{"id":827,"date":"2022-11-03T09:58:31","date_gmt":"2022-11-03T09:58:31","guid":{"rendered":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=827"},"modified":"2023-08-23T11:55:25","modified_gmt":"2023-08-23T11:55:25","slug":"magna-graecia-4-caltagirone-in-la-cucina-kuhinjska-naslada","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=827","title":{"rendered":"4. del – Caltagirone in La Cucina, kuhinjska naslada"},"content":{"rendered":"

Potovala sva iz Modice v Porto Empedocle. Iz mesta skalnih jam na mivko, na kateri so pristajali Grki 2500 let nazaj. Iz centralne, poljedelske, hribovske Sicilije k brezkon\u010dnemu morju. Ustavila sva se \u0161e v Caltagironeju, mestu keramike. Spet so vsega krivi Grki, ki so doumeli, da je v okolici prvovrstna glina, oni pa itak obo\u017eevalci keramike. In od takrat je keramika vsepovsod, posebej zna\u010dilno pisana. Pa ni bila keramika klju\u010dna za obisk Caltagironeja. Ko sem nabirala zgodbe, ki so opisovale Siciliji, sem naletela na La Cucino<\/em>.<\/p>\n

\"La<\/p>\n

Knji\u017eico, ki jo pred leti izdala zalo\u017eba Meander in je obetala razigrano, malce eroti\u010dno obarvano in z mnogo hrane podprto branje. La Cucine nisem brala v Ljubljani. Vzela sem jo na potovanje in za\u010dela z branjem na predve\u010der izleta v Caltagirone. Nisem se odlepila od knjige! Res ni literarni prese\u017eek in ne bo dobila Nobelove nagrade. Res ne. Je pa zabavna, \u010dlove\u0161ka, polna solz, smeha in velike, te\u017eke hrastove mize. Kjer se pripravlja hrana, ki jo nato vsa dru\u017eina z delavci vred skupaj poje in kjer se tudi ljubi, rojeva in le\u017ei na parah. Knjiga o ljubezni, ki tako boli, da iz vseh pra\u0161i\u010dev na kmetiji naredi\u0161 klobase. In ki debelu\u0161no knji\u017eni\u010darko srednjih let spremeni v naslade polno zapeljivko. Del knjige se dogaja v Palermu, glavnina pa na ulicah in posestvih Caltagironeja. Kajti to so stari in bogati kraji. Kjer zemlja dobro obrodi. Tistim, ki jo spo\u0161tujejo in imajo radi. Prekletstva pa \u010dakajo za vogalom. Seveda sem se Caltagironeja izredno veselila.<\/p>\n

Caltagirone, prostor za keramiko povsod.\u00a0Tradicionalna sicilijanska keramika je neverjetno pisana, uporabna za vse mogo\u010de in neverjetno trpe\u017ena. Poznajo tudi “ceramica povera”, skoraj nepopisana, neokra\u0161ena keramika, ki pa se je na veliko uporabljala predvsem na pode\u017eelju. In \u0161e vedno se. Mojstrov keramike je \u0161e veliko, veliko se dela ro\u010dno, \u010daka se okoli tri leta. Za plo\u0161\u010dice. Sicilijanec, ki kaj da nase, ima nujno vsaj nekaj v hi\u0161i iz “doma\u010de” keramike. \u010ce ne gre ve\u010d, pa vsaj kuhinjski pult. Resno, nobena prava sicilijanska gospa ne bo v svoji cucini imela druga\u010dne delovne povr\u0161ine. Basta in ciao.<\/p>\n

\"\" <\/p>\n

\"\"
Mestni park. Vzdr\u017eevalci vsak dan “naredijo” nov datum.<\/figcaption><\/figure>\n

\"\"<\/p>\n

Muzej keramike z “uli\u010dne” strani. Tako naju je usmerjal GPS. A vhoda ni ni ni bilo najti. Na koncu naju je starej\u0161i gospod, ki sva mu bila s svojim tekanjem naokoli nenavadna, le ogovoril. Zgodil se je eden tistih \u010darobnih trenutkov, ko jezik ni pomemben kot vsebina, temve\u010d le kot sredstvo. On ni govoril angle\u0161ko, midva ne italijansko. Pa smo postali to kar smo, on nama je dal napotke kar v sicilijan\u0161\u010dini, saj je bilo popolnoma brez pomena, da se trudi z italijan\u0161\u010dino. Midva pa sva odgovarjala kar v sloven\u0161\u010dini, saj se nima smisla sme\u0161iti z angle\u0161\u010dino. Vse smo uredili, se razumeli in pristala sva v muzeju. Ki pa ni v bistvu ni\u010d posebnega. \u0160e najbolj so zanimivi nekateri kerami\u010dni izdelki. Dva, ki sta bila posebej v\u0161e\u010dna, sta na spodnjih slikicah.<\/p>\n

\"\"
Muzej keramike, moj najljub\u0161i pti\u010d, 18. stol.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Skleda za ribe, 17. stol., imenovala sem jo “nesre\u010dna riba”.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Midva z levom. Kerami\u010dnim, seveda. Jaz sem \u0161e meso in …<\/figcaption><\/figure>\n

Park pa prekrasen, ravno prav sence, sonca, ki se poigrava \u010dez veje ter nezemeljsko dober roglji\u010dek s kavo za 1,80 evra. Pa \u0161e \u010deden natakar … Sicilijanska dolce vita.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

250 stopnic do cerkve, vsaka vrsta dobila svoje plo\u0161\u010dice. Sploh niso stare, 19.stol. Soprog tudi ni star. Dober letnik. Preden so naredili stopnice, je bil samo klanec. Po stopnicah pa ljudje niso hodili radi. Res so zoprno previsoke. In stolna cerkev ni imela obiska kot prej. Pa so pametni mo\u017eje odlo\u010dili, da bo stolna cerkev ena izmed tistih pod klancem, po stopnicah pa z velikim veseljem hodimo turisti. Da ni tako sitno, pa so ob robovih mnoge trgovinice z keramiko …<\/p>\n

\"\"
Plo\u0161\u010dice na vrhu in pred cerkvijo, ki je na \u017ealost zaprta.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Vse iz keramike, tudi Marija …<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
in to ve\u010d njih.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Ulice Caltagironeja. Tipi\u010dno sicilijansko pode\u017eelsko mestece. \u0160armantno v svoji zaspanosti in brezsramno podjetno, ko gre za keramiko.<\/figcaption><\/figure>\n

Dan se je nagibal v popoldan in \u017eelela sem si svojo Cucino. No, moja je v Ljubljani, \u010dakal pa je novi za\u010dasni domek, apartma na obali z veliko kuhinjo in panoramsko dnevno. Torej Via Porto Empedokle in La Cucina …<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Potovala sva iz Modice v Porto Empedocle. Iz mesta skalnih jam na mivko, na kateri so pristajali Grki 2500 let nazaj. Iz centralne, poljedelske, hribovske Sicilije k brezkon\u010dnemu morju. Ustavila sva se \u0161e v Caltagironeju, mestu keramike. Spet so vsega krivi Grki, ki so doumeli, da je v okolici prvovrstna glina, oni pa itak obo\u017eevalci […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":940,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[16],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/827"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=827"}],"version-history":[{"count":15,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/827\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1620,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/827\/revisions\/1620"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/940"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=827"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=827"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=827"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}