Na Skopelosu sem bila letos pravzaprav celo poletje. Proti koncu sem že komaj čakala, da grem domov. Predvsem mi je bilo končno preveč toplo, pravzaprav neznosno vroče. Najina hišica je bila v središču starega Skopelosa. Kamnita hiša, ki so jo kupili tujci, obnovili in se uporablja kot počitniška hiška. Lastniki pa niso vgradili klime, tako da je bila temperatura v sredini avgusta neznosna. Tudi zato, ker je celoten stari del mesta izgrajen tako, da hiše druga drugo ščitijo pred zimskimi vetrovi. A tudi pred poletno sapico…
Skopelos je poln cerkvic in malih kapelic. Najprej sem se čudila pobožnosti meščanov, potem ugotovila, da je to stvar preteklosti in zanje tedne doumela, da je posvetno in sveto na Skopelosu močno prepletano in da slovenski, bolj binaren način razumevanja, ne omogoči doumevanja mesta pravoslavja na Skopeleosu.
Hiše v mestu nimajo hišnih številk, tudi imen ulic ni. Prebivalci hodijo po pošto v stavbo glavne pošte na rivi. Oštevilčeni so samo priključki elektrike in te številke veljajo tudi v katastru. Če pa želiš komu povedati, kje te najde, navedeš ime svetnika najbližje kapelice in opišeš hišo. Z najbližjo kapelico ali cerkvico je križ, ker so tako gosto posejane, da je nevešči duši težko vedeti pod okrilje katerega svetniku spada. Ker pa so nekateri svetniki pogosteje zastopani in jim je posvečenih več cerkvic, se navede še opis hiše ali ima lastnika. Najin naslov bi obiskovalcem sporočili takole: Agios ioanis Kastro pri Agios Nikolai, hiša z modrimi polknicami, ki so jo kupili tujci. Za domačine je laže, k opisu hiše se preprosto pove še priimek.
Javni prevoz na Skopelusu sestavljajo najprej vse oblike vodnih prevozov. Imajo pa tudi otoški bus in taxi. Oba delujeta vzorno in po grško. Posebej zanimiv je bus, vozni red je napisan takole kot na spodnji sliki in ga najdeš na oglasnih deskah, na kakšnem kandelabru, tratoriji,… Bus načeloma pride ob navedene uri, lahko pa tudi kasneje. Večinoma prav nič udobno in tudi prav nič poceni. Voznik je absolutni šef in z njim se ne pogaja, tudi s sprevodnikom ne. Razume ravno toliko angleščine kot se mu zdi koristno, tako da se z gospodi ne zmeniš nič, kar se oni ne bi hoteli. Na Skopelosu uporabljajo klasične medkrajevne, močno klimatizirane avtobuse z udobnimi sedeži. Avtobus ni nikoli prepoln. Ne glede koliko ljudi čaka na prevoz, toliko jih bo šlo v bus. Popolnoma nagneteni, v vseh kotičkih busa, ni pomembno, pravica do vožnje pomeni, da plačaš in greš na bus. Ker plaža na Skopleosu pomeni, da se moraš nekam zapeljati, so busi zelo pomembni. Za večino turistov so ključno prevozno sredstvo in ob urah prihodov in odhodov z plaže so nečloveško polni. Kadar smo se tiščali eden k drugemu, je voznik pač malo bolj “nažgal” klimo.
Še nekaj utrinkov z ulic Skolelosa…
Na Skopelosu sta, kot v velikem delu tradicionalne Grčije, vsakdanje življenje in vera močno prepletena. Najprej presenetijo sakralni objekti, cerkve, kapele in kapelice. So vsepovsod, vseh vrst, nekatere čudovito lepe, prelepo vzdrževane, pa druge, ki namrgodeno propadajo v svojo večnost. Mnogo ljudi, predvsem žensk vseh starosti, se ob zvonjenju zvonov na hitro ustavi, pokriža, mogoče malo poklekne in gre dalje. Četudi v absolutno prekratkih hlačah ali modrčku. Ker so pravoslavne maše drugačne kot katoliške, ni toliko stvar vere, da si v cerkvi pri obredu. Lahko tudi postopaš pred cerkvico v kateri ima pop obred in klepetaš. Važno je, da si pobožen in da je Bog stvar realnosti življenja. Vse se dogaja in počne v “božjem varstvu”. Če je nekaj uspelo, je Bog tako hotel, če pa ni in je vse narobe, pa že Bog ve, zakaj je tako prav. Grški trajekti pljujejo v varstvu zastave in križa, tudi večina malih, privatnih trgovin, delavnic, frizerjev, knjigarn, tudi lokalov, še dela pod budnim očesom ikon in križa. Tudi šolskih učilnic. Več kot jih je na steni, bolj je zadeva “ziher”. Ne vem, če gre toliko za pobožnost, na moja vprašanja glede vere, od domačinov nisem dobila meni razumljivih odgovorov. Pa tudi moja vprašanja o verjetju v Boga so se jim zdela smešna in brezpredmetna. Kot so mi rekli, sem spraševala tipične neumnosti modrookih in bledikavih. O Bogu se pač ne preizprašuje. Če je, je bolje, da ga jemljemo resno, če ga pa ni, pa tudi nič ne škodi kakšna ikona več. Na Skopelosu se z Bogom ne ukvarjajo veliko, je pa očitno povsod in neprestano prisoten. Mogoče se tudi zato ne rabiš ukvarjati z njim.
Otoška estetika koristnosti.
Kot večina mest in vasi Mediterana je tudi Skopelos poln mačk. So vsepovsodi in od vseh. Na začetku mediterantskih poti sem še začutila nekakšno usmiljenje do ubogih nikogaršnjih živalic. Malo daljše opazovanje je dalo drugačen vtis. Živalice niso toliko od nikogar kot so bolj od vseh. Imajo tudi svoje pravice, kot na primer vstop pa na vrtove, v veže,… Ko se katera naseli blizu tvoje hiše, si nekako dolžan skrbeti zanjo, torej jo hraniti. Če in ko izginejo, se s tem ljudje ne ukvarjajo. Pač življenje ali že omenjena Božja volja. Na Skopelosu je tudi kar nekaj “skupnih” psov, se pravi nikogaršnjih, a ne toliko kot na celini. Zares malo pa je “lastniških” nekoristnih živali. In še te v glavnem stvar turistov. Domačinom izredno redko, če sploh, pade na pamet, da bi imeli psa, ga sprehajali na vrvici in pobirali iztrebke za njim. Takšno človeško vedenje je bolj ali manj podvrženo posmehu in zavidanju z očmi. Ljudje seveda imajo pse, a to so delovne živali, ki čuvajo drobnico ali posest, neredko tudi v zelo slabem stanju, lahko tudi žejne in na verigah. Kot domače živali sem še najpogosteje videla kakšne ptiče pevce ali papige v kletkah. Predvsem kot družbo starim in osamljenim ljudem. Tudi do teh se ni videlo kakšne posebne sentimentalnosti in težko bi rekla, da so bili dobro oskrbovani.
Angleščina na oznaki za parkiranje, ki zelo plastično predstavlja nivo angleščine na otoku. Angleščina je splošno uporabna, govorijo jo v bistvu vsi. Ampak ravno toliko kot potrebujejo, da se nekaj pove, sporoči, da se razume. S slovnico ali pravilnimi časi pa se ne trapijo. Tudi sicer je komunikacija stalna in večplastna. Vsi se pogovarjajo z vsemi, če se želijo seveda in znanje jezika nikakor ni nujno. To posebej velja za običajne ljudi, ki niso turistični delavci. Ko srečaš gospoda na ulici pred hišo, se pač spodobi spregovoriti nekaj stavkov in neznanje jezika pač ne more biti razlog za nevljudnost, kakor bi bilo razumljeno, če bi šli samo mimo. Ali le pokimali. Manj je v nekem prostoru ljudi, bolj pomembno je, da se pogovarjamo. Tako tudi od prodajalke zelenjave na stojnici ob cesti dobiš živahno konverzacijo, ki se najverjetneje tiče njenih produktov. V kar pa nisem gotova. Sama sem po nekaj tednih sprejela izziv in po nekaj osnovnih grških frazah preprosto nadaljevala v slovenščini. Ta način sem prvič uporabila pred leti na podeželju Sicilije in od takrat močno izboljšuje vtis moje vljudnosti in priljudnosti. Nekako zadevo razumem kot potrebo po medčloveškem stiku in izražanju, za kar res ni potrebno biti uspešen v jezikovni šoli.
Na otoku živi močna večgeneracijska skupnost. V poletnem času se število ljudi poveča za celo 5x, a to že septembra jenja in oktobra skorajda mine. Največ obiskovalcev otoka pa nismo predstavljali tuji ali grški turisti, ampak izseljeni domačini, ki prihajajo med počitnicami “domov”. Lahko v domače hiše, ki se za to priložnost počistijo, prezračijo in napolnijo z ljudmi. Prihajajo tudi ljudje, ki nimajo več živih svojcev in nimajo več lastniških nepremičnin, je pa Skopelos še vedno njihov otok, njihov dom. Le ti pridejo od vsepovsodi, ne le iz Grčije, presenetljivo veliko jih živi v ZDA. Prav ti “domačini” so v bistvu najboljši turisti. Ni jim žal denarja za nič, saj vse stroške razumejo kot nekakšno “pomoč”, vlaganje v otok. Ne pade jim na misel, da bi kuhali v apartmaju, saj točno vedo, da morajo taverne v štirih mesecih zaslužiti za celoletno življenje vse družine. Kupujejo keramiko, marmelade, “starine” in otoško “umetnost”, saj jim je jasno, da brez zaslužka ljudje ne bodo ostajali na njim ljubem otoku. Tako kot oni niso… Ko sem katerega povprašala, kaj bodo z vsemi temi krožnički, šali in vloženimi olivami, se nasmejijo, povedo, da je to celoletna zaloga super dragih daril, saj jih morajo še poslati na drugi konec sveta. Hkrati pa vedo, da je popolnoma drugače, če nekaj kupijo, pojedo ali kakorkoli plačajo kot pa če bi kar donirali denar. Donacija se dojema malo kot miloščina in ni priljubljena. Za silo se spodobi edino pri cerkvi in kapelicah in še takrat je strogo namenska. Redko se da kar popu, bolj primerno je plačati mojstra za popravilo oken ali obnovitev zvona.
Sredi poletja je bila šola na Skopelosu v polni aktivnosti. Vsako leto poteka kakšen festival ali kaj podobnega, sodelujejo otroci, ki so sicer na počitnicah, pa tudi učiteljice, ki sicer niso v službi a vseeno ostanejo učiteljice. Omenjeno počitniško odpiranje šole in pedagoško udejstvovanje je bilo zame kot mestno slovensko učiteljico nadvse presenetljivo in zanimivo. Na misel mi ne pride, da bi poleti kar koli počela s učenci in tudi njim ne. Seveda pa mi nismo skupnost te vrste. Tu sem res dobila tisti, mogoče malo arhaičen občutek, da je učitelj poslanstvo, vloga, ne le poklic in da je šola mnogo več kot vadnica črk in številk. Tudi na vedenje otoške mladeži je stalna prisotnost učiteljic nedvomno vplivala, saj nikoli ne veš pri kateri počitniški “oslariji” se lahko zaletiš v učiteljico Mario ali Ateheno ali učitelja Jorgosa.
Skopelos je tako majhen, da se večina domačinov vsaj bežno pozna. Ali pa vedo, kam kdo spada. Se pravi v katero družino. Zato mi je bilo še toliko bolj zanimivo in nenavadno, da na otoku kroži zelo omejen nabor imen. Z izvirnostjo poimenovanj otrok se ljudje ne trapijo preveč. Tako učiteljica zavpije Kostas in se odzove vsaj tretjina pobalinov. Naprej še Ioanis, Patros in še kakšen padalec. Pri deklica zmaga Maria. Vse gre nekako po logiki, če je bilo dobro za babico, teto,… bo dobro tudi za našo malo. Še posebej, če je prednica imela solidno življenje. Ta povezava z preteklostjo, nekakšna tradicionalnost je sploh vseprisotna v otoškem življenju. Tudi pri otrocih. Ko so organizirali ples, sem nekako pričakovala nekakšen tehno pop hrup kot ga pogosto opazim pri slovenskih najstnikih. Tudi to nedvomno je, največji žur pa je bilo kolo. Tradicionalni ples, neka izpeljava sirtakija, ki je v pol ure večino skupnosti spremenila v skupnem ritmu premikajočo enoto. Najprej otroci in najstniki, nato pa še stari, srednje stari in na koncu še turisti, ki smo postopali zraven in nismo imeli pojma. A smo bili pač tam in ne moreš se nekaj “posebkat”. Tisti večer, tisti trenutek si pač tam in tako postaneš del skupnosti. Pa naj gre za kolo, uzo ali stisk roke.
Skopelos nima resne srednje šole, tako da se najstniki šolajo na celini, v Volosu. Poleti pa so na otoku in poskrbijo za malce ostrejšo medgeneracijsko komunikacijo. Druženja do jutra, preglasna glasba, naviti mopedi,… vse to je del otoške najstniške subkulture. Poleg realnosti sodelovanja v družinskih poslih. Ko sem nekajkrat v pogovoru omenila, da lepo, da pomagajo staršem, so se nekako muzali. Nato pa mi je eden le jasno razložil, da sem malo žaljiva, da ne pomagajo, da sodelujejo. Da je posel njihov, družinski in da sodelujejo. Ker je tako prav in ker je to tudi njihova stvar. Ker družina in njihov posel, naj bo to karkoli, pač res ni samo stvar “odraslih”, je stvar družine. Tako potem razumeš, da je stvar ponosa, da petletnik nosi košarice z kruhom na mize taverne in dvanajstletnica do sredine noči razdeljuje sladoled v kornete. Ne izkoriščanje otroške delovne sile, ampak medgeneracijsko delo v skupno dobro. Ravno tako velja za stare ljudi, sodelujejo pri družinskih poslih. Ne dokler lahko, ampak bolj pri čemer lahko. In tudi za ostarelo, komaj premikajoča giagio (babico) se najde skleda stročjega fižola za obrezat, deda, ki itak ne more spat, pa je zadolžen za jutranji kruh in kavo. Sicer pa sem slišala za kar nekaj zgražanja, kadar stari niso delovali, se obnašali dostojno, kar pomeni predvsem, da niso ob primernem času dopustili večjega sodelovanja mlajših in trmasto vztrajali, da pač oni še lahko vse in da je po njihovo najbolje. Navadno je takšna drža v nekaj letih pomenila konec družinskega posla, saj mlajša generacija, ki se ni mogla vključiti v družinsko dejavnost tako ni imela vira prihodka. Le težko si ga je našla na otoku in takšna situacija je navadno pomenila izselitev na celino. In seveda, tudi ko so trmasti starši res onemogli, mladih “prevzemnikov” ni bilo nazaj. Takrat so imeli že svoje službe in “celinska” življenja. Te ureditve dolgo nisem res razumela. Razložena mi je bila, ko sem se šalila na račun “kofetkanja” starih gospodov. En lokal, res bolj podrte sorte, je namenjen dedom. Zbirališče, kjer prav počasi žulijo grško kavo in uzo, se prepirajo in usklajujejo okoli politike in življenja na splošno. Iz kakšne bližnje taverne na vsake toliko pride kakšna porcija ocvrtih sardel ali nekakšnih “mišk” in to je to. Zbirališče je živo do kosila, nato pa starci izginejo za zidove domačih hiš.
Ne bom skrivala, Skopelos mi je prirasel k srcu. Zelo. Res sem zadnjih nekaj dni koprnela po domu. A res le zato, ker nisem več mogla prenesti vročine. Tudi veter, ki je pihal, je bil vroč, voda, ki je pritekla iz cevi, pa je bila mlačna. Morje je imelo temperaturo zraka opoldne. Srečala sem se sama s seboj. Dolgo sem nekaj fantazirala, da sem Mediteranka po duši in da mi podnebje nadvse odgovarja. Brutalno sem spoznala, da sem turistka, ki želi domov, pod zeleno smreko ob hladnem potoku. Ali vsaj ob lenobno Krko pod prvo vrbo žalujko. K neki hladni vodi in senci. Res, grškega podnebja poleti ne prenesem. Drugače pa me je nagovorila počasnost, nekakšna preciznost življenja na Skopelosu. Ni veliko stvari, ki bi bile pomembne, kar pa je, je nujno. Skopelos še vedno trmasto in namrgodeno vztraja v tradiciji, progresivnost in moderne ideologije ljudi bolj ali manj le nasmejijo. Mogoče kakšno zavijanje z očmi in zamah z roko. Sklepam, da je to tudi zato, ker resnično živijo v skupnostih več generacij. Težko se izogneš tradiciji, če so starci vsepovsod. Tako kot otroci. To mi je bilo zelo dragoceno spoznanje. Tudi, ko se je kolu pridružil star gospod, ki je za to priložnost odložil palico, se je celoten ritem upočasnil. Tako pride do občutka, da ima na Skopelosu lahko vsak svoj prostor, svoje mesto. Res ne nujno takšnega kot ga hoče, skupnosti so lahko tudi brutalne, stave višje. Skupnost bo poskrbela za vsakega, a vsak bo tudi moral sodelovati. Navadno tako kot skupnost pričakuje.
Presenetilo me je tudi, kako delovni so v bistvu ljudje na Skopelosu. Veliko se govori o siestah, celo o lenobi in o tem, da se kar nič ne opravi, sploh iz zornega kota pregovorno delovnega Slovenca. A ne morem reči, da sem karkoli navedenega videla na lastne oči. Res si ljudje vzamejo čas za klepetanje, tudi res se vsaj en obrok, navadno večerni, je dolgo. Hkrati pa sem ob jutranjih sprehodih, kmalu za svitom, videla živahno otoško skupnost v pogonu. Tako na vrtovih in njivah, na morju ter na vseh mogočih prevoznih sredstvih. Vsa množica penzionov in hotelov se zbudi mnogo ur pred turisti, ki jih pričakajo razkošni zajtrki. Predvsem ta jutranja aktivnost je bila zelo v nasprotju z nekim stereotipom ležernih Mediterancev. Všeč mi je bila inovativnost ljudi, saj na otoku ni marsikaterih “modernih” delovnih sredstev. Samokolnice so splošno uporabne, ne le za prevoz zelenjave z njive, ampak tudi nakupa iz trgovine ali piva na plažo. Na prvi sliki je gumenjak, popolnoma napolnjen z različno pijačo, ki jo je bilo potrebno spraviti do cca 100m oddaljenega barčka na plaži. Mladec se je tega lotil z gumenjakom, ki ga je takole vlekel po plitkem morju. Če se je kakšna piksna odkotalila v morje, pa nič ne de, smo turisti z veseljem sodelovali pri pobiranju. Obalna straža ima opremo iz 80 – tih, a vseeno sta gospoda gledala resno, piskala močno in zavzeto, vzpostavila red in se odpeljala v naslednji zaliv. In tako svak dan dan, sredi dneva. Prodajalke v trgovinah, v trafiki, na uradu, vse tedne, cele dnevi isti ljudje. Vozniki avtobusov, ki povezujejo kraje na otoku in tudi vse plaže, so bili dosledno eni in isti, od jutra do večera, ravno tako sprevodniki. Torej so delali dobesedno cel dan. Res so bili tečni, a sem to bolj pripisovala množici turistov, ki je vsakič znova poskušala prilagajati pravila. Predvsem to vzpostavljane reda je bilo nemalo presenečenja. Stereotip, da je na grških otoki skoraj vse dovoljeno, na Skopelosu ne velja. Pravila so in potrebno se jih je držati. Tudi, če si turist. Na avtobus ali v cerkev se ne gre v kopalkah. Pika. Tudi, ko je turistka ostala sama samcata zvečer na postaji. Sicer ne dvomim, da jo je kakšen avto pobral, a vseeno.
Hrana na Skopelosu je tipično grška. Ker gre za otok, je še posebej odvisna ob lastne proizvodnje. Najprej se uporabi, kar se pridela na otoku, ostalo pripeljejo trajekti. Ko si na otoku malo dalj, se opazi, da večina na otoku pridelane hrane ponikne v otoški ekonomiji, turistični obrati in bolj turistične taverne pa uporabljajo pripeljane sestavine. Dobiti je moč praktično karkoli, tudi ko gre za hrano, a kar ni “grško” je pač drago. Razmerje med espresso kavo in tradicionalno, je nekje ena proti dva ali celo proti tri. In tako vse naprej do sladoleda, piva, vina, čokolade,…. Več druženja z domačini je pokazalo še eno meni presenetljivo reč, da jedo drugačno hrano kot sem si predstavljala. Nekako manj “grško”. Več nekakšnih minešter, z ogromno pocenske, sezonske domače zelenjave, ki plava v pisku skupaj s kakšnim kosom ovčetine ali perutnine. Mesa se v domačih gospodinjstvih ne poje veliko, je bolj dodatek. Veliko mletega in v kombinacijah. Predvsem pa mnogo zelenjave in raznoraznih pit. Predvsem slanih. Sladkih ni veliko, kar pa je, je neskončno sladko, kot povsod na Balkanu. Orehi in mandlji so zakon. Med tudi. Pojesti vse je sramota za gospodinjo. To še vedno pomeni, da je ponujeno premalo, sprejemljivo, celo zaželeno pa je prositi za posodico in odnesti domov. Ker je tako dobro, da bomo z veseljem jedli še jutri, sedaj pa res ne moremo več. Ob vračilu posodice nujno sledi nova porcija.
Ne vem ali se bom še vrnila na Skopelos. Mnogo je še krajev, ki jih želim videti. Hkrati pa je to otok, na katerem je vse in razumem, da ko si enkrat tam, ni potrebno več nikamor. Lahko razumem ljudi, ki pridejo vsako leto in se ne trapijo z iskanjem novega. Tudi sam otok vabi k sprijaznjenju z znanim, k umirjanju. Saj res novega v bistvu ni. Večkrat doživeto pa se bolj občuti. Kot je pogreta mineštra šele res dobra. Mogoče pa bom res dojela in se še vidimo, dragi Skopelos.
