Prvi dan popotovanja. Bila sva prav počitniško sproščena, ni se mudilo. Ljubljana se je od naju poslovila z hladom, pršenjem in meglo. Sedla sem v avto z dvojnimi dolgimi rokavi, prižgala sva gretje. Bila sem prezadovoljna, da se je obdobje šotorjenja ob Nadiži končalo. Leto na leto me je zeblo in vremena sem se pogosto prav bala. Ali pa vsaj noči. Kot je običajno se bolj pogosto spomnim kristalne Nadiže, ognja ob večerih, razigranih otrok, ponosnih gora … a ko se zgodi poletni hlad in megla me zazebe do kosti. Popotovala sva preko Železnikov in ko se je začela cesta spuščati v dolino Gorice, se je temperatura dvigala in sonce brezsramno sijalo. Saj je v bistvu drago sonce letos s svojim pojavljanjem kar pretiravalo ali pa je dež preveč sramežljiv, saj že kakšen mesec resno občutimo sušo. Drevesa so predvsem na prisojnih pobočjih močno rjava, presušena, tudi mnogi potoki so le obet nekdanje svežine.
Prvič sva se ustavila v Mostu na Soči ali Sveti Luciji na Soči, kot se je kraj imenoval do leta 1952. Potem pa se je povojna komunistična oblast odločila, da tako ime pač ne gre in se je zgodil Most na Soči. Od danes naprej bo zame ponovno Sveta Lucija. A ni lepo ime?
Seveda sva si pogledalo nežno cerkvico posvečeno Sveti Luciji, se sprehodila med hiškami in po učni poti. Le-ta je super zabavna, saj ima postojanke kar naprej in mnogo njih. Sploh jih ni težko najti in počutiš se kot neverjetno uspešen raziskovalec. Pot se začne na osrednje trgu z kopijo grške skledice, ki so jo našli v bližini, nato pa popelje po vseh malih in velikih zanimivosti Svete Lucije.
Dan je postal topel, midva pa lačna in utrujena. Pa še vedno radovedna. Hitro kosilo ob reki, za hrano sva se borila z hordo os, tako hitro že dolgo nisem jedla. Nato pa srečanje s še eno Lucijo, barko, ki vse radovedneže popelje po jezeru in gori na obisk sotočja Soče in Idrijce. Preizkusila sem se v upravljanju barke. Kapitan je zabaven, ne dopusti dolgčasa, poln zanimivih podatkov, anekdot ter zgodbic. Negova gospa pa poskrbi za kavico ali kaj drugega nujno potrebnega. Popolna oskrba za neverjetno prijetno plovbo med odtenki modrozelene.
Tako gre še bolje. V jezeru pa skupaj Soča in Idrijca. Ne skupaj, ne zmešani, ampak Soča spodaj in Idrijca zgoraj. To se v bistvu tudi točno tako vidi. Reki se preprosto ne zmešata, tečeta skupaj, objeti, prepleteni, a samosvoji.
Poslovila sva se od lepotice v spodnjem toku, se naravnala na sever, med planine do Tolmina. Najprej sva še imela idejo kavice na trgu v Tolminu, a nekako ni šlo. Prišla sva iz miru spodnjega dela Soče, lenobnosti zrele reke, v nemirno, razigrano prestolnico zmajarjev, vsakovrstnih raftarjev in bolj ali manj navdihnjenih žurerjev vseh vrst. V Tolminu se res lahko zamotiš in izstopiš iz običajnih ritmov vsakdana. Če že ne greš pohajati po gorah s katerimi je posuta okolica Tolmina in se ne prepustiš brzicam na mnogovrstnih sodobnih vodnih prevoznih sredstvih, ti še vedno ostane Sotočje s svojimi raznovrstnimi festivali. Včasih bi se prav rada pogovorila z kakšnim drevesom, postrvjo ali sovo, a se bolje živi ob reggae festivalu, heavy metalu ali pa so jim ljubše ustvarjalne ure Sajete. Ali mogoče kaj drugega. Jim je všeč jesen, ko se vse umiri ali pa se veselijo pomladi s svojim obetom cirkusa in razigranosti.
Torej, Tolmin je bil za naju čisto preveč razburljiv, pa sva šla pohajati po koritih Tolminke. In dobila svojo dozo razburljivosti ter druženja z mnogimi ljudje od vsepovsod. Očitno nama je bila določena doza skupnosti za danes usojena in ne da se ubežati. Ko sem gospodično za blagajno pobarala na katerem delu je mogoče celo slišati vodo in ptice, se je najprej samo posmehnila.
“Gospa, gneča je povsod, ptiči se itak derejo, vode skoraj ni. Letos je suša in se vsi turisti nagnetejo okoli tistih nekaj tolmunčkov.” Pa je opazila, kako mi je obraz potemnel v razočaranju, vzela zemljevid in nama narisala pot, ki je bila obratna od priporočene in označila dele, ki so po njenem mnenju enakovredni najbolj priljubljenim točkam. Ker pa niso označeni kot nekaj posebnega, niso del “zgodbe”, jim lahko navdahneš zgodbo sam.
V Tolminskih koritih smo bili kar nekajkrat z dekleti, ko so bile mlajše in smo dopustovali na Tolminskem. Veselila sem se ponovnega obiska teh krajev brez letanja za polmetrskimi raziskovalkami, brez skrbi ali je prva pomoč v nahrbtniku in urejanju neprestanega lulanja in iskanja prigrizkov. Ko se lahko končno v svojem ritmu premikaš in v nostalgičnih spominih na prej omenjeno tekanje zreš v turkizni čudež.
Termalni izvir, okoli 22 stopinj. Redko se ga lahko vidi, le ob nizkem vodostaju. Seveda ni dovoljeno bresti po vodi in potipati, če je res toplo. Se mi je pa res voda malo niže, ko lahko stopiš vanjo, zdela kar malo manj strupeno mrzla.
Uresničenje sanj je lahko tudi takšno. Verjetno je že nekaj let visela v zraku želja, hrepenenje po gorski reki, ki obliva pregreto kožo. In danes sva zadoščenje še odlagala vse do popoldneva. Bistra, hladna, divja voda.
Te kapelice prej še nisem opazila. Pa je prav ob poti. Takole umirjeno in brezčasno zre Marija skozi rešetke na pot tisočerih popotnikov, turistov. Nekateri jo opazijo, pozdravijo, se priporočijo, mnogi ne. Pokrižala sem se, zahvalila za varno pot, za vse lepoto, ki jo gledam in vso ljubezen, ki je okoli mene. Zanimivo je videti reakcijo ljudi, kadar to naredim na javnem kraju. Ni se mi še zgodilo, da bi se kdo obregnil. Nekateri se nasmehnejo, kdo pokima, najpogosteje pa se še kdo ustavi, nekateri tudi z trenutkom tišine.
Nato pa v težko pričakovano Podbelo, najin dom za naslednje štiri dni. Podbela ni ravno labod slovenskih vasi. Ko sva se na pozni popoldan pripeljala v vas, me je spreletelo umanjkanje lepega. Stara, beneška vas, je bila leta 1976 praktično v celoti porušena, ljudje pa brez strehe nad glavo. Tako se je kar hitro naredilo novo vas, združbo bolj ali manj podobnih montažnih hiš. Nedvomno so bila dragocena streha nad glavo in verjetno so tudi praktične in zato ljubljene in spoštovane. Niso pa lepotičke. Nekako kot moj pralni stroj, brez njega bi mi res trda predla in neskončno ga cenim, hkrati pa mi je njegova grdota skoraj presunljiva.
Tudi najin apartmajček je v enakem kontekstu. Ima vse, kar je potrebno, praktično zasnovo, funkcionalno kuhinjo, parkirišče pred vrati, prostor za kolesa … nič odvečnega in nobena stvar ni lepa. Imenovala sem ga “grdek” in v naslednjih dneh se mi je s svojo nebahavostjo, praktično skromnostjo, prav prikupil.
Pri nameščanju v začasni dom, so seveda največ prostora ponovno zavzele knjige. Na vseh potovanjih je tako. Če pa popotujemo z avtom, si res dam duška in treniram soprogovo tolerantnost in potrpežljivost. Knjige so v prostor vnesle potrebno milino, eleganco in obet zanimivosti. Nabrala sem pisano druščino pretežno slovenskih avtorjev. Ker iz Podbele nadaljujeva pot v Furlanijo in naprej na tržaško, so bili z nama poleg večnega Gregorčiča tudi Pahor, Rebula, Sošič. Posebej sem se veselila Reke Vilme Purič. Prihranila sem si jo za Timavo. Vzela sem tudi Dantejev Pekel, saj naj bi se jama, ki jo nameravava obiskati, tako imenovala po njegovem opisu.
Zvečer pa sem nameravala zaključiti s Komelovim Detektivom Dantejem. Ni me pritegnil tako kot Medsočje ali še zgodnejši Pianistov dotik. Ko sva se namestila in naselila v začasni domek, sva si privoščila sprehod do Nadiže. Da pozdraviva ljubo reko. Pogledala sva še kamp in doživela nenavaden deja-vu. Kot leta nazaj … seveda je nekaj novosti predvsem na servisnem delu, klientela pa podobna, otroško igrišče polno, otroci in psički pa tudi sicer vsepovsod. Hitro sva obrnila nazaj k Nadiži, ki se je ležerno motovilila v nežni svetlobi večera. Kako neverjetno malo vode! Kar malo naju je potrlo, saj sva vedela, da je suša, a takole?
Med sprehodom sem premišljevala, kje je moj problem z Komelom in Detektivom Dantejem. Saj knjiga ni slaba, je pa napisana v času epidemije covida-19 in prejšnje vlade. Lansko poletje sem v Novem mestu, na dvorišču Knjigarne Goga, poslušala pogovor s Komelom in Golobom. Klepet o knjigah se je sprevrgel v brutalno posmehovanje takratni desni politiki in zasmehovanju vidnejših politikov. Zdelo se mi je, da poslušam ceneni aktivizem in oba avtorja sta v mojih očeh izgubila mnogo kredibilnosti in všečnosti. Tudi zato, ker sta oba v knjige tudi vpletla svoja politična stališča. Saj je knjiga, umetnost, vedno tudi politično sporočilo, s samim obstojem je. Vendar pa le-to sporoča z zgodbo, ne pa da je zgodba sredstvo.
Zvečer sem se potrudila z preostalimi stranmi in z veseljem zaprla platnice. Sedaj se počitnice začnejo.
