1. del – Catania in siciljanska stvar

Ne, nisva v Grčiji in v bistvu sva. Po današnjih mejah sva na Siciliji, ki seveda ni Italija. Sva na nekdanji grški zemlji, jugovzhodu Sicilije. Zjutraj sva priletela v Catanio, z mnogo prilagajanja, dogovarjanja, barantanja in popuščanja najela mini avto in začela z raziskovanjem.

Torej, promet. Notorični sicilijanski promet. Menda z eno najvišjih vrednosti zavarovanja v Evropi. Nekako ne razumem zakaj, saj so praktično vsi avtomobili (razen najinega, za sedaj), po malem udarjeni. Občutek imam, da sicilijansko avtoličarstvo vrhunsko živi od turizma. Promet je neverjetno tekoč, hiter. Spelje se, ko se prižge zelena, v krožiščih v bistvu ni kolon, samo vsi vsepovsod in kar hitro. Popolnoma razumljivo, da ubogi turist, nevajen tolikšne akcije, povzroči nesrečico. Za katero je, kot nama je povedal izposojevalec avtomobilov, resnično skoraj vedno kriv turist. Da ne govorimo o turistkah. Zato jaz ključev nisem dobila niti v roke.

Parkiranje v Catanii je stresno, vsaj za povprečno redoljubna Slovenca, ki želita to opraviti “legalno”, torej na za to označenem prostoru, ki bi ga tudi ustrezno plačala. Po dobre pol ure sva kapitulirala in se prilagodila situaciji. Ugotovila sva naslednjo maniro – avto pustiš tam, kjer je prostor, načelno ne smeš ovirati prometa in če je parkomat kje v bližini, ampak res v bližini, plačaš listek. Večina jih itak ne dela. Ali boš dobil kazen ali ne pa ni toliko stvar tega, kaj naredi tisti, ki želi parkirati, temveč bolj stvar prisotnosti in deloželnosti redarstva. Torej, če bo Bog dal … v najinem primeru, če se redarji danes ne bodo prikazali. Itak pa ne moreš storiti nič, da bi naredil prav. Ker definicija, kaj je prav, ni tvoja stvar in kazni ne dobiš, ker si storil kaj narobe, ampak zato, ker se je nekdo nad teboj tako odločil. Za srednjeevropejca rahlo neudobna logika, a sva jo relativno hitro osvojila. Kot tudi nasvet para, ki nama je na ulici razložil osnove parkiranja, da naj za božjo voljo vsaj poskrbiva, da ne bo avto tako čist in poštirkan. Saj se takoj vidi, da je rent a car … Ti pa, kot sem že zapisala, vedno povzročijo nesrečo in seveda tudi parkirajo narobe. Tudi, če so vsi ostali parkirali popolnoma enako. Sva obljubila makadam in upala, da so nama danes zvezde in bogovi naklonjeni, redarji pa na Beliniju.

Po potresu 1693 Catanije ni bilo več. Porušeno mesto so naredili na novo in sicer a la barok. Sicilijanska verzija. Menda na španske podlage. Vse je polno vsega … Še pokažem v naslednjih dneh. Ker pa je bilo mesto po potresu tudi polno lave, so praktični Sicilijanci uporabili kar to. Tako je mesto v bistvu črno belo. Cerkvice in kapelice pa vsepovsod. Toliko sem jih videla samo še v Palermu in mogoče na hribčkih Kranjske. Siceršnja podobnost izključena.

 

Kosilo sva si privoščila kar na tržnici … seveda specialiteto Catanie, Pasta alla Norma. Ime je Norma je res po Bellinijevi operi Norma. Drugače pa je to v bistvu preprosta sezonska jed. Da se razumemo, to NI samo pašta z malancani. Malancani so nujno prepraženi, v jedi ni mesa, nujna je ricotta in sicer slana ter starana. Če sem čisto poštena, ne gre za kakšno strašno zahtevno jed. Je pa tipično italijanska v smislu, da so vse sestavine resnično kvalitetne in sveže, da sestavljajo pravi vrstni red … in tako se okusi prepletajo v ravno pravem sorazmerju. Pozorno sem poslušala natakarja, ki je hvalil njihovo Normo. Bom naredila svojo variacijo čez nekaj dni.

Nakupila sem še smejočo zelenjavo in sadje, saj bova v naslednjih dneh kuhala sama. Za celo košarico dišečih dobrot dala 12 evrov. A ljudje sploh vedo, kaj imajo, ko jim paradižnik zori skoraj celo leto? Pa paprike in bučke tudi? Vpliv hrane na civilizacijo in kulturo seveda ni nezanemarljiv in lahko v neskončnost razpredamo kakšen je vpliv Canollov na italijansko dušo. Najina se je omehčala …

Še najpomembnejša v Catanii – Duomo. Sv. Agata, sicer moja najljubša, se mi ni posrečila. Pa vseeno povem, Agata je postala svetnica še v času antike, bila je med prvimi kristjani. Pa je rimski konzul nekaj hotel od nje, kar ni bila pripravljena dati, oziroma narediti. In so jo brutalno mučili, med drugim odrezali dojke. A je ostala neomajna. In tako je postala ne le zavetnica mesta, je tudi zavetnica bolnic z rakom dojk in vseh posiljenih. Ker jo imajo v Catanii tako zelo radi, so ji posvetili sladico, okrogel kupček panacote, s češnjico na vrhu. Imenuje se, prevod, Agatina dojka. Toliko.