{"id":794,"date":"2022-08-26T14:45:38","date_gmt":"2022-08-26T14:45:38","guid":{"rendered":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=794"},"modified":"2023-08-21T09:04:02","modified_gmt":"2023-08-21T09:04:02","slug":"posocje-9-konci-in-zacetki-trst-in-timava","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=794","title":{"rendered":"9. del – Konci in za\u010detki; Trst in Timava"},"content":{"rendered":"

Pot domov. Sicer sem doma rada, ko pa se z potovanj vra\u010dam domov, pogosto \u010dutim nekak\u0161no melanholijo in nostalgijo. Danes sva se namenila ob poti vrnitve \u0161e obiskati slovenske ribi\u0161ke vasi od Sesljana pa do Milj, ve\u010derna pija\u010da v Trstu in via Ljubljana. Ponovno ni bilo tako kot si \u010dlovek domi\u0161lja in zami\u0161lja. 15.8. je praznik Marijinega vnebovzetja. Torej se ne dela. In kaj po\u010dnejo ljudje ob morju na vro\u010d, son\u010den in dela prost dan? Za\u010delo se je sicer kar obetavno. Ker sem zadnja dva dni prebirala in u\u017eivala v Reki<\/em> Vilme Puri\u010d<\/strong>, je bilo nujno sre\u010dati Timavo. Pisateljica sicer pi\u0161e o Reki, ki se rodi v de\u017eeli pod Sne\u017enikom in potuje do Morja, s katerim se sre\u010da kot Timava.<\/p>\n

\"Reka\" \"\" \"\"<\/p>\n

Reka je tudi \u017denska, rada daje in skrbi, je pa tudi muhasta, o\u010darljiva, ma\u0161\u010devalna. Ljubi, skoraj do onemoglosti, a njena ljubezen ni samoumevna. Besedilo se mi je zdelo \u017ee skoraj poezija, \u010deprav je v dolo\u010denih delih tudi brutalno realisti\u010dno. Zapeljala sva se do \u0160tivana, kjer se Timava prika\u017ee svetu s \u0161tirimi izviri. Vsi so\u00a0 vilinsko lepi, malo skriti in na sre\u010do zavarovani pred preveliko vnemo turistov. Izviri so ob cerkvi Janeza Krstnika (Cerkev San Giovanni di Tuba). Od zunaj gre za prav \u010dedno kamnito cerkvico, ravno prav veliko in prijetno ume\u0161\u010deno med stara drevesa. Ko odpre\u0161 cerkvena vrata,\u00a0 pa se zgodi magija neverjetnosti. Nisem \u0161e videla lep\u0161e cerkve v naravi ali narave v cerkvi. Kri\u017eani med praprotjo! Ali lahko to razumem kot v naravi je vse la\u017eje in smiselno? Cerkev je tudi znotraj kamnita in preprosta, z nekaj lesenimi dodatki in nekaterimi skrivnostnimi pojavljanji predmetov in znakov vse naokoli. Prisotnost narave v cerkvi sami in to narave v njeni popolnoma prvinski obliki, pa pove\u017ee molitev in stvarstvo v prav neverjetno skladnost. Sedela sva kar dolgo in vpijala prostor, da bi kar najve\u010d \u010darovnije lahko odnesla s seboj.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Ob Timavi sva se sprehodila celo njeno obstajanje, pribli\u017eno 2 kilometra do morja ter pri\u0161la do Ribi\u0161ke vasi. To je mali zaselek ob izlivu reke in ob obali morja. Se pravi, polno \u010dolnov in malih jadrnic, nekaj deset hi\u0161, na\u0161tela sva tri lokale. Najprej naju je na ulici prestregel starej\u0161i gospod brez zob in naju dobesedno potisnil v “svoj” muzej. Kljub temu, da nisva na\u010drtovala ogledovanja zgodovine, sva se prepustila trenutku. Recimo … celo tako dale\u010d, da sva poslu\u0161ala razlago dogajanja 1. in 2. svetovne vojne v teh krajih. Seveda v nekem italijanskem nare\u010dju, ki je omogo\u010dal, da sva razumela ni\u010d. Na sre\u010do je bilo nekaj tabel opremljenih s slovenskimi stavki, da sva dojela vsaj nekaj. Da so, recimo, najve\u010d \u0161kode z bombardiranjem povzro\u010dili Italijani, saj Avstrijcem to ni bilo v interesu. To je bila njihova zemlja in dobra infrastruktura. Tudi italijansko uni\u010devanje naj bi bil \u0161e kar pomemben razlog, da so dobili te kraje. Po logiki, vi ste naredili zgago, sedaj pa jo popravite. Saj vojne od\u0161kodnine premagancem pa\u010d niso pri\u0161le v po\u0161tev. Ko smo pridrsali \u010dez tiste \u0161tiri sobe, nama je “vodi\u010d” pred nos pomolil kozarec z denarjem, prispevki. Tako sva dojela, zakaj je bilo tako nujno, da postaneva oglednika. Ko sva gospoda dobro uro kasneje sre\u010dala v lokalu ob \u0161pricerju, pa \u0161e bolj. To se verjetno imenuje kro\u017ena ekonomija. Ali pa tudi ne, saj sva bila midva samo neto pla\u010dnika.<\/p>\n

\"Villaggio<\/p>\n

Iz muzeja sva se premaknila 500 metrov naprej, z idejo, da prideva prav do morja in na levi sre\u010dala Cerkev Svetega Marka Evangelista. Stra\u0161no zanimiva mala cerkev z lesenimi tramovi v obliki ladijskega gredlja. Ravno se je za\u010dela ma\u0161a in ker je bil ravno praznik, … zakaj pa ne. Kot v pravi covidni maniri, je ma\u0161a potekala znotraj, ozvo\u010denje pa omogo\u010dalo sledenje obredu tudi zunaj, Pa sva se na\u0161timala na prvi zidec pod mlade oljke in u\u017eivala ta netipi\u010den ma\u0161ni interier. Zunaj je bilo kar nekaj ljudi, \u0161e posebej tistih z ve\u010d problemi; na vozi\u010dkih, berglah, … radovednost me je \u010dez \u010das povabila \u0161e na pogled notranjosti in sem drugi del obreda spremljala z klopi. Medtem pa se je zunaj odvila cela drama, ko je neka gospa omedlela, ljudje so prihiteli na pomo\u010d, saj re\u0161ilec v teh krajih ne pride hitro. Vsak je pridal kaj zraven, soprog je na primer \u010duval psa druge gospe, ki je tekla domov po merilec pritiska. Zanimivo in v bistvu prijetno je videti, kako v majhnih skupnostih ponekod \u0161e obstaja tak\u0161en na\u010din anga\u017eiranja vseh in kogarkoli. \u010ce je seveda treba. In gospa na tleh je situacija, ko vsak rad naredi kaj koristnega in tak\u0161ne skupnosti to omogo\u010dijo. Nekdo je pri\u0161epnil \u017eupniku, kaj se dogaja, pa smo tisti v cerkvi mimogrede zmolili \u0161e zanjo. Da ji bo bolje in da bo hitro okrevala. Bila je ena bolj dinami\u010dnih ma\u0161 in po koncu sva jo hitro mahnila na kavo …<\/p>\n

Imela sva \u0161e polno idej, \u010dakala naju je Rilkejeva pot, pa slovenske ribi\u0161ke vasi, kopanje in Aperol v Trstu. Kot se rado primeri na potovanjih, se ni zgodilo ni\u010d od tega. \u010ceprav se mogo\u010de sli\u0161i neverjetno, nisva imela kam dati avta! Samo v Sv. Kri\u017eu sva se ustavila pod neko lipo, da sva malo pogledala morje, prebrala sem nekaj pesmi Antona Grudna\u00a0<\/strong>in za\u010dela z Elegijami <\/em>Reinerja Marie Rilkeja<\/strong>. A naju je vro\u010dina, zdru\u017eena z\u00a0 umanjkanjem hrane in kozarca hladnega vina, prepri\u010dala, da se to tako ne dela. Poezija pa\u010d ni trpljenje. \u010ceprav v\u010dasih je. A nama ni treba tako. Za poku\u0161ino ena Grudnova, ki se naju je dotaknila. Sicer je Igo pesnik delavcev, pesnik opisa krivic in te\u017ee \u017eivljenja. Ter neizmerne ljubezni do doma\u010de zemlje in morja …<\/p>\n

Prva sini\u010dka<\/strong><\/p>\n

Pojte ven, pojte ven, pojte ven!<\/em><\/p>\n

Res sini\u010dka to prepeva,<\/em>
\nto njen klic je vzrado\u0161\u010den?<\/em>
\nNaj kar koli razodeva,<\/em>
\nglas od gluhih sten odmeva,<\/em>
\nnam prostost je le \u0161e sen.<\/em><\/p>\n

Pojte ven, pojte ven, pojte ven!<\/em><\/p>\n

Kaj smo res \u017ee blizu dneva,<\/em>
\nko resnica bo na\u0161 sen,<\/em>
\nzamra\u010den do zdaj od gneva?<\/em>
\nSvetla slutnja nas preveva,<\/em>
\nda bo kmalu svet spro\u0161\u010den.<\/em><\/p>\n

Pojte ven, pojte ven, pojte ven!<\/em><\/p>\n

Devinski grad je o\u010darljiva in skrivnostna utrdba, ki stoji to\u010dno nad morjem. Ali pa iz morja. Kakor komu drago. Notri nisva bila, ostane za drugi\u010d. Bilo mi je \u017eal, sli\u0161ala sem, da je \u010darobno. V gradu naj bi bival tudi Dante Aligheri<\/strong>, Rilke pa je tam premagoval ustvarjalno krizo. Da na tak\u0161nem mestu zopet za\u010duti\u0161 navdih, se mi ne zdi v bistvu ni\u010d posebnega. Bi rekla, da samo ob pogledu na grad nad morjem tudi sama dobim marsikateri navdih. \u010ce bi bil produkt kaj vreden, pa ne vem. No, Rilkeju je uspelo.<\/p>\n

\"Ideja<\/p>\n

Za poku\u0161ino samo prvi odstavek 1. elegije<\/strong>.<\/p>\n

Kdo, \u010de bi kri\u010dal, bi me pa sli\u0161al med trumami<\/em>
\nangelov? a recimo, da bi me eden od njih<\/em>
\nkar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,<\/em>
\nki biva mo\u010dneje. Kajti lepota je le<\/em>
\nstrahotnega ravno se znosni za\u010detek<\/em>
\nin ob\u010dudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,<\/em>
\nda bi nas pokon\u010dala. Vsak angel je stra\u0161en.<\/em>
\nZato se pa\u010d potajim in pogoltnem vabljenje<\/em>
\ntemnega joka. Ah, kdo nam pa\u010d more biti<\/em>
\nzavetje? Angeli ne, ne ljudje,<\/em>
\nin bistre \u017eivali \u017ee opa\u017eajo,<\/em>
\nda nismo zelo zanesljivo doma<\/em>
\nv pojasnjenem svetu. Ostane nam morebiti<\/em>
\nkak\u0161no drevo na pobo\u010dju, da bi ga dan za dnem<\/em>
\nsre\u010devali; ostane nam v\u010deraj\u0161nja cesta<\/em>
\nin neka razvajena zvesta navada,<\/em>
\nki ji ugaja pri nas in je zato ostala in ni od\u0161la.<\/em><\/p>\n

Hvala Reiner, Devinski grad in Rilkejeva sprehajalna pot, pa drugi\u010d. Samostojen izlet, ko bodo tr\u017ea\u010dani po\u010deli kaj bolj intimisti\u010dnega. Iz enakega razloga sva opustila misel na kopaje, preprosto se nisva imela kam dati, s Trstom pa sploh nisva posku\u0161ala. Lepo sva se usmerila domov, via Ljubljana in se ustavila v Se\u017eanski piceriji, kjer se ustavimo vedno, ko smo na poti iz Trsta ali Benetk, se za dobro prebavo sprehodila \u0161e po Se\u017eanskem botani\u010dnem vrtu, ki ga je ravno prav za tovrsten u\u017eitek. Vrt ima nekaj\u00a0neverjetno lepih starih dreves, galerijo plezalk in staromoden steklenjak. Vse, kar potrebuje popotni\u0161ka du\u0161ica. Nikjer ni bilo nikogar. Mogo\u010de so bili vsi v Trstu?!<\/p>\n

\"Fotografija\" \"Fotografija\"<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pot domov. Sicer sem doma rada, ko pa se z potovanj vra\u010dam domov, pogosto \u010dutim nekak\u0161no melanholijo in nostalgijo. Danes sva se namenila ob poti vrnitve \u0161e obiskati slovenske ribi\u0161ke vasi od Sesljana pa do Milj, ve\u010derna pija\u010da v Trstu in via Ljubljana. Ponovno ni bilo tako kot si \u010dlovek domi\u0161lja in zami\u0161lja. 15.8. je […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":1536,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[11],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/794"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=794"}],"version-history":[{"count":13,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/794\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1538,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/794\/revisions\/1538"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/1536"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=794"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=794"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=794"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}