da je slovensko u\u010diteljstvo pri\u0161lo v dobo neverjetne fleksibilnosti. \u010ce bi pred kak\u0161nim letom sli\u0161ala, da so u\u010ditelji v velikem delu dr\u017eave v torek pri\u0161li po dobrih dveh mesecih v bolj ali manj polne razrede prve triade, v \u010detrtek \u0161e na\u010drtovali pouk za teden naprej, in sicer od ponedeljka \u2013 kot […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":618,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[7],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/395"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=395"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/395\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":570,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/395\/revisions\/570"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/618"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=395"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=395"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=395"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}