Za nas je Nana z dvomesečnim stažem na otoku že domačinka. Tako smo ob njenem predlogu, da se priključimo dopoldanskemu vodenemu izletu resno prisluhnili. Vročina, bistro morje in plaže niso bili v prid pasenju radovednosti. Nas je pa že malo načenjala plažna enoličnost in dala radovednosti možnost.
In smo šli.
Najprej k Rodiosu. Tradicionalna keramika po večtisočletni veščini. Rodios pa verjetno zadnji, ki jo zna in želi izdelovati.
Rodios in vreteno. Naredil ga je kar sam. Kot pravi, navadno ne moreš kupiti, kar potrebuješ, ampak samo, kar ti prodajo…
Keramika ni uporabna, je tisto, čemur danes marsikdo reče – lovilec prahu. A je prelepa, starodavna, skrivnostna in draga. Elegantna črna vazica, katere odlika je izključno lepota, pa bo, skrbno zavita, potovala z nami v Slovenijo.
Naslednja postaja, samostan v osrčju otoka. Eden izmed mnogih. Menih v samostanu, ki smo ga obiskali. Razmeroma mlad, sramežljiv, utrujen. V mnogokrat zakrpani halji. Po izobrazbi mehanik in kot menih na misiji nemogoče – rešiti samostan pred propadom. Tako je sicer še vedno sveti mož, hkrati pa keramik, zeliščar, slikar ikon, restavrator in po novem še freskar. Pomaga mu nekaj laikov, ki z njim delijo poslanstvo.
Samostanska cerkev in kapela, pa še zvonik za povrh.
Poskusi fresk ter restavriranje ikon. Menih dela tako nove, po naročilu kot tudi restavrira starodavne in dotrajane.
Lončarska delavnica, atelje ter kadilnica – družabni prostor.
Hladilnica z odpadom vrčev ter prikaz neverjetne vzdržljivosti rastja. Se da rasti z manj?
Sladka voda je redka dobrina in velike strehe je lahko zagotovijo vsaj nekaj. Takole so videti strehe, ki so hkrati zbiralniki deževnice. Grška zastava je vseprisotna, tudi na samostanu.
Na izletu smo doživeli neverjetno učinkovit sistem financiranja. Nismo plačali vstopnic za oglede, vse je bilo “dobra volja” in zastonj. Bili pa smo s strani organizatorke lepo povabljeni, da prispevamo k ohranitvi obrti in samostana z nakupom izdelkov. Seveda je naša ekipca, bilo nas je več, ne le naša družinica, vestno kupovala – za dober namen in ohranitev tradicije. In “prispevala” nekajkrat več kot bi sploh lahko bila kakršnakoli vstopnina, ki bi nas odvezala občutka nujnosti prispevka. Odšli smo zadovoljni, bogatejši za šalčke, mila, likerje,.. in lažji za kar nekaj evrov. Posebno čezoceanski turisti! Genialen poslovni model. Niso Grki zastonj trgovski narod. Redko sem se z izleta vračala z več bolj ali manj nepotrebnimi izdelki. Pa hkrati tako zadovoljna, da sem naredila nekaj resnično dobrega, za obrt, tradicijo, trajnost…
