{"id":671,"date":"2022-08-25T18:29:31","date_gmt":"2022-08-25T18:29:31","guid":{"rendered":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=671"},"modified":"2023-08-18T11:39:54","modified_gmt":"2023-08-18T11:39:54","slug":"__trashed","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=671","title":{"rendered":"4. del – O hvale\u017enosti; Krivopete, Landarska jama, Stara gora"},"content":{"rendered":"

Vstala sva kmalu po svitu, \u0161e zadnja kavica in zajtrk na najini “terasici” z pogledom na dolino Podbele. Spraznila in pospravila “grdka” (1. del) in na pot. Stra\u0161no sva bila vznemirjena in v pri\u010dakovanju. Odpravila sva se v svet, ki ga \u0161e nisva poznala, Furlanijo. Dana\u0161nji cilj je bil najprej Podol, skriti kot Nadi\u017ee, vesela bi bila tudi Krivopet, \u010darobnih \u017eena furlanske doline. \u017dene z nazaj obrnjenimi stopali in mo\u010djo ter modrostjo razumevanja sveta. Ki so \u017eivele z ljudmi, a ne med njimi. Na\u0161la nisva ni\u010d od na\u010drtovanega in pri\u010dakovanega. Na\u0161la pa sva mnogo drugega, za kar nisva vedela, da sploh je …<\/p>\n

Podol se nama je skril. Dobesedno. Sledila sva navodilom Cerarjeve<\/strong> iz njene knjige Pravlji\u010dne poti brez meja<\/em>. Knjiga je odli\u010dna, subtilno opisuje svetove dvojnosti, svetove meja, ki le-teh nimajo. Narava, preteklost, zgodbe, \u010darovnije, … Navodila jasna in razumljiva. A midva sva vseeno ostala nekje blizu Podola, a sprejel naju ni.<\/p>\n

Krivopet tudi nisva na\u0161la, a po svoje sva bila kar zadovoljna, da one niso na\u0161le naju. Nisem gotova, da bi jim bila v\u0161e\u010d. Sledila sva cesti po Nadi\u0161ki dolini in preko “slovenskih vasi”, se ustavila v \u0160petru ali San Pietru al Natisone. Sledila sva priporo\u010dilu Cerarjeve in obiskala Slovensko Multimedijsko Okno.<\/p>\n

<\/p>\n

Mali, prete\u017eno digitaliziran muzej, naju je zaposlil za dobri dve uri. Projekcije so atraktivne in raznorazne. Ogledala sva si tako potek zgodovine Furlanskega prostora kot tudi doma\u010de obrti, poskuse o\u017eivljanja planin. Problem je ve\u010dplasten in povsod enak – ljudje ne \u017eelijo \u017eiveti v planinah. Ali pa razumljeno druga\u010de, direktive, ki jih postavljajo sodobne oblasti, predvsem evropske, niso skladne z mo\u017enostmi \u017eivljenja v planinah. Higienski standardi, birokratske obveznosti in podobno vzame ljudem, vsaj ve\u010dini, voljo do \u017eivljenja globoko v sicer pre\u010dudoviti naravi. In tako so planine, sicer prelepe, lahko tudi predvsem ali samo turisti\u010dne. Kar je pa po drugi strani zoprno, saj turist rad vidi \u017eivljenje in je planina z ovcami ali kravami in sve\u017eim sirom mnogo privla\u010dnej\u0161a kot prazna. Ki pa jo potem lahko sicer osmislimo kot nek tematski park, naravni park, rezervat.<\/p>\n

Ker sva se malo zanimala za furlanski jezik in nare\u010dja, sva od prijetne mladenke, ki je bila na voljo v SMO, dobila \u0161e predavanje o temi zdru\u017eeno s 300 strani obse\u017enim priro\u010dnikom, zbornikom, ki sva ga po malem \u0161tudirala \u0161e preko celega dneva in \u0161e dalj.<\/p>\n

Sloven\u0161\u010dina je v teh krajih redka. Vsaj midva nisva naletela nanjo. Table sicer so, tudi slovenske vendar \u017eivega jezika ni prav dosti. Ko pa spra\u0161uje\u0161 za pot ali se motovili\u0161 naokoli in na poziv doma\u010dinov “Che cosa succede?”<\/em> nekaj mrmra\u0161 in na koncu spregovori\u0161 slovensko, se sogovorniki hitro najdejo. Skoraj vsak ima kak\u0161nega slovenskega sorodnika in nekaj razume ali pa so slovensko govorili star\u0161i, pa nekaj razumejo. Na koncu sva se odlo\u010dila, da bova ve\u010dkrat poskusila kar po slovensko in redko sva naletela na koga, ki res ni vedel, razumel ni\u010d. Pa \u0161e v tem primeru, se je kar hitro na\u0161lo koga, ki “parle slovene”<\/em>.<\/p>\n

Po vseh komunikacijah sva utrujena in pregreta za\u010dela z iskanjem tolmun\u010dka za kratko osve\u017eitev. Nadi\u017ea je bila neprestano z nama, malo na levi, malo na desni, a do nje nama ponovno ni uspelo. Ponovila se je zgodba Podola, preprosto nisva na\u0161la mo\u017enosti civiliziranega parkiranja in nekak\u0161nega pristopa do reke. Popolnoma druga\u010dna zgodba kot na “na\u0161i” strani, kjer so zadeve na prvi, pa tudi drugi pogled bolj urejene. Je pa\u010d res, da je slovensko Poso\u010dje turisti\u010dni biser z pripadajo\u010da infrastrukturo, dolina Natisione v Furlaniji pa je videti bolj zaspano poljedelsko gnezdo. Kon\u010dno sva zapeljala na neko polje, ki je obetalo parkiri\u0161\u010de in dostop do reke. Kljub visokemu podvozju sva z prtlja\u017enikom za kolesa “nasedla” in se sprijaznila, da nama ni namenjeno. Italijanska Nadi\u017ea naju no\u010de, naju ima dovolj in pametnej\u0161i odneha. Kolesa sva dala dol, popravila naklon prtlja\u017enika, izpeljala po klancu z makadamom, opevala urejena parkiri\u0161\u010da v Poso\u010dju in se hladila z odprtimi okni. Neuporaba klime je najin odgovor na podnebne spremembe.<\/p>\n

Sledila sva navigaciji do Landarske jame. Zelo sem se je veselila, slike na spletu so bile \u010darobne, opis drage Irene pa \u0161e bolj. Za spremembo sva hodila manj kot sva pri\u010dakovala, kar naenkrat sva bila pri vhodu.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Landarska jama, od zunaj. Utrdba, zato\u010di\u0161\u010de, sveti\u0161\u010de, cerkev … Od tu je kraljica Vida ukanila Atilo in njegovo vojsko, re\u0161ila ljudstvo in postala junakinja. Do jame ni bilo nikoli lahko, tudi danes ne. Najprej i\u0161\u010de\u0161, potem hodi\u0161, malo po poti, pa po 100 stopnicah. Notri se gre le ob 14ih in 16ih. Ko kon\u010dno uspe, pa ugotovi\u0161, da kar je enostavno, ni veliko vredno. Tole ni bilo enostavno in si bom nedvomno dobro zapomnila.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Ponovno sva ga polomila, upam, da skoraj zadnji\u010d. Ponudili so nama mo\u017enost ogleda v sloven\u0161\u010dini. Pa nisva \u017eelela “komplicirati” in “obremenjevati” saj je to pomenilo, da bi v jamo pri\u0161el “slovenski” govorec. In najin prvi odziv je bil, da res ni treba, da lahko v angle\u0161\u010dini.\u00a0 Kazen je bila takoj\u0161nja in brez milosti. Dojela sva, da je to ravno situacija, na katero sva bila opozorjena v SMO – \u010de se jezika ne potrebuje, le-ta izgine. In tudi “slovenski govorec” bo, \u010de ga\/je ne bo nih\u010de potreboval, pa\u010d ukinjen. Brez slu\u017ebe, saj se ga ne potrebuje. Napaka. Huda! Poleg tega pa niti ni bilo nikjer nobene angle\u0161\u010dine. Gospod, vodi\u010d, je govoril furlansko in italijansko, ter po dojetju situacije z nama celo neko me\u0161anico furlanske sloven\u0161\u010dine. Itak sva bila manj\u0161ina, ostalih 20 obiskovalcev pa Italijani. Dobila sva povzetke, skupini pet minut, nama minuto in si o\u010ditala neumnost, saj na spletu res ni vsega, kar ti lahko povedo lokalni vodi\u010di. In glede na stalno smejanje, je bilo o\u010ditno nadvse\u00a0 zanimivo.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Landarska jama, prva in druga kapela. V jami. Na zgornji sliki sta stari kapeli, na spodnji pa \u0161e novej\u0161a, z “nobel” zlatim oltarjem. Tako v mali kot v veliki s \u0161e ob\u010dasne Svete ma\u0161e, \u0161e ve\u010d pa koncertov.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

\u0160e pozla\u010den lesen oltar\u010dek kobari\u0161kega mojstra. Aja, kapelo je izklesal pa \u0160kofjelo\u010dan Andrej z prijateljem Jakobom, kiparjem. Spodaj \u0161e Landarska jama, ko so bili tu \u0161e medvedi.<\/p>\n

\"\" \"\" \"\"<\/p>\n

Jama se nadaljuje nekaj sto metrov v notranjost. Nisva \u0161la do konca, ker res ni bilo videti ni\u010d posebnega, za nas razvajene s slovenskim Krasom. Pa tudi razlaga v italijan\u0161\u010dini ni pomagala, pojma nisva imela za kaj gre in \u0161la raje ob\u010dudovat razgled ter iskati kavo. Nujno.<\/p>\n

Naslednja postaja dana\u0161njega zgodovinskega potepanja je bila romarska pot na Stari gori. Tudi tu je pomembna zgodba, ki je bila najprej. Sledila sva dana\u0161nji IT knjigi Pravlji\u010dne poti brez meja v kateri je tudi zgodba za\u010detka tega posebnega romarskega kraja.<\/p>\n

\"Kam<\/p>\n

“Pred mnogo leti je Marija hodila proti gori, kjer je nameravala zgraditi \u010disto majhno hi\u0161ico zase in za Jezu\u0161\u010dka, ki je tedaj bil \u0161e v povojih. Hodila je in hodila s svojim osli\u010dkom, \u0161la \u010dez potoke in travnike ter pri\u0161la do pobo\u010dja, nad katerim stoji visoka in strma gora. Tam se je ustavila in pogledala naokrog …”<\/em> \u010ce Vas zanima, pa prelistajte knjigo ali \u0161e bolje, odpravite se na pot…\u00a0In tako kot je Marija z Jezu\u0161\u010dkom hodila in pri\u0161la na vrh, sva tudi midva. Stara gora je romarska pot, duhovno sveti\u0161\u010de regije, z pogledom na \u010cedad in Alpe, ob dobrih dnevih do morja. Je prostor pripro\u0161enj in zdravljenja du\u0161e. Vredno se je sprehoditi vsaj en del kar z doline ali pa nekje s polovice, da vsaj malo za\u010dutimo utrip “hoje do neba”.<\/p>\n

\n
\"Stara
Stara Gora, vhod. Sicer eden izmed, meni najljub\u0161i.<\/figcaption><\/figure>\n
\""Pojdi
“Pojdi stran in si malo odpo\u010dij” (Mr 6,31)<\/figcaption><\/figure>\n<\/div>\n
<\/div>\n
Nisem \u010disto dojela, kaj naj bi Markove besede tu pomenile, naju so kar nagovorile. Mogo\u010de v smislu, “Daj \u017ee mir, po\u010divaj!”<\/em> Ko sem prebrala celotno besedilo, pa je postalo jasneje. Besede so namenjene Jezusovim u\u010dencem, misijonarjem, tistim, ki gredo in oznanjajo. Da naj se, ko so utrujeni, iz\u010drpani, ustavijo in po\u010dijejo v samoti. Na tak\u0161nem svetem kraju, na Stari gori. Pa sva \u0161e midva, kar sedela, po\u010divala, u\u017eivala mir, molila.<\/div>\n
\n

\"Foto \"\"<\/p>\n<\/div>\n

Stara gora, kripta. Soprog ureja plamen \u017eelje po dobrem in v zahvalo, da nam gre. Niti ne slabo … \u010clovek je od nekdaj prosil in se zahvaljeval ob ognju. Za kak\u0161ne daritve nimam domi\u0161ljije, hvala za mo\u017enost sve\u010dke. Na stenah pa neverjetni kola\u017ei \u010dlove\u0161kih zgodb, povezanih z zahvalo Bogu za posredovanje in pro\u0161njo, naj ne pozabi na nas, \u010detudi mi v\u010dasih nanj … Sva bila spet hvale\u017ena, nisva se zaletela, nisva resno bolna, imava otroke … sva se prav po tiho spokala ven, da ne motiva tistih, ki rabijo ve\u010d.<\/div>\n
<\/div>\n
\n
\"Stara
Stara gora. Moj dragi Nadangel Mihael.<\/figcaption><\/figure>\n<\/div>\n
\n
<\/div>\n
\u017de od Mount Saint Michaela se imam za groupijko in danes \u0161e ena potrditev. Kako ga ne bi ljubil, ko s tako blagim, milim obrazom dr\u017ei hudi\u010da na tleh. Mogo\u010de pa se lahko tudi take spu\u017evice kot sem jaz, zoperstavimo, in sicer u\u010dinkovito, kak\u0161ni zoprniji ali celo zlu?<\/div>\n<\/div>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Vstala sva kmalu po svitu, \u0161e zadnja kavica in zajtrk na najini “terasici” z pogledom na dolino Podbele. Spraznila in pospravila “grdka” (1. del) in na pot. Stra\u0161no sva bila vznemirjena in v pri\u010dakovanju. Odpravila sva se v svet, ki ga \u0161e nisva poznala, Furlanijo. Dana\u0161nji cilj je bil najprej Podol, skriti kot Nadi\u017ee, vesela […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":680,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[11],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/671"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=671"}],"version-history":[{"count":18,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/671\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1516,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/671\/revisions\/1516"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/680"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=671"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=671"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=671"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}