{"id":577,"date":"2022-08-24T12:24:20","date_gmt":"2022-08-24T12:24:20","guid":{"rendered":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=577"},"modified":"2023-08-18T11:32:28","modified_gmt":"2023-08-18T11:32:28","slug":"2-del-podbela-kobarid-in-slap-kozjek-z-kolesom","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=577","title":{"rendered":"2. del – Presene\u010denja; Podbela, Kobarid in slap Kozjek z kolesom"},"content":{"rendered":"

Kolesi sta vabili v jutranjem soncu. Ker je cesta med Kobaridom in Podbelo popolnoma neprimerna za najino zmo\u017enost kolesarjenja in za povrh \u0161e polna prometa, sva se napotila po kolesarsko – pe\u0161 poti ob Nadi\u017ei. Le-ta resni\u010dno pelje kak\u0161en kilometer po makadamu ob reki, nato pa se obrne v gozd. Nekajkrat se celo malo postavi v hrib in priznam, nisem vseh prevozila na kolesu. Zadnji spust pri brvi do Sveta Volarja pa je adrenalinski \u017ee samo na pogled in sva ga prepe\u0161a\u010dila in trenirala mi\u0161ice rok, saj ni da nama gredo kolesa v dolino po svoje.<\/p>\n

Zapeljala sva se do kopali\u0161\u010da na Nadi\u017ei, pri Robi\u010du, in do\u017eivela soo\u010denje z realnostjo. Tu smo \u017ee bili, Nadi\u017ea se raz\u0161iri v \u0161ir\u0161e in plitkej\u0161e rokave ter postane resni\u010dno kopali\u0161\u010de na prostem. Danes naju je pri\u010dakalo nekaj bri\u017enih tolmunov in kup ljudi, ki do posedali ob njih. Po malem nesre\u010dni, po malem sprijaznjeni. Ko je bilo res vro\u010de se je dalo spraviti celotno telo v vodo in celo narediti 4 – 5 zamahov. Su\u0161a, vode ni. V tistem trenutku bi obljubila skoraj karkoli, klime ne pri\u017egem ve\u010d, \u010deprav je \u017ee itak ne uporabljam ve\u010d kot cca petkrat na leto, ko je res pasje in smo na avtocesti. Ok, ne bom niti tega. Tudi v slu\u017ebo bom biciklirala, pa kar koli je \u017ee treba. Sicer me spreleti, da bodo moji sklepi splahneli \u017ee konec septembra v Ljubljani, ko bo pri\u0161lo “mo\u010dvirsko” obdobje in bom soo\u010dena z mnogo preve\u010d vode in ne premalo.<\/p>\n

Su\u0161ne \u017ealosti nisem niti slikala, to je bolje pozabiti. Nazaj na kolesa in cca \u0161est kilometrov do Kobarida. Kobarid ni “grdek”. Je \u010dudovit primer severno primorske alpske arhitekture in navdiha.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Je res biser\u010dek primorskega alpskega sveta. Malo je kme\u010dki, malo \u017ee monden, poln malih muzejev in polnih lokalov. \u010ce ne ve\u0161, kaj bi sam s seboj, si v minuti vsaj na raftu, \u010de \u017ee ne koraka\u0161 v hrib pogledat Kostnico. Ker sva ta opomnik \u010dlove\u0161ki moriji, skupaj s cerkvico Svetega Antona obiskala kak\u0161no leto nazaj, sva se danes le ozrla. Presenetilo pa me je, da so se pojavili znaki kolesarske poti do Kostnice. V klanec sem grizla kolena, da bi pa s kolesom? Res, vse sorte nas je na svetu. Tudi pri Muzeju prve svetovne vojne se nisva ustavljala. Obiskala sva ga skupaj s Kostnico in \u0161e nekaj drugimi opomniki, kako gredo stvari lahko zelo, zelo narobe.<\/p>\n

\u017delela sva kavo, pa ni bilo prostora nikjer in sva poganjala naprej do Napoleonovega mostu in izhodi\u0161\u010da potke do Slapu Kozjek. Pa sva opazila lokal\u010dek in kup ljudi. Naletela sva na Planiko. Saj sem vedela, da je v Kobaridu, lokacija pa mi je u\u0161la. Planika je mle\u010dna zadruga, resno mlekarsko podjetje z izvrstnimi produkti. Resni\u010dno podpira mlekarstvo v so\u0161ki dolini, omogo\u010da, da lahko kmetje resni\u010dno \u017eivijo od svojega dela in da krave pasejo na planinah. Res za mleko in sir in ne le za turisti\u010dno kuliso. Kolikor razumem, je Planika zadruga in v lasti prete\u017eno kmetov, ki jim je namenjena. Njihovi izdelki niso poceni, sploh ne. So pa vredni denarja, posebej, ko ve\u0161, da z nakupom podpira\u0161 obstoj kmetijstva v so\u0161ki dolini. Kako pa bi izgledalo, \u010de bi namesto Tolminca v Kobaridu jedli Gaudo?<\/p>\n

\"Izdelki<\/p>\n

Vse skupaj je videti kot nekak\u0161en “Trg Planika”. Mlekarna, tovarna, market, muzej. Razporejeni naokoli, vmes pa polno ljudi, avtomobilov, dogajanja. Vonj po sirotki. Estetika prakti\u010dnosti \u017eivljenja z pogledom na neizmerno lepoto gora.<\/p>\n

Dobila sva kavico, obiskala najbolj\u0161o trgovino tega leta, imajo vse, res vse, kar lahko potrebuje\u0161 v teh koncih. Seveda vso mo\u017eno hrano in celo nekaj polic “specialitet”, mogo\u010de bolj spominkov za turiste. Potem pa se znajde\u0161 v “tehni\u010dnem” delu, ki je kot votlina \u010dudes. Razni vijaki, ventili, natika\u010di, posodje, … ni\u010d res lepega, pa\u010d pa slavje prakti\u010dnosti. Z zmernimi cenami za povrh. Dobila sem \u010delno lu\u010dko, ker v najinem “grdku” ni no\u010dnih lu\u010dk, jaz bi pa brala v postelji. Pa \u0161e delavske rokavice, ki bodo po dopustu nedvomno pri\u0161le prav.<\/p>\n

Ker sva bila \u017ee ravno tam in ker \u0161e nisva, sva stopila \u0161e v Muzej sirarstva. Mali muzej, toliko da okusi\u0161, zakaj gre in kako pomemben je sir za te planine. In kako so se uspeli kmetje upreti komunisti\u010dni oblasti, ki jim ni dovolila zadruge po njihovo. Pa se ljudje niso pustili, niso postali nekak\u0161na brezdu\u0161na tovarna, sami pa brezupne \u017ertve. In uspeli pre\u017eiveli. Do danes. \u017divela Planika in slava Tolmincu! Kupujmo slovensko, \u010detudi bomo pojedli kak\u0161no rezino manj.<\/p>\n

\"Gregor\u010di\u010dev \"\"<\/p>\n

Sledil je kratek, a resen spust do Napoleonovega mostu, enega izmed tako poimenovanih v teh koncih. Napoleonov se imenuje vsak, ki je bil postavljen v \u010dasih obiska in zavojevanja Napoleonove vojske. Hoteli so mostove in jih naredili. In to nesramno dobro, saj \u0161e vedno stojijo. \u010ce se ni vmes kdo potrudil in jih podrl, razstrelil, da je nagajal sovra\u017eniku. Kot so tega. Sicer je bil tu most \u017ee v bene\u0161kih \u010dasih. Leta 1750 je Napoleonova vojska zgradila kamnitega, katerega so v prvi svetovni vojni poru\u0161ili avstrijski vojaki. Po Veliki vojni so Italijani zgradili najprej leseni, nato pa tak\u0161en most kot ga vidimo danes. Po drugi svetovni vojni pa je takratna oblast postavila \u0161e spominska obele\u017eja.<\/p>\n

\u0160e malo sva se vozila, parkirala in se napotila na sprehod do Slapu Kozjek. Kot \u0161e mnogo drugih … Narava je prekrasna, gozd di\u0161i v vro\u010dini in seveda, vode je malo. Slap nekako je, voda pod slapom pa motna, postana. Posedela sva v ve\u010dni senci ob vodi, prosila sem Boga, da \u010duva na\u0161e zaklade, \u010de \u017ee mi tega ne storimo in \u0161la pozdravit So\u010do.<\/p>\n

Tak\u0161na je bila ta dan. \u0160e vedno prelepa, a izjemno vitka. Odsotnost raftov je bila zanimiva, pa vseeno kar malo morbidna. Ljudje so posedali okoli reke, se malo hladili, celo \u010dofotali. Tudi midva. Nisem si mislila, da se bom resni\u010dno kopala v So\u010di, a danes sploh ni bilo resni\u010dno mrzlo. Nizek vodostaj je tudi za nekaj dober …<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Krasna si bistra h\u010di planin, bela v priro\u010dni si lepoti<\/em> … Gregor\u010di\u010d<\/strong>, za vedno. Prebirala ponovno njegove pesmi v \u010dudoviti izdaji MD, replika izdaje 1908. Ko sem v knji\u017enici dobila tole knjigo, sem mislila da je kak\u0161na napaka. Knjiga je krasna, prelepa, stara. Z ilustracijami in na lepem papirju. Mislila sem, da so mi pomotoma dali originalno knjigo iz 1908. Vseeno pa je bila videti preve\u010d nova. Knji\u017eni\u010dar mi je razkril, da ni\u010d strahu, knjiga je nova, je posnetek izdaje iz 1908 in naj kar mirno u\u017eivam. Doma sem poklicala v knjigarno Mohorjeve dru\u017ebe, da preverim zalogo, preden grem na kolo. In izvedela, da mi ni treba. Knjiga je razprodana, je ni. Mogo\u010de ponatis, enkrat. Sem pa u\u017eivala v izposojeni, predvsem v ilustracijah.<\/p>\n

<\/p>\n

Prilepila sem celotno pesem So\u010di. Skoraj ga ni Slovenca, ki ne bi poznal za\u010detnih verzov in menimo, da je pesem poklon reki. Saj je, tudi, je pa tudi narodno buditeljska pesem, je poklon domovini in poklon zavedanju smrti.<\/p>\n

SO\u010cI<\/strong><\/p>\n

Krasna si, bistra h\u010di planin,
\nBrdka v prirodni si lepoti,
\nko ti prozornih globo\u010din
\nnevihte temne srd ne moti \u2014
\nkrasna si, h\u010di planin!
\nTvoj tek je \u017eiv in je legak
\nko hod deklet s planine;
\nin jasna si ko gorski zrak
\nin glasna si, kot spev krepak
\nplaninske je mladine \u2014
\nkrasna si, h\u010di planin!
\nRad gledam ti v valove bodre,
\nvalove te zelenomodre:
\ntemna zelen planinskih trav
\nin vedra vi\u0161njevost vi\u0161av
\nlepo se v njih je zlila;
\nna rosah sinjega neba,
\nna rosah zelenih gora
\nlepoto to si pila \u2014
\nkrasna si, h\u010di planin!
\nTi meni si predraga znanka!
\nKo z gorskih pri\u0161umi\u0161 dobrav,
\nod doma se mi zdi\u0161 poslanka,
\nneso\u010da mnog mi ljub pozdrav \u2014
\nBog sprimi te tu sred planjav!…
\nKako glasno, ljubo \u0161umlja\u0161,
\nkako \u010dvrsto, krepko skaklja\u0161,
\nko sred gora \u0161e pot ima\u0161!
\nA ko pridere\u0161 na ravnine,
\nzakaj te \u017eiva radost mine?
\nKaj trudno leze\u0161 in po\u010dasi,
\nzakaj so to\u017eni tvoji glasi?
\nTe\u017eko se lo\u010di\u0161 od hribov,
\nzibelke tvojega valovja?
\nMar ve\u0161, da te\u010de\u0161 tik grobov,
\ngrobov slovenskega domovja?
\nObojno bol pa\u010d tu trpi\u0161,
\nV tej boli to\u017ena in po\u010dasna,
\nogromna solza se mi zdi\u0161,
\na \u0161e kot solza – krasna!
\nKrasna si, bistra h\u010di planin,
\nBrdka v prirodni si lepoti,
\nko ti prozornih globo\u010din
\nnevihte divje srd ne moti!
\nPa oh, siroti tebi \u017euga
\nvihar groz\u00e1n, vihar stra\u0161\u00e1n;
\nprihrumel z gorkega bo juga,
\ndivjal \u010dez plodno bo ravan,
\nki tvoja jo napaja struga \u2014
\ngorj\u00e9, da dale\u010d ni ta dan!
\nNad tabo jasen bo obok,
\nkrog tebe pa svin\u010dena to\u010da
\nin de\u017e krvav in solz potok
\nin blisk in grom \u2014 oh, bitva vro\u010da!
\nTod sekla bridka bodo jekla,
\nin ti mi bo\u0161 krvava tekla:
\nkri na\u0161a te pojila bo,
\nsovra\u017ena te kalila bo!
\nTakrat se spomni, bistra So\u010da,
\nkar gorko ti srce naro\u010da:
\nKar bode shranjenih voda
\nv oblakih tvojega neba,
\nkar vode v tvojih bo planinah,
\nkar bode v cvetnih je ravninah,
\nta\u010das pridrvi vse na dan,
\nnarasti, vzkipi v tok stra\u0161\u00e1n!
\nNe stiskaj v meje se bregov,
\nsrdita \u010dez branove stopi,
\nter tujce, zemlje la\u010dne, vtopi
\nNa dno razpenjenih valov!<\/p>\n

Nazaj sva kolesarila z dvojno energijo in pri Robi\u010du nadaljevala brez ustavljanja za kopanje. Bilo pa je vro\u010de in sva pri brvi do Svetega Volarja vseeno zabredla v reko, Nadi\u017eo. In za vogalom, po cca 50 metrih brodenja po kristalni vodi na\u0161la tole:<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

In nekaj du\u0161, ki so u\u017eivale v miru, kristalnem bazenu v katerem se je dalo plavati. Niso naju bili veseli in sva se delala, da naju ni. Vsi smo se, bolj ali manj. Tak\u0161en prostor je sveti\u0161\u010de in tako je potrebno ravnati z njim. Ko te narava spusti v svojo bit, najlep\u0161e kar je mogo\u010de. Na ta prostor sva se naslednje dni \u0161e vra\u010dala, tudi za mnogo ur in se nau\u017eila lepega.<\/p>\n

Zve\u010der sva se vrnila v Kobarid, z avtom seveda. Dopoldan sem opazila letak za koncert v kobari\u0161ki cerkvici in sva rekla “zakaj pa ne?” Dan je bil pravi za orgle. Ponovno sva dobila presene\u010denje. Pri\u010dakovala koncert orgelske cerkvene glasbe, mogo\u010de malo Bacha, dobila pa nekak\u0161no moderno orgelsko atonalno glasbo. Ni nas bilo tako malo, poslu\u0161alcev, na za\u010detku. Na koncu pa nas je ostala pe\u0161\u010dica. Izvajalec je bil simpati\u010den, verjetno doma\u010din, a vseeno ni \u0161lo. Ko se nam je zahvalil za poslu\u0161anje, sem se strinjala z njim, da je bila zahvala kar na mestu, po\u010dutila sem se kar ponosno, da sem vzdr\u017eala in na trenutke celo nekako u\u017eivala.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Ko sva se v trdi temi vozila domov, sva sre\u010dala \u0161e lisico. Motrila naju je s svetlimi o\u010dmi – kaj pa vidva tu? Kak\u0161en poln dan!<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Kolesi sta vabili v jutranjem soncu. Ker je cesta med Kobaridom in Podbelo popolnoma neprimerna za najino zmo\u017enost kolesarjenja in za povrh \u0161e polna prometa, sva se napotila po kolesarsko – pe\u0161 poti ob Nadi\u017ei. Le-ta resni\u010dno pelje kak\u0161en kilometer po makadamu ob reki, nato pa se obrne v gozd. Nekajkrat se celo malo postavi […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":1404,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[11],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/577"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=577"}],"version-history":[{"count":25,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/577\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1514,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/577\/revisions\/1514"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/1404"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=577"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=577"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=577"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}