Čtivo prejšnjega tedna. Je kar trajalo, da so moji družboslovni možgani poskušali razumeti naravoslovje … odlična vaja v potrpežljivosti in skromnosti. Pa tudi v radovednosti. Sedaj vem, da je bil pred časom, ko ni bilo tehničnih sistemov ur, čas dneva razdeljen na enake dele, 12-urne, ki pa so bili glede na dolžino dneva in na letni čas, seveda različni. Ob desetih je bilo pozimi nekaj popolnoma drugega kot poleti. In si skušam predstavljati, kako so se ljudje v 11. stol. dogovorili, kdaj bo kosilo in kdaj gredo k maši. Vem celo, zakaj Pluton ni več planet, kako je mali izobčenec iz sveta velikih, postal velik in pomemben med malimi in drugačnimi. Vem celo, da ima Vatikan izredno zmogljiv observatorij in da Einstein ni bil navdušen nad teorijo kvantov. Te pa čisto nič ne razumem. Kljub resničnemu trudu. Sem doživela mejo zmogljivosti svojega uma in ponižno sprejela, da me kvantna fizika presega. Knjigi sta me navdušili nad tem, koliko in kaj vse človeštvo ve. Ponovno pa sem izkusila opozorilo, kako malo vem sama. In celo uživala ob odkrivanju nevednosti. Toplo priporočam, če bi kdo želel svojo glavo za kakšen trenutek odmakniti od trenutne realnosti. In začutiti, kako velik, brezkončen in večen je svet okoli nas. Za trenutek svojega časa vidim zvezde malo drugače.
