Poigravali smo se z idejo adventnih sejmov. Razmišljali o Dunaju, Bologni ali Gradcu in pristali v Benetkah. Nekateri zaradi Bienala, drugi pa kar samo zaradi mesta. Ker gremo radi v Benetke. V mojem primeru bi bil obisk Bienala samo kolateralna škoda, nujno zlo, ki mi ga je dobrodušna ekipca prihranila. V jutranjih urah smo se odpravili. Ker smo šli samo na dnevni obisk, kar še nismo počeli, smo celo zelo resno preučevali možnosti. Končna odločitev je bilo parkiranje v Mestrah, avtobus do Piazzale Roma, pa smo tam. Ker smo itak želeli na kavo v Ghetto ali judovsko četrt, niti ni bilo treba na vaporetto.
Židovska četrt je takoj za vogalom Piazzale Roma, tako smo se v jutranjem miru sprehajali med starodavnimi ulicami. Beneški Ghetto, najprej po beneško Getto, je bil eno prvih skupinskih domovanj Židov v Evropi. Zgradili so si pet sinagog, vsaka etnična skupina svojo. Večinoma so vse kar skupaj, kar na istem trgu. Židje so naselili del ozemlja, ki so jim ga dali Benečani na voljo. Z ostalim prebivalstvom se niso želeli mešati, saj so želeli ohraniti svoje navade, predvsem pa etično čistost. Želeli so tudi preprečiti, da bi se njihovo mladež preveč “mešala” ali celo poročala z ostalimi. Opravljali so določene poklice, predvsem nekaj obrti, največ pa so zaslužili z posojanjem denarja, kar je bilo kristjanom prepovedano. Šlo je tako dobro, da se je zdelo Benečanom že kar za malo in so Židom v 16. stoletju močno zaostrili pogoje življenja v mestu. Ni jim bilo več dovoljeno premikati se po mestu kadarkoli in kamorkoli. Omejen pa je bil tudi dostop Benečanov v Getto, saj so s tem omejevali tudi prezadolženost. Mostova, ki sta vodila v Getto, sta bila zastražena, kar je bilo za Benetke zelo nenavadno. Straža je hkrati nadzorovala gibanje Židov po mestu, predvsem pa preprečevala nasilne izpade upnikov. Prvi evropski geto ni bil toliko zapor od zunaj kot je bil tudi zapor od znotraj in kasneje nekakšno “varovano” območje. Danes rečemo, da so bili Židje zaprti v Getto, hkrati pa moramo povedati, da je življenje v njem kar udobno in predvsem varno. Židje so ga organizirali izrazito varovalno in je omogočalo visoko življenjsko dobo in nadpovprečno rast prebivalstva. Getto je bil ukinjen v času Ilirskih provinc, mnogi Židje so bili povabljeni ali prisiljeni zaživeti v drugih soseskah. Mnogo se jih je odselilo, saj niso mogli več braniti svojega načina življenja. Tako je Židovski Ghetto danes mirna soseska z nekaj dobrimi obrtniškimi delavnicami in trgovinami ter kar nekaj privatnimi namestitvami. V Ghettu je tudi kar nekaj solidnih gostinskih lokalov z zelo spodobnimi cenami in kvaliteto. Tudi še nekaj košer lokalov se najde.
Čar Benetk je tudi nekakšna dekadenca razpadanja. Z tramovi podprte, malo na stran viseče stavbe, niso redkost. Promet v Benetkah je zanimivo drugačen, a ne preveč raznovrsten. V bistvu se obneseta samo dve vrsti, pešci in čolnarji. Kolesa so prepovedana, kar se razume zelo resno. Za nas, ki smo soočeni z intenzivno kampanjo nujnosti uporabe kolesa ali vsaj bicikla, je bilo to vsaj zanimivo, če že ne osvežujoče. Nobenega umikanja projektilom na dveh kolesih, nič električnih skirojev, pešec se lahko preprosto briga zase in se počuti kot kralj. Med stotinami drugih seveda.
Čolni in pešci imajo seveda ločena habitata in zato načeloma ni težav. Tudi prečkanje je popolnoma neproblematično. Benečani ne hodijo veliko peš, samo če je res treba. Kot se mi najraje usedemo v avto, se oni v čoln. Čoln je tudi eno najbolj zaželenih daril za mlade fante. Je pa hitrost močno regulirana, saj valovanje vode slabo vpliva na hrastove plote, ki držijo mesto nad vodo. Pa se to ne upošteva preveč, tako da se mesto pogovarja o novi ureditvi. Eden prvih ukrepov je, da se turisti, kolikor se le da, prevažajo z gondolami in ne z motornimi čolni. To velja predvsem za hotele in njihove taksi prevoze. Drugače pa se na večje razdalje po Benetkah vozi z vaporetti, vodnimi avtobusi. V tem izletu smo se jim izognili, saj se je bilo v sončnem decembrskem dnevu, ko niti ni bilo veliko ljudi, zelo prijetno sprehajati kar peš. Drugače pa so sila praktični, učinkoviti in čisto nič elegantni.
Bazilika ali bolj katedrala Sv. Marka mogočno dominira na istoimenskem trgu. Je lepa, pa tudi malo strašna. Je malo romanska, malo bizantinska in malo gotska. Ime Sv. Marka je dobila, ker hrani ostanke apostola, ki naj bi jih beneška trgovca pred stoletji ukradla v Aleksandriji. Tudi kar nekaj drugih umetnin na in v baziliki je “prinešenih” od drugod. Kot tudi v ostalih delih Benetk. Ki so neverjetno čudovita zbirka takšnih in drugačnih umetnin, ki pa jim ni za iskati porekla. Med trgovanjem in krajo nekdaj ni bilo velike razlike. Mnogo blaga, predvsem eksotičnega, ki so ga beneški trgovci kot tudi mnogi drugi prodajali naokoli, ni bilo kupljeno. Za stroške “pridobitve” se je štelo tudi npr. organiziranje odprave, ki je priskrbela kakšno uporabno blago, ki se ga je dalo v Evropi dobro prodati. Benečani so bili mojstri tovrstne pridobitne dejavnosti in dobički tudi sorazmerno veliki.
Tudi mi smo se peljali … z gondolo. K Santa Maria dellla Salute. Bazilika je bila zgrajena v 17. stoletju v zahvalo Naši Mariji Zdravja ob koncu epidemije kuge. Stoji na milijonu istrskih plotov in ima dve čedni okrogli kupoli in dva vitka zvonika. Mi je kar žal, da nimamo več te domišljije in manir in bi ob koncu epidemije covida zgradili kakšen takole brezčasno eleganten spomin v zahvalo, da nas je nekaj preživelo.
Kosilo. Ekipa je menila, da se šalim, saj razen čistih prtov prav nič ni kazalo, da bi bila Trattoria zaupanja vreden obrat. Trattorio sem poznala od prejšnjega beneškega izleta in bila prepričana v njihovo sposobnost priprave in postrežbe več kot le spodobne hrane. Je pa tole ena izmed tistih beneških posebnosti, ki uspejo stati med množico obleganih, modernih, turistom prijaznih lokalov. Pa se turisti, celo tisti, ki iščejo pristnost, kar sprehodijo mimo. Ker si takole pač ne predstavljaš pristnosti. Pa je točno to. Lokal notri sploh ni majhen in sploh ni prazen. Med našim obiskom smo bili verjetno res edini nebenečani in ni bilo videti, da bi nas bili ekstremno veseli. Pa smo dobili prijetno in dovolj veliko mizo v kotu ter mnogo in dovolj dobrot. In nikakor ne po “beneških” cenah. Vsaj ne po tistih, o katerih se straši ljudi, ki želimo kar naprej v Benetke. Za osem solidno lačnih smo plačali nekaj preko stotaka, pa smo si poleg menijev privoščili tudi vino. In nismo bili skromni.
Po siesti se je del ekipe odpravil na ogledovanje sodobne umetnosti na Bienalu, bolj konservativni pa smo poiskali stare beneške palače preurejene v muzeje in galerije. Najdlje smo se zadržali v Gallerii dell Accademia. Čudovita, megalomanska in prav prijetno staromodna. Polna velikih baročnih slikarij, pa tudi malih okruškov domišljije.
Počasi je noč zagrnila Benetke. Tudi tako so nam bile všeč in obljubili smo sebi in Sarenissimi, da naslednjič ostanemo. Čez noč. Vsaj eno.
