Prva postojanka, za pet dni. Samo za naju, mladino sva pustla v Naninem varstvu in amimaciji v samem srcu otoškega življenja, v Skopelosu.
Loutraki načeloma spada pod Glosso, ki je drugo največje mesto na otoku. V bistvu pa je Loutraki pristanišče in nekdanji ribiški pristan.
Prihod trajekta določa čas. In tudi vse drugo. Ko sva ga videla prvič, sva zrla z začudenjem, strahom in nekaj strahospoštovanja. Kako gre lahko tako obupno velika pošast, Leviatan, v tole naše malo pristanišče. Pa gre. Z nekaj trobljenja iz trebuha, mnogo dima in navodil z zvočnika. Vsakič je šlo.
V Loutrakiju, kot še marsikaterem otoškem pristanišču, trajekt določa čas. Je nekakšen “kairos” , primeren čas za nekaj. Ki določa samega sebe. Zelenjavo in ribe pripeljejo dostavni avtomobili in pick up-i. Ko sem spraševala kdaj, je bi odgovor, drugi trajekt. Tako je tudi bilo. Zamude trajektov ne spremenijo ure, saj jo določa trajekt. Tudi jutranja maša, načeloma ob 7h, je v bistvu “po jutranjem” hidrogliserju, kot je rekel pop. Res pa je tudi, da tako ni nobene potrebe po ukvarjanju z uro. Trajekta pa se zgrešiti res ne da….
V Loutrakiju, kot še marsikaterem otoškem pristanišču, trajekt določa čas. Je nekakšen “kairos” , primeren čas za nekaj. Ki določa samega sebe. Zelenjavo in ribe pripeljejo dostavni avtomobili in pick up-i. Ko sem spraševala kdaj, je bi odgovor, drugi trajekt. Tako je tudi bilo. Zamude trajektov ne spremenijo ure, saj jo določa trajekt. Tudi jutranja maša, načeloma ob 7h, je v bistvu “po jutranjem” hidrogliserju, kot je rekel pop. Res pa je tudi, da tako ni nobene potrebe po ukvarjanju z uro. Trajekta pa se zgrešiti res ne da….
Hišice z terasami in balkončki v pristanišču. Ena je za naju. Pogled z najinega balkončka.
Privat kopališče pred hišico – jutranje kopanje. Pa še med kuhanjem, pa pred večerjo, .. kadarkoli. Petnajst korakov iz hišice, po stopnicah in v morje. Toplo, kristalno čisto. Sanje kontinentalcev. Ko nekajkrat na dan čofotam pred hišo, opazim omalovažujoče poglede domačinov. V najinem zalivu domuje ekipa 60+. Oni imajo morje, da vanj pometejo smeti, odvržejo ostanke po čiščenju rib,….
Priprave na zajtrk. Malo zavidam kar sama sebi.
Dopoldanska plaža. Ker ni sence, sva se z drugim trajektom pobrala domov na kosilo. V Lournakiju sploh ni sence. Ne zjutraj in sploh ne popoldan, saj imamo čudovite sončne zahode. Pred katerimi po nekaj dneh že beživa v senco ali na vzhodno stran otoka.
RAJSKE GRŠKE PLAŽE
Vem, da kičasto govoriti o rajskih plažah v Grčiji. Saj zato se pa gre tja, a ne. Pa vseeno preseneti. To fotografijo sem naredila sama, ni promocija. In tudi v resnici je tako lepo. Toplo, kristalni čisto morje in prav malo ljudi. Sem je treba z avtom in to močno zmanjša zasedenost.
Da ne bo dvoma o avtentičnosti.
Še večerna verzija.
