Pot domov. Sicer sem doma rada, ko pa se z potovanj vračam domov, pogosto čutim nekakšno melanholijo in nostalgijo. Danes sva se namenila ob poti vrnitve še obiskati slovenske ribiške vasi od Sesljana pa do Milj, večerna pijača v Trstu in via Ljubljana. Ponovno ni bilo tako kot si človek domišlja in zamišlja. 15.8. je praznik Marijinega vnebovzetja. Torej se ne dela. In kaj počnejo ljudje ob morju na vroč, sončen in dela prost dan? Začelo se je sicer kar obetavno. Ker sem zadnja dva dni prebirala in uživala v Reki Vilme Purič, je bilo nujno srečati Timavo. Pisateljica sicer piše o Reki, ki se rodi v deželi pod Snežnikom in potuje do Morja, s katerim se sreča kot Timava.
Reka je tudi Ženska, rada daje in skrbi, je pa tudi muhasta, očarljiva, maščevalna. Ljubi, skoraj do onemoglosti, a njena ljubezen ni samoumevna. Besedilo se mi je zdelo že skoraj poezija, čeprav je v določenih delih tudi brutalno realistično. Zapeljala sva se do Štivana, kjer se Timava prikaže svetu s štirimi izviri. Vsi so vilinsko lepi, malo skriti in na srečo zavarovani pred preveliko vnemo turistov. Izviri so ob cerkvi Janeza Krstnika (Cerkev San Giovanni di Tuba). Od zunaj gre za prav čedno kamnito cerkvico, ravno prav veliko in prijetno umeščeno med stara drevesa. Ko odpreš cerkvena vrata, pa se zgodi magija neverjetnosti. Nisem še videla lepše cerkve v naravi ali narave v cerkvi. Križani med praprotjo! Ali lahko to razumem kot v naravi je vse lažje in smiselno? Cerkev je tudi znotraj kamnita in preprosta, z nekaj lesenimi dodatki in nekaterimi skrivnostnimi pojavljanji predmetov in znakov vse naokoli. Prisotnost narave v cerkvi sami in to narave v njeni popolnoma prvinski obliki, pa poveže molitev in stvarstvo v prav neverjetno skladnost. Sedela sva kar dolgo in vpijala prostor, da bi kar največ čarovnije lahko odnesla s seboj.
Ob Timavi sva se sprehodila celo njeno obstajanje, približno 2 kilometra do morja ter prišla do Ribiške vasi. To je mali zaselek ob izlivu reke in ob obali morja. Se pravi, polno čolnov in malih jadrnic, nekaj deset hiš, naštela sva tri lokale. Najprej naju je na ulici prestregel starejši gospod brez zob in naju dobesedno potisnil v “svoj” muzej. Kljub temu, da nisva načrtovala ogledovanja zgodovine, sva se prepustila trenutku. Recimo … celo tako daleč, da sva poslušala razlago dogajanja 1. in 2. svetovne vojne v teh krajih. Seveda v nekem italijanskem narečju, ki je omogočal, da sva razumela nič. Na srečo je bilo nekaj tabel opremljenih s slovenskimi stavki, da sva dojela vsaj nekaj. Da so, recimo, največ škode z bombardiranjem povzročili Italijani, saj Avstrijcem to ni bilo v interesu. To je bila njihova zemlja in dobra infrastruktura. Tudi italijansko uničevanje naj bi bil še kar pomemben razlog, da so dobili te kraje. Po logiki, vi ste naredili zgago, sedaj pa jo popravite. Saj vojne odškodnine premagancem pač niso prišle v poštev. Ko smo pridrsali čez tiste štiri sobe, nama je “vodič” pred nos pomolil kozarec z denarjem, prispevki. Tako sva dojela, zakaj je bilo tako nujno, da postaneva oglednika. Ko sva gospoda dobro uro kasneje srečala v lokalu ob špricerju, pa še bolj. To se verjetno imenuje krožna ekonomija. Ali pa tudi ne, saj sva bila midva samo neto plačnika.
Iz muzeja sva se premaknila 500 metrov naprej, z idejo, da prideva prav do morja in na levi srečala Cerkev Svetega Marka Evangelista. Strašno zanimiva mala cerkev z lesenimi tramovi v obliki ladijskega gredlja. Ravno se je začela maša in ker je bil ravno praznik, … zakaj pa ne. Kot v pravi covidni maniri, je maša potekala znotraj, ozvočenje pa omogočalo sledenje obredu tudi zunaj, Pa sva se naštimala na prvi zidec pod mlade oljke in uživala ta netipičen mašni interier. Zunaj je bilo kar nekaj ljudi, še posebej tistih z več problemi; na vozičkih, berglah, … radovednost me je čez čas povabila še na pogled notranjosti in sem drugi del obreda spremljala z klopi. Medtem pa se je zunaj odvila cela drama, ko je neka gospa omedlela, ljudje so prihiteli na pomoč, saj rešilec v teh krajih ne pride hitro. Vsak je pridal kaj zraven, soprog je na primer čuval psa druge gospe, ki je tekla domov po merilec pritiska. Zanimivo in v bistvu prijetno je videti, kako v majhnih skupnostih ponekod še obstaja takšen način angažiranja vseh in kogarkoli. Če je seveda treba. In gospa na tleh je situacija, ko vsak rad naredi kaj koristnega in takšne skupnosti to omogočijo. Nekdo je prišepnil župniku, kaj se dogaja, pa smo tisti v cerkvi mimogrede zmolili še zanjo. Da ji bo bolje in da bo hitro okrevala. Bila je ena bolj dinamičnih maš in po koncu sva jo hitro mahnila na kavo …
Imela sva še polno idej, čakala naju je Rilkejeva pot, pa slovenske ribiške vasi, kopanje in Aperol v Trstu. Kot se rado primeri na potovanjih, se ni zgodilo nič od tega. Čeprav se mogoče sliši neverjetno, nisva imela kam dati avta! Samo v Sv. Križu sva se ustavila pod neko lipo, da sva malo pogledala morje, prebrala sem nekaj pesmi Antona Grudna in začela z Elegijami Reinerja Marie Rilkeja. A naju je vročina, združena z umanjkanjem hrane in kozarca hladnega vina, prepričala, da se to tako ne dela. Poezija pač ni trpljenje. Čeprav včasih je. A nama ni treba tako. Za pokušino ena Grudnova, ki se naju je dotaknila. Sicer je Igo pesnik delavcev, pesnik opisa krivic in teže življenja. Ter neizmerne ljubezni do domače zemlje in morja …
Prva sinička
Pojte ven, pojte ven, pojte ven!
Res sinička to prepeva,
to njen klic je vzradoščen?
Naj kar koli razodeva,
glas od gluhih sten odmeva,
nam prostost je le še sen.
Pojte ven, pojte ven, pojte ven!
Kaj smo res že blizu dneva,
ko resnica bo naš sen,
zamračen do zdaj od gneva?
Svetla slutnja nas preveva,
da bo kmalu svet sproščen.
Pojte ven, pojte ven, pojte ven!
Devinski grad je očarljiva in skrivnostna utrdba, ki stoji točno nad morjem. Ali pa iz morja. Kakor komu drago. Notri nisva bila, ostane za drugič. Bilo mi je žal, slišala sem, da je čarobno. V gradu naj bi bival tudi Dante Aligheri, Rilke pa je tam premagoval ustvarjalno krizo. Da na takšnem mestu zopet začutiš navdih, se mi ne zdi v bistvu nič posebnega. Bi rekla, da samo ob pogledu na grad nad morjem tudi sama dobim marsikateri navdih. Če bi bil produkt kaj vreden, pa ne vem. No, Rilkeju je uspelo.
Za pokušino samo prvi odstavek 1. elegije.
Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami
angelov? a recimo, da bi me eden od njih
kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,
ki biva močneje. Kajti lepota je le
strahotnega ravno se znosni začetek
in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,
da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen.
Zato se pač potajim in pogoltnem vabljenje
temnega joka. Ah, kdo nam pač more biti
zavetje? Angeli ne, ne ljudje,
in bistre živali že opažajo,
da nismo zelo zanesljivo doma
v pojasnjenem svetu. Ostane nam morebiti
kakšno drevo na pobočju, da bi ga dan za dnem
srečevali; ostane nam včerajšnja cesta
in neka razvajena zvesta navada,
ki ji ugaja pri nas in je zato ostala in ni odšla.
Hvala Reiner, Devinski grad in Rilkejeva sprehajalna pot, pa drugič. Samostojen izlet, ko bodo tržačani počeli kaj bolj intimističnega. Iz enakega razloga sva opustila misel na kopaje, preprosto se nisva imela kam dati, s Trstom pa sploh nisva poskušala. Lepo sva se usmerila domov, via Ljubljana in se ustavila v Sežanski piceriji, kjer se ustavimo vedno, ko smo na poti iz Trsta ali Benetk, se za dobro prebavo sprehodila še po Sežanskem botaničnem vrtu, ki ga je ravno prav za tovrsten užitek. Vrt ima nekaj neverjetno lepih starih dreves, galerijo plezalk in staromoden steklenjak. Vse, kar potrebuje popotniška dušica. Nikjer ni bilo nikogar. Mogoče so bili vsi v Trstu?!
