{"id":580,"date":"2022-08-24T12:25:10","date_gmt":"2022-08-24T12:25:10","guid":{"rendered":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=580"},"modified":"2023-08-18T11:34:55","modified_gmt":"2023-08-18T11:34:55","slug":"3-del-matajur-vrsno-in-breginj","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=580","title":{"rendered":"3. del – Uspe\u0161nost neuspeha; Matajur, Vrsno in Breginj"},"content":{"rendered":"

\u017delela sva v visokogorje, za hojo pa sva bila malo utrujena. Nekako tako: “Duh je voljan, a meso je \u0161ibko.”<\/em> Iskala sva re\u0161itev iz zagate iskanja ravnovesja med \u0161ibko \u017eeljo po grizenju kolen v hrib in \u017eeljo po “biti zgoraj”, iti v planino.\u00a0Pobrskala sem po vodi\u010du Irene Cerar<\/strong>: Pravlji\u010dne poti brez meja<\/em> ter na\u0161la re\u0161itev. Na Matajur pride\u0161 zelo visoko z avtom. Sicer se kar dolgo vozi\u0161, a ni\u010d ne de. Cesta je lepa, slikovita, dodobra si lahko ogleda\u0161 pokrajino. Ko pa pride\u0161 do cilja, gosti\u0161\u010da na italijanski strani, si \u017ee visoko v gorah. Pre\u010dudoviti pogledi na vse strani vabijo k u\u017eitku raziskovanja. Saj ne gre samo naravnost, \u0161e vedno je vzponov kar nekaj. Prihranila pa sva si nekaj ur hoje v hrib in jih zamenjala za hojo po slemenu.<\/p>\n

\"2021_pravljicne_poti_brez_meja_naslovnica\"<\/p>\n

Predlagam dalj\u0161o pot. Hodi\u0161 zlagoma, se son\u010di\u0161 in po planjavah sre\u010duje\u0161 ovce. Niso bile zadovoljne z nama in sva se kar hitro prestavila naprej. V naravi pa\u010d ni vse romantika. Nalo\u017eila sva si \u0161e aplikacijo za prepoznavanje rastlin in si naredila u\u010dno pot. \u0160lo je po\u010dasi, bila sva ko dva \u010duda\u0161ko radovedna otroka, ki se odlo\u010dita vedeti ime vsaj vsake tretje bilke in vsakega drevesa. Veselila sva se planinske ko\u010de slovenskega planinskega dru\u0161tva v Furlaniji, pa je ko\u010da samo bila. Zaprta, zapu\u0161\u010dena. Menda zaradi covida.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Zlagoma sva nadaljevala do kapelice na vrhu. Zmogla Matajur! Zadnji vzpon je kar zahteven, a vseeno mnogo bolj civiliziran kot tisti kraj\u0161i, iz strani italijanskega gosti\u0161\u010da.\u00a0Spodnja slika ni najina. Ko sva bila midva tam, so bili \u0161e mnogi drugi, tako sem za sliko obeta miru in razgleda pobrskala po spletu.\u00a0Kapelica ima preddverje, ki deluje kot nekak\u0161en bivak in \u017eelezno notranjo ograjo, da ne more\u0161 do Kri\u017ea. Verjetno zaradi prepre\u010devanja vandalizma. Ljudje pa ho\u010demo notri, tisti, ki se pokri\u017eamo in zahvalimo za sre\u010dno prehojeno pot kot tisti, ki se samo razgledujejo in posku\u0161ajo doumeti, zakaj bi nekdo znosil na planino vse to “kamne” in ustvaril spomenik.<\/p>\n

\"Matajur\"<\/p>\n

\n
\n
\n
\n
\n
\n
\n
\n

Vrh je opremljen s slikovnimi zemljevidi. So kar nazorni, predvsem za tiste, ki jih znajo brati. Pa sva vseeno na\u0161la vse, kar naju je zanimalo in sanjala, kam vse bova \u0161e \u0161la.<\/p>\n

Ker je bila slovenska ko\u010da zaprta, sva se ustavila v italijanski. Mogo\u010de je bolj gosti\u0161\u010de. Zaposleni izredno prijazni, kava odli\u010dna, hrana tudi, cene zmerne. Presenetilo pa me je, da na meniju nisem na\u0161la hrane, ki je obi\u010dajna v slovenskih ko\u010dah. Nobene jote ali kaj podobnega in nobenih klobas kar tako. Bili pa so tri ali pet hodni meniji z “neplaninsko hrano” in spremstvom butelj\u010dnih vin. Odhajala sva v \u010dasu kosila in tudi ugotovila, da res nisva v planinski ko\u010di, saj so ljudje za\u010deli mno\u017ei\u010dno prihajati, z avtom, na kosilo …<\/p>\n

Spustila sva se nazaj v dolino in nadaljevala do Vrsnega. V dolini So\u010di prebiram Gregor\u010di\u010deve<\/strong> pesmi. K temu se seveda prile\u017ee obisk njegove rojstne hi\u0161e. Vozila sva se \u010dez vasi s pogledom na srame\u017eljivo lepotico So\u010do in pri\u0161la do Vrsnega. Kljub temu, da imava mali avtek, sva se motovilila s parkiranjem in kon\u010dno stopila pred prelepo obnovljeno hi\u0161ko. Zaprto seveda. Z prijaznim obvestilom ob katerih dnevih je obisk mo\u017een. \u0160e dobro, da sva na po\u010ditnicah in se nikomur ni res dalo sitnariti drugemu, da se v \u010dasu spletnih komunikacij preveri ali je neka tako obskurna re\u010d kot je Gregor\u010di\u010deva rojstna hi\u0161a res odprta kar vse dni in kar naprej. Pa sva nekaj hi\u0161 naprej kupila skuto in sir, da ni bila vo\u017enja zaman.<\/p>\n

\"Simon<\/div>\n

Glodala sva sir in prepe\u010denec, ki se je \u0161e na\u0161el v avtu, gledala So\u010do in prebirala \u010dudovito izdajo Gregor\u010di\u010deve poezije. Res je neverjetno, kako so knjige in njihove zgodbe ume\u0161\u010dene v prostor iz katerega izhajajo. Mogo\u010de bi bilo tudi za na\u0161o mlade\u017e mnogo druga\u010de, \u010de bi So\u010do prebirali med njenim \u017euborenjem in s pogledom na mogo\u010dne lepotice gora in ne v \u0161olskih u\u010dilnicah.<\/p>\n

\n
\n
\n
\n
\n
<\/div>\n
<\/div>\n

V MRAKU<\/strong><\/p>\n

Le vtoni, vtoni za goro,
\nle vgasi, sonce, lu\u010d svetlo,
\noj padi, padi gosti mrak,
\nprinesi srcu mir sladak.<\/p>\n

\u010cemu sijalo bi lepo,
\n\u010demu, oj son\u010dece zlato?
\nPovsod sirotam seva\u0161 le,
\nnesre\u010den rod ogreva\u0161 le!<\/p>\n

Kdo gledal bi ta hrib in dol,
\nzaklet le v revo, jok in bol,
\nhinavstva, zmot, trpljenja poln,
\nsirot in sirotenja poln?<\/p>\n

Dokler mi sije\u0161, sonce ti,
\nhladu, miru mi v srcu ni,
\nmori pogled, te\u017ei spomin
\nme svojih, ljudskih bole\u010din.<\/p>\n

Le skrij se, sonce jasno, skrij,
\nizgini svet izpred o\u010di,
\nda zabi \u017ealostno srce
\n\u010dlove\u0161ke zmote in gorje!<\/p>\n

\n
Ostalo je \u0161e nekaj ur dneva. Ravno za Breginj z muzejem in kopanje v tolmunu Nadi\u017ee. A ne izgleda kot raj? S \u010dim sem si to zaslu\u017eila? Danes polna hvale\u017enosti, star\u0161em, da so me spravili na svet in nau\u010dili \u017eiveti, moji ljubezni, ki me je povabil v te kraje, otrokom, da so v veselje in za zgago, ljudem, ki jih imam okoli sebe, ker so navdih. In hvale\u017ena za prelepo domovino, ponosno in dostojno, tudi ko mi nismo. Pa \u0161e ljubemu Bogu, da se vse vrti …<\/div>\n
<\/div>\n
\n
\n
\n
\n
\n
\n
\n
\"Category:<\/div>\n

V\u0161e\u010d mi je arhitektura starih breginjskih hi\u0161. Zunanje stopni\u0161\u010de, hodnik – gang in vrata v posamezne sobe. Kuhinja in “hi\u0161a” spodaj, spalnice zgoraj. Ka\u0161\u010de v pritli\u010dju. Ker seveda v kuhinjo hodi\u0161 kar naprej, v spalnico pa ne. Hi\u0161e pa nanizane okoli osrednjega dvori\u0161\u010da. \u010ce si tam, ve\u0161 vse, pa se nekaj govori, da je bil “Panoptkum” kot na\u010din arhitektura prostora vzpostavljen za potrebe kaznilnic ali pa preglednih pisarn korporacij. V Breginju so zadevo pogruntali \u017ee prej in v funkciji skupnosti. Sicer pa je to rojstna hi\u0161a bratov Tonkli, dr. Josipa in dr. Nikolaja. Narodno zavednih Slovencev nekega drugega \u010dasa.<\/p>\n

\"\"<\/div>\n
\n
\n

Ob pove\u010danju dru\u017eine se postavi nov stolpi\u010d in je nov domek. Tudi muzej je v bistvu \u010dista desetka. Saj ni zares muzej, pa\u010d nabrani predmeti preteklosti, postavljeni na ogled v avtenti\u010dnem okolju. Prah \u017ee dolgo ni bil pobrisan, vsega se lahko dotakne\u0161, vstopnine ni. Mogo\u010de naro\u010dilo kak\u0161nega doma\u010dega ledenega \u010daja ali mine\u0161tre v lokal\u010dku, ki je del “Muzeja”. Te\u017eko sem slikala prazno mizo, je najina, sicer pa vse zasedeno, \u017eivahno, polno dogajanja. Tudi zve\u010der kino, koncerti, … \u017divel Breginj!<\/p>\n<\/div>\n

\"\"<\/div>\n
\n
\n
\n
\n
<\/div>\n
\n
\n
\n
<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

\u017delela sva v visokogorje, za hojo pa sva bila malo utrujena. Nekako tako: “Duh je voljan, a meso je \u0161ibko.” Iskala sva re\u0161itev iz zagate iskanja ravnovesja med \u0161ibko \u017eeljo po grizenju kolen v hrib in \u017eeljo po “biti zgoraj”, iti v planino.\u00a0Pobrskala sem po vodi\u010du Irene Cerar: Pravlji\u010dne poti brez meja ter na\u0161la re\u0161itev. […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":744,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[11],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/580"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=580"}],"version-history":[{"count":33,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/580\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1515,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/580\/revisions\/1515"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/744"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=580"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=580"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=580"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}