{"id":691,"date":"2022-08-25T19:58:39","date_gmt":"2022-08-25T19:58:39","guid":{"rendered":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=691"},"modified":"2023-08-18T11:41:14","modified_gmt":"2023-08-18T11:41:14","slug":"5-del-cedad","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=691","title":{"rendered":"5. del – Kako imeti mir pred mo\u0161kimi; \u010cedad"},"content":{"rendered":"

\u010cedad naju je sprejel zve\u010der. Utrujena in la\u010dna sva se po\u010dutila kot romarja, ki i\u0161\u010deta zavetje ter hrano. Dobila sva vse, a ni\u010d kot sva si zamislila. Ali kot sem si zamislila, soprog \u017ee \u017eivi lekcijo sprejemanja trenutka. Rezervirala sem Caso Galante, \u010dudovit moderen studio v dveh nivojih v starem delu mesta. Dostopno z avtom in s skupno verando. Vse na\u010deloma tako, le da dostop z avtom pomeni, da se sicer pripelje\u0161, parkira\u0161 pa na sosednji ulici, na mestnem parkiri\u0161\u010du. Pa sva moralo sneti kolesa in prtlja\u017enik … Stanovanje je bilo sicer kot na slikah ali \u0161e lep\u0161e, dvori\u0161\u010de z vrtom pa cca 50 metrov v drugem vhodu. Torej, \u010de ima\u0161 idejo ve\u010dernega klepeta ob kozarcu vina, si kozarec le-tega vzame\u0161 s seboj, gre\u0161 po ulici in pri naslednjem vhodu na vrt. Sicer prijetno urejen, poln prijaznih ma\u010dk in komarjev. Ki so zelo \u017eeljni dru\u017ebe.<\/p>\n

\"Fotografija \"Fotografija<\/p>\n

Nisva bila za dru\u017ebo te vrste. Pripravila sva si ve\u010derjo za angelce, naju, in se napotila preko \u0161e enega Hudi\u010devega mostu v najstarej\u0161i, langobardski del. \u017delela sva miren lokal in kozarec dobrega furlanskega vina. A kot danes \u017ee nekajkrat, tega, kar sva iskala in se nama je zdelo popolnoma samoumevno, preprosto ni bilo. Sprehodila sva se naokoli z popolno nejevero. Saj ni res mogo\u010de, da sva naletela na mesto brez lokalov. Na\u0161la sva le enega, ki pa je bil tako poln, da so ljudje z kozarci stali kar na ulici. Ker se kot izku\u0161ena popotni\u0161ka turista ne vdava kar takoj, sva \u0161la nazaj preko mostu v stanovanje po buteljko slovenskega vina iz rezerve za hude \u010dase, dva kozarca, nalo\u017eila v nahrbtnik in \u0161la po poti Nadi\u017ee. Da se bova nekje ob reki usedla na skale in popila tisti celi dan pri\u010dakovani kozarec vina. In sva v svoji \u017eelji pozabila, da naju Nadi\u017ea ne mara. Vse poti do reke ob mraku zaprejo z \u017eeleznimi vrati in zaklenejo. Do reke se preprosto ni dalo! Tudi parka v mraku nisva na\u0161la, ravno tako pol ure prej ne lokala. In sva sli\u0161ala glasbo, ji sledila, na\u0161la muzej, kjer so imeli koncert. Pa vrt s trto, nekaj kamnitimi kladami in Marijo.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Po\u010dasi je padal mrak nad \u010cedad in mi trije smo se imeli prav fino. Z ene strani sva poslu\u0161ala Verdija, z druge strani Nadi\u017eo, poleg naju Marija dobre volje, topel kamen za sede\u017e in trta za streho. Vino je bilo sicer iz Brd, pa ni\u010d ne de. Saj je lepo za\u010dutiti del\u010dek doma.<\/p>\n

\"\"
Cerkev, Hudi\u010dev most, \u010cedad. Vir: Pixabay\/Alex1965<\/figcaption><\/figure>\n

V \u010cedad sem se zaljubila pravzaprav takoj. Dovolj velik, da ima vse in ravno prav majhen, da si vedno tam, kjer \u017eeli\u0161 biti. Nisva bila edina turista, bilo pa nas je ravno toliko, da smo se prilagajali mestu in prebivalcem, ne pa oni nam. \u010cedad ni zgodovinska kulisa, je \u017eivo mesto. Mesto, kjer se predvsem \u017eivi, skupaj z vso zgodovino in v sedanjosti. Tako prijaznih ljudi \u017ee dolgo nisem videla. Vse se da in vse gre, brez prisile in hitenja ter z dostojanstvom. Je mesto, ki si zaslu\u017ei, da v njem prespi\u0161, kar ni enostavno, je pa vredno. Sprehoditi se po poteh Langobardov, ko pade mrak in se ob svitu sre\u010dati z Nadi\u017eo.<\/p>\n

\u010cedad stoji na svojem mestu \u017ee iz \u010dasa \u017eelezne dobe, zato tudi znani Hipogej, ki pa je \u017ee nekaj \u010dasa zaprt za javnost. V \u010cedadu se je zgodila vsa mogo\u010da zgodovina, kar se jasno prepozna na njegovih trgih in ulicah. \u017deleznodobno osnovo so prevzeli Rimljani, nato Bizantinci, sledili pa so za ta del sveta mogo\u010de najbolj zanimivi, Langobardi. To je germansko pleme, katerega \u017eenske so neko\u010d v sanjah dobile sporo\u010dilo, da morajo mo\u017eakarji na jug. Mogo\u010de so jih imele samo malo dovolj, ko so silni mo\u017eakarji postopali naokoli brez pametnega dela. Kakorkoli, bile so sanje, misti\u010dna razlaga in nato so mo\u0161ki \u0161li proti Mediteranu, zavzeli vse, kar je bilo mogo\u010de in nekaj stoletij vladali. Kolikor sem razumela, niti ne tako slabo. \u010cedad je tako poseben predvsem zato, ker je uspel ohraniti vso to dedi\u0161\u010dino in jo povezati v subtilno obliko bivanja. Ob\u010dutek je, da je to prepletanje \u010disto normalno in da je prav tako. Kar je verjetno res, glede na to, da se v \u010cedadu vsi po\u010dutimo tako zelo dobro.<\/p>\n

\"Starodavne
Starodavne cedre v mestnem jedru.<\/figcaption><\/figure>\n

Ker je jutro pametnej\u0161e od ve\u010dera, sva v spremstvu sonca poskusila znova. Nisva imela nikakr\u0161nega ob\u010dutka realne velikosti \u010cedada in sva se zadeve lotila s kolesi. Ter izpadla \u010dudaka. \u010cedad \u0161e amaterja kot midva prevozi\u0161 v sedmih minutah in pol, z vsemi mogo\u010dimi krogi cca pol ure. In ljudje te gledajo z prizanesljivim in dobrohotnim nasmehom, namenjenim ne\u0161kodljivim turistom. \u010cedad res ni mesto za kolo. V bistvu se po polovici mesta sploh ne more\u0161 voziti, saj starodavni del preprosto ni prevozen. Tla so kamnita, strma, polna stopnic. Na ostalem delu pa se motovili\u0161 med avtomobili ali med pe\u0161ci. Nih\u010de ne ve kaj bi s teboj. Pa sva parkirala in za\u010dela z ogledovanjem muzejev. Na\u010drtovala sva celodnevno izobra\u017eevanje, kupila kombinirano vstopnico za skoraj vse muzeje in upala, da do ve\u010dera spoznava vsaj klju\u010dne. V \u010dasu kosila sva \u017ee pogledala vse, kar je bilo odprtega, skupaj z avdio vodi\u010di in projekcijo Hipogen, ki je bil zaradi nevarnosti padanja kamna zaprt.<\/p>\n

\"\"
Po\u0161asti vsepovsod. Da se \u017eiveti z njimi.\u00a0<\/span>\"\"<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

\"\"
\u017denske po Langobadsko.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Sveti Mihael, \u0161e enkrat. Z milim obrazom v akciji<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Langobardski svetniki.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Krstilnica<\/figcaption><\/figure>\n

Na zidu nekdanjega samostana pa spodnje. Gre za “odlagalnik” dojen\u010dkov. V tole so dekleta in \u017eene odlagale ne\u017eelene dojen\u010dke v oskrbo nun. Na steni je \u0161e nekak\u0161no tolkalo, da so nune vedela, kdaj je pri\u0161el novi in \u017eepek za denarne prispevke. Menda je bilo takole odlo\u017eenih mnogo dojen\u010dkov, saj naj bi bile furlanske \u017eenske ni\u010d kaj bogaboje\u010de in v\u010dasih \u017ee kar nepremi\u0161ljene. V \u010dasu fa\u0161izma je dejavnost prevzela dr\u017eavna siroti\u0161nica. Spomin na stoletja “odlagalnika” pa je \u0161e tam.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Po vsej kulturi in zgodovini sva bila prav prvinsko la\u010dna. Vedela pa sva tudi \u017ee, da se z hrano v Italiji ni \u0161aliti. Vse ima svoj \u010das in prostor, kosilo tudi. Torej ne je\u0161 takrat, ko se ti zljubi, je se takrat, ko je \u010das kosila in to tisto, kar se je in je na voljo. Upo\u0161tevala sva navodilo lastnika Case Galante pri izbiri tratorie. Izbire ni bilo veliko, cca pet jedi, postre\u017eba efektivna in le\u017eerna, hrana krepka in dobra. Najedla sva se kot ostalo furlansko delavsko ljudstvo. \u0161e kozarec hi\u0161nega vina in espresso.<\/p>\n

\"\"
Frika. Malo poje\u0161 in si zelo sit. V bistvu pe\u010dena polenta s sirom, Veliko sira.<\/figcaption><\/figure>\n

Naredila sva si pravo siesto, zadremala, se spo\u010dila in pripravila \u0161e za nadaljevanje raziskovanja \u010cedada. Prebrala sem skoraj polovico “\u010dedadske knjige” – Zvonovi Nilandije<\/em>.<\/p>\n

\"ZVONOVI<\/p>\n

Knjiga me je pritegnila. Tematika je tipi\u010dno slovenski konflikt \u010dasa po osamosvojitvi, preigravanja komunisti\u010dnih na\u010dinov nadzorovanja, predstavljanih v zgodbi dru\u017ein. Besedilo je ravno prav resno in hkrati dovolj lahkotno, da je berljivo in v\u0161e\u010dno. Posebej me je o\u010darala “zgodba v zgodbi”, ki jo pi\u0161e glavni junak in posega v preteklost \u017eivljenja.<\/p>\n

S seboj sem vzela \u0161e eno knjigo Alojza Rebule<\/strong>; Dve mladosti – ena ljubezen<\/em>. V bistvu sta avtorja dva, Alojz Rebula in njegova soproga Zora Tav\u010dar<\/strong>. Knjiga pa ni roman, temve\u010d zbirka zapisov o njunih opa\u017eanjih, svetovih, doma\u010dih, vaseh, … \u010dudovito besedilo, poeti\u010dno, ljubeznivo, … povabilo v svet, kot si ga \u017eeli\u0161. Berem obe hkrati, vsako malo in tudi tako kar gre.<\/p>\n

Popoldan sva pre\u017eivela vsak zase. Tudi to je nujno na tak\u0161nih popotovanjih. Posebej, \u010de se ima\u0161 rad. Malo distance prida nov pogled in skupen \u010das je nato \u0161e bolj dragocen. Soprog je od\u0161el na stri\u017eenje, v neverjetno veselje mu je preizku\u0161anje mo\u0161kih frizerajev naokoli po Evropi. Sploh ne vem, kdaj se je nazadnje strigel v Ljubljani. Tudi tu je na\u0161el neko brivnico preteklih \u010dasov, ki je bila odprta le dve uri na dan. Lastnik, brivec, frizer, pa v letih najinih o\u010detov. O\u010ditno se tudi tako da, dela\u0161 kot lahko in kolikor je potrebno. Kar je ve\u010d, je pohlep.<\/p>\n

Sama pa sem se sprehodila po \u010cedadu z o\u010dmi nakupovalke. Trgovin ni veliko, torej tistih cca \u0161est, ki jih hitro obvlada\u0161 in najde\u0161 kaj zase, ne da bi bil \u010dlovek utrujen. Kar so prodajalo me je pozitivno presenetilo, predvsem s koli\u010dino v Italiji narejenih stvari in stvari, ki niso sinteti\u010dne. Mnogo oblek je bilo narejenih iz viskoze, mnogo iz svile. Ki pa niso bile nemarno drage. Tako sem postala ponosna lastnica svilenih hla\u010d (sinje modrih), tunike (barve modre no\u010di) in bluzice (meni se je zdelo barve \u0161ampanjca, prodajalki pa mascarponeja). Na blagajni sem dobila za darilo \u0161e \u0161al z vsemi tremi barvami za zraven.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

V skoraj v vseh trgovinah prodajajo tradicionalne furlanske \u017eenske copatke, \u010devlje. V resnici sem videla kar veliko \u017eensk po mestu v tej obutvi. V bistvu gre za izvedbo balerink ali espadril. Obstajajo v neskon\u010dno v\u0161e\u010dnih izvedbah. Zdaj sem ponosna lastnica furlanskih \u010develj\u010dkov. Oblika menda langobardska, gospe jih delajo iz ostankov blaga, moje iz ostankov zaves. Podplat pa iz odpadnih kolesarskih gum.<\/p>\n

\"\"
Hudi\u010dev most v ve\u010dernem mraku. \u0160e enkrat je Marija nahecala hudi\u010da, da je delal, namesto du\u0161 pa dobil ma\u010dko.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Cerkev je sveti\u0161\u010de, tudi za glasbo.<\/figcaption><\/figure>\n

Cerkev je prostor molitve, \u010da\u0161\u010denja. Lahko tudi glasbe. Ve\u010der sva zaklju\u010dila v cerkvi Sv. Fran\u010di\u0161ka na koncertu Vivaldijevih \u0161tirih letnih \u010dasov. Igral je mali orkester \u0161tudentov in njihovega maestra. Srca so poplesavala po ritmu violin, marmorni svetniki pa tudi. Po koncu koncerta pa sva na\u0161la prostor za kozarec vina. Ne lokal\u010dek, celo ulico na voljo za ve\u010derno dru\u017eenje. Na\u0161la sva mesto tudi za naju in dobila dolgo pri\u010dakovan kozarec dobrega furlanskega vina. Na zdravje, \u010cedad! Se kmalu vidimo!<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

\u010cedad naju je sprejel zve\u010der. Utrujena in la\u010dna sva se po\u010dutila kot romarja, ki i\u0161\u010deta zavetje ter hrano. Dobila sva vse, a ni\u010d kot sva si zamislila. Ali kot sem si zamislila, soprog \u017ee \u017eivi lekcijo sprejemanja trenutka. Rezervirala sem Caso Galante, \u010dudovit moderen studio v dveh nivojih v starem delu mesta. Dostopno z avtom […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":1445,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[11],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/691"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=691"}],"version-history":[{"count":32,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/691\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1517,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/691\/revisions\/1517"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/1445"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=691"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=691"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=691"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}