{"id":829,"date":"2022-11-03T10:00:46","date_gmt":"2022-11-03T10:00:46","guid":{"rendered":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=829"},"modified":"2023-08-23T14:27:06","modified_gmt":"2023-08-23T14:27:06","slug":"magna-graecia-5-turske-stopnice-dolina-templjev-in-agrigento-brezcasne-ljubezni","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/?p=829","title":{"rendered":"5. del -Tur\u0161ke stopnice, Dolina templjev in Agrigento, brez\u010dasne ljubezni"},"content":{"rendered":"

Dolgo sem si \u017eelela sprehoditi med templji Agrakasa. Vsaj malo okusiti svet Empedoklesa<\/strong>. Svet, ki nam je dal kulturo, religijo in znanost, mi pa se do njega danes vedemo kot da smo v supermarketu. Vzemi, kar ti odgovarja, z ostalim se ne ukvarjaj. Seveda tako ne gre, svet je celota in ker bi nas sprejetje tega stalo na\u0161ega ob\u010dutka pomembnosti in samov\u0161e\u010dnosti, se raje igramo racionalizem in postmodernizem. Stane nas veliko in nas \u0161e bo. Predvsem na\u0161e potomstvo, a to je cena la\u017ei in napuha. Tako je bil obisk Doline templjev poklon civilizaciji, ki nam je dala temelj, civilizaciji, ki nas je naredila.<\/p>\n

Konkretno potovanje na Sicilijo je bilo v veliki meri povezano s knjigo Agrigento<\/em>. Vedela sem za Dolino templjev in Empedokla in si \u017eelela neko\u010d videti ta svet na lastne o\u010di. Knjiga pa je zadevo naredila nujno. Knjigo sem prebrala \u017ee pred \u010dasom. \u010carobna zgodba, inteligentna, ob\u010dutljiva, polna uvodov in brez slepomi\u0161enja. Ni\u010d korektna, samo po\u0161tena. Je knjiga o kraju, o zgodovini, ki naredi esenco. O starem gospodu, ki svoje \u017eivljenje razume kot poslanstvo in ki \u017eivi dokler ne spi\u0161e, preda naprej zgodbe. O filozofu, Empekoklesu, ki je videl svet kot celoto in vse nas in okoli nas kot spreminjanje. Ter ogenj kot transformacijo. In tako stopil v Etno. Brez enega sandala, ki se ni transformiral. Agrigento je tudi zgodba o ljubezni, ki se tako dotakne, da mora\u0161 ube\u017eati in hkrati tako spremeni, da drugi ostane del tvojega sveta, \u010deprav sploh ne ve\u0161 kje je. O komplicirani, zahtevni ljubezni, dale\u010d pro\u010d od raz\u010dustvovanosti sodobnih medijskih romanc. Ljubezni, pred katero sicer lahko be\u017ei\u0161, a nikoli ube\u017ei\u0161.<\/p>\n

Napisal jo je Grk, ki je obiskal Sicilijo \u0161ele po izidu knjige. Ob\u010dutek pa ima\u0161, da vsak dan v sandalah hodi po pesku Doline temeljev.<\/p>\n

Jutro naju je pri\u010dakalo z oblaki in svin\u010denim nebom. Najina obmorska hi\u0161ka se je izkazala za ogromno bajturino z 100 kvadrati terase. Zadeva je vabila na sprehod po pla\u017ei. Za prvim ovinkom sva dojela, da sva le nekaj sto metrov oddaljena od tako zelo opevanih Tur\u0161kih stopnic. Soprog se je \u017ee v Ljubljani pridu\u0161al, da na tak\u0161no “znamenitost” ne bo lezel, \u0161e manj zanjo pla\u010deval. Pa je lezel, pla\u010deval pa seveda ne.<\/p>\n

\"\" \"\" \"\"<\/p>\n

Jutranji sprehod do Tur\u0161kih stopnic. V bistvu je to ogromna bela skala, izredno porozna. Noge sva imela \u010disto bele. Tur\u0161ke stopnice pa zato, ker ima skala res stopni\u010dke in po njih naj bi na veliko prihajali ropat Tur\u0161ki pirati. V teh krajih so Turki res kar naprej krivi za kaj. Vhod na stopnice je bil zaprt, z ograjami in bode\u010do \u017eivo. Tako je pri\u0161lo do mednarodnega in medgeneracijskega sodelovanja. Delili smo si informacije, si pomagali pri plezanju, se opogumljali. Skupinsko kr\u0161ili zelo jasno prepoved in tekali po popolnoma nezavarovani skali. In bili nadvse zadovoljni raziskovalci.<\/p>\n

Popoldan sem le vpra\u0161ala gospoda, ki nama oddaja vilo, ali je veliko nesre\u010d na “skali”. Pa je le skomignil in rekel, da ne ve, da bi bile. Da pa so namestili table, da ljudje vedo, da jih nih\u010de ne varuje in da morajo paziti nase, \u010de \u017ee lezejo tja gor. In res neverjetno, kako bolj pazljivi smo, ko smo odgovorni sami zase. Kot mali otroci, ki se najbolj pogosto po\u0161kodujejo ravno takrat, ko najbolj pazimo, da se ne bodo.<\/p>\n

Preostali dan sva pre\u017eivela v Dolini templjev. Treba je povedati, da je to ogromno podro\u010dje, ki se vidi \u017ee na cestni vpadnici v Porto Empedokle. Zadeva je arheolo\u0161ki park \u0161ele nekaj des\"Empedoklesetletij, prej so bili templji pa\u010d del pokrajine. Zgodba Doline templjev kot arheolo\u0161kega parka se za\u010dne malo po letu 1800, ko je vojvoda Serradifalco podedoval to obmo\u010dje. Dejansko je za\u010del z urejanjem arheolo\u0161kega parka in ohranjanjem templjev. Del Unescove kulturne dedi\u0161\u010dine pa je postal \u0161ele 1997. Gre za verski park, ki je nastajal ob gr\u0161kem mestu Gela, ki je bilo na tem obo\u010dju nekje ob 5. stol. pred na\u0161im \u0161tetjem. To je bilo pomembno in veliko mesto, v katerem se je razen pod nekaj tirani kar dobro \u017eiveli. Zelo so cenili \u017ee prej omenjenega filozofa Empedokla, ki je prebivalce prepri\u010dal v neko obliko demokracije, ki je kar dobro delovala. Ni bila niti blizu temu, kar danes razumemo kot demokracijo. Prav Empedokles je o svojih some\u0161\u010danih zapisal: “Mo\u010d in sijaj tega mesta sta tak\u0161na, da njegovi prebivalci gradijo templje, kot da bi jim bilo usojeno \u017eiveti ve\u010dno. Jejo in pijejo pa, kot da bi jim bilo usojeno umreti naslednji dan.”<\/em><\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Dolina templjev, za\u010detek. Danes se je sonce umaknilo in dodalo ob\u010dutek skrivnosti. Dolina je res \u010darobna. Je eden tistih starodavnih krajev, ki di\u0161ijo po skrivnostih in duhovnosti. Kjer je zrak, ki ga diha\u0161, prepojen z vsem, kar je \u017ee bilo. In se zave\u0161, kako neskon\u010dno dolgo\u010dasna je na\u0161a trenutna kultura. Ob najinem obisku sonce ni te\u017eilo, bilo je stabilno obla\u010dno, nekajkrat se je malo posvetlikalo in celotno pokrajino obsulo z zlato svetlobo, kakr\u0161no opazi\u0161 le v Mediteranu. Da lahko res verjame\u0161 in se zave\u0161, kako zelo dragoceno je Sredozemlje s svojimi ne\u017enimi nagajivostmi.<\/p>\n

\"\"
Portal II in jaz. Drugi vhod v Dolino gr\u0161kih sveti\u0161\u010d.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Concordia, tempelj so\u017eitja med ljudmi. Najbolje ohranjen. Oba.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
\u0160e enkrat Concordia in Ikarus. Hotel vse, upo\u0161teval ni\u010d, padel. Sodobno delo poljskega umetnika.<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Herin tempelj pono\u010di. \u0160e malo ob\u010dutka \u010darobnosti.<\/figcaption><\/figure>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

Tudi v najbolj\u0161ih \u010dasih so bili templji osvetljeni, ognji so goreli dan in no\u010d. Na nasprotni strani so ostanki Zevsovega templja z mno\u017eico \u017ertvenikov. \u017drtvovalo se je v glavnem na ve\u010der in sicer predvsem mlade ovce in koze. \u017drtveniki so tudi nekak\u0161no ognji\u0161\u010de, tako da se je meso \u017eivali kar takoj speklo in pojedlo. Glede na besede vodi\u010da, je bilo vse skupaj najpogosteje videti kot praznovanje. \u010ce so bile stvari zelo resne, npr. kak\u0161ne vojne in podobno, se je pa \u017ertvovalo bolj dragoceno, recimo sedem mladeni\u010dev in sedem mladenk. Kot pred vstopom v vojno z Perzijci …<\/p>\n

\"\"
Sedanji prebivalci Doline templjev. Glede na njihovo dobro voljo in razigranost sklepam, da niso pripravljeni za \u017egalno daritev …<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Trenutno najbolj za\u017eelen objekt v Dolini templjev. Vila enega izmed bolj pomembnih arheologov. Ljubil je Dolino in vso zgodovino, posvetil svoje delo Dolini in dobil dovoljenje, da si kar postavi tu “hi\u0161o”, \u010de je \u017ee kar naprej tu. Vila je sedaj v bistvu neke vrste hotel, da se jo najeti, …<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Poskus “sebka”<\/figcaption><\/figure>\n
\"\"
Gospa v jesenskem cvetju ali kaj vse se lahko zgodi v \u010darobnosti Doline templjev …<\/figcaption><\/figure>\n

\"\"<\/p>\n

\"\" \"\" \"\"<\/p>\n

\"\" \"\" \"\"<\/p>\n

Dana\u0161nji Agrigento, mesto, ki se dotika Doline templjev je bilo tudi Agrakas v \u010dasu anti\u010dnih Grkov, doma\u010dini pa ga kli\u010dejo Grigenti. Kot vsako pravo mesto ima tudi Grigenti svoj Duomo. Veli\u010dasten, grandiozen in posve\u010den Sv. Gerlandu. Baziliko so za\u010deli postavljati Normani okoli leta 1000 in sicer na temelje rimske verske zgradbe. Verjetno \u017ee kr\u0161\u010danske. Sledilo je \u0160vabsko, Aragonsko in \u0160pansko obdobje. Od 17. stol. pa pravijo, da sodobno. V baziliki in spremljevalnih objektih je viden preplet vsega, kar jo je sooblikovalo. Posebna zanimivost Bazilike Sv. Gerlanda pa je tako imenovani fenomen ustnika<\/i>. Pravzaprav lahko kdorkoli v prezbiteriju sli\u0161i, kaj govori oseba, ki stoji ob vhodu v cerkev, na razdalji 85 metrov, tudi \u010de zelo tiho. Pojav je \u0161e bolj nenavaden, \u010de pomislimo, da ga je nemogo\u010de ponoviti v nasprotni smeri.<\/p>\n

\"\" \"\"<\/p>\n

\"\" \"\" \"\"<\/p>\n

\"\"
Agrigento, revne, razsute soseske nekdaj mo\u010dnega pode\u017eelskega mesta.<\/figcaption><\/figure>\n

\"\"<\/p>\n

Na tem trgcu sva imela \u0161e eno u\u010dno uro parkiranja po sicilijansko. Zdelo se nama je, da modra \u010drta pomeni, da je parkiranje dovoljeno, nikjer pa ni bilo parkomata. Pa sem \u0161la povpra\u0161at v pekarno poleg, \u010de mi lahko dajo kak\u0161en nasvet. In naletela na \u0161tudenta, ki mi je v izvrstni angle\u0161\u010dini razlo\u017eil, da parkiranje sicer ni eksplicitno dovoljeno, prepovedano pa tudi ne. Zato parkomata ni. Pa tudi sicer na parkomate ni za ra\u010dunati, niso nikakr\u0161no zagotovilo, da lahko parkiramo, \u010de je le-ta v bli\u017eini. Parkomate so na jugu Sicilije dobili nekaj let nazaj iz evropskih sredstev, papirja za kartice in dodatnih zaposlitev pa ne. Tako da, nekje dela, drugje ne. Ker sem v srednjeevropski maniri vseeno spra\u0161evala, kako pa naj potem vem, kje smem parkirati in kaj naj narediva, da bo prav, je mladeni\u010d razlo\u017eil, da ne moreva. Da je pravilnost parkiranega vozila odvisna od presoje redarja, ki takrat pregleduje. Da res te\u017eko ve\u0161 v naprej, kako se bo odlo\u010dil. In da se nima smisla sekirati. Pa\u010d parkira\u0161 in \u010de ti je dana sre\u010da ali milost, bo vse ok. Druga\u010de pa kak\u0161na kazen na leto res ni ni\u010d hudega. Saj ni nujno, da jo pla\u010da\u0161. Razen, \u010de si turist. Le-ta pa res skoraj vedno parkira narobe (ali pa je tako odlo\u010deno) in ker imamo smolo, da \u017eivimo v de\u017eelah, ki tako funkcionirajo, torej v Evropi, moramo kazen tudi pla\u010dati. Da pa on za stranke tudi naredi izjemo in redarju, \u010de se slu\u010dajno prika\u017ee, pove, da so to avtomobili strank. Dojela sem in kupila bagete in panine ter se kvalificirala za stranko.<\/p>\n

Ko sva se vrnila, listka ni bilo, pekarna pa tudi zaprta. Odlo\u010dila sva se, da sva v naro\u010dju Fortune ali pa Bo\u017eje milosti, ki morda nima volje in \u010dasa za parkiranje. Tako sem se odlo\u010dila, da za naprej zaposlim Sv. Antona in ga prosim, da nama da znamenje, kje naj pustiva svoj ni\u0161trc od rent a carja. O\u010ditno je delovalo in se je Sv. Antonu ljubilo zabavati z nama, saj listkov nikjer ni bilo, \u010deprav sva od takrat parkirala “po sicilijansko”.<\/p>\n

\"\"
Marija z detetom gleda na mestni trg. \u010cuva in se \u010dudi …<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Dolgo sem si \u017eelela sprehoditi med templji Agrakasa. Vsaj malo okusiti svet Empedoklesa. Svet, ki nam je dal kulturo, religijo in znanost, mi pa se do njega danes vedemo kot da smo v supermarketu. Vzemi, kar ti odgovarja, z ostalim se ne ukvarjaj. Seveda tako ne gre, svet je celota in ker bi nas sprejetje […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":963,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[16],"tags":[],"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/829"}],"collection":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=829"}],"version-history":[{"count":23,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/829\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1634,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/829\/revisions\/1634"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/963"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=829"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=829"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/archive.darja-barboricvesel.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=829"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}