Grdobiji in zanemarjenosti najine strehe nad glavo je bilo treba dati resno protiutež. Začela sva zgodaj, saj nama ni bilo za ostati v stanovanju. Najprej Renoirjev muzej. Kar v njegovi hiši, nekdaj ob mestu, danes praktično v centru.
Bila sva skoraj prva, saj sva že dojela prometno ureditev. Danes sva že vedela, da ima Cages kolesarsko stezo. Včeraj, ko sva se zvečer s kolesi vozila naokoli in sledila navigaciji, so bile še vedno vse ceste označene kot kolesarske in sva spravljala ob pamet voznike na misijah. Na koncu podviga pa sva dojela, da so v centru mesta narisali pravokotno na morsko kolesarsko še eno za center Cagesa. In tako sva se prav fino zapeljala cca dva kilometra do centra novega dela, pustila tam kolesi in zagrizla v zmerni hrib do Renoirjeve rezidence, ki jo vidite na sliki. To je zadnja stran. Zanimivo, da je kot toliko drugih v tem delu sveta, ometana le severna stran, ki se sreča z brutalnim severnim vetrom in mistralom.
Kuhinja je srce doma ali pa jedilnica, v primeri Renoirjevih. Mojstrov atelje z zadnjim vozičkom. Imel je hud artritis, zato se je tudi preselil na toplo in si priskrbel še kakšno dodatno leto ustvarjanja.
Eden najbolj zanimivih prostorov Renoirjeve hiše. Popolnoma ohranjena družinska kopalnica z originalno vodovodno napeljavo iz začetka 20. stol. Reniorjeva hiša je bila ena prvih na Azurni obali, ki se je ponašala z vodovodom, predvsem pa z notranjo kopalnico. Hišni mojster je našel umetnino po meri. Fascinirajo predvsem zunanje napeljave, ki omogočajo videti kako zadeva deluje in neproblematična popravila. Spodaj perica v obliki in sliki. Ali prostornini in površini.
Na posestvu Renoirjevih sva bila dolgo. Zelo nama je bilo všeč. Ko pa so naju že začeli čudno gledati, sva se le odpravila naprej. Ali v bistvu nazaj proti centru Cagesa sur Mer. Spodaj policijska postaja v Cagesu, pred njo sva parkirala kolesi. Tudi zato, ker je tako zelo čedna. Zraven pa strme ulice na poti do vrha, do trdnjave, gradu Garibaldijevih in cerkev Sv. Petra na vrhu, poleg palače. Majhna, skrivnostna, temna …
Grimaldijev grad, eden izmed mnogih in je danes dom ene bolj posrečenih umetniških zbirk. Želela sva si jo ogledati in naletela na odločen “non …”. Ni in ni šlo. Ura je bila 11.32, muzej se ob 12 zapre, torej nimava kaj delati tam. Upala sva, da bi obljuba, da bova res opravila v pol ure, premaknila čuvarko svetosti kosila, a nisva imela šans. Poslala naju je na kosilo in sva šla. Zares. Da je kosilo resna reč, sem že omenila. Ne le, da se muzeji, trgovine, črpalke zapirajo med 12:00 in 14:00, tudi parkirne ure imajo kosilo. Ne šalim se, med 12:00 in 14:00 je parkiranje zastonj – kosilo.
Za spremembo nisva imela piknika in sva se prav civilizirano lotila iskanja primernega bistroja. Pa tudi iz tega ni bilo nič, saj so najino pohajkovanje opazile energične, čedne in šarmantne natakarice in naju, beri soproga, posadile ob mizico in določile, kaj bo najino kosilo. Izbira je bila smiselna, soprog malo mesa, jaz več zelenjave. Ker je bila ravno sezona, je bilo vse obarvano z beluši … Pa karafica hišnega belega. Okusno in ravno prav obsežno. Še enkrat bravo za francosko kulinariko.
Za spremembo prazen prostor za boules – balinanje. Res to še počnejo. In ne samo na podeželju. Tudi med kakršnimi bloki sva videla igrišče in možakarje pri balinčkanju. Vseh starosti.
