Jesenske počitnice niso obetale kaj posebnega. Tmurno, že kar hladno, časa in denarja za jug ni bilo, pa sva rekla, zakaj pa ne Goričko. Ker so bili zadnji tedni noro naporni, sem si obetala počivanje in dobro hrano, soprog pa potepanje po poteh nostalgije mladosti.
Za izlet na Goričko sva se odločila v zadnjem trenutku. Dobesedno. Apartma sem rezervirala dan pred prihodom. Kot zvesta gledalka oddaje Ambienti, sem želela nekaj noči prebiti v zemljanki hiša Anka, ki sem jo tam videla. Pa je lastnica rekla, da ne gre, da samo poleti in sem rezervirala njihov apartma Gruška (hruška). Ker sva želela nekaj pristno goričkega hoteli niso prišli v poštev, brez vsaj zametka kuhinje pa se mi sploh ne da več potepati naokoli. Je že tako, da udobje tudi šteje in prelepo je v zajtrkovati v jutranjki še preden se moraš spraviti v civilizirano stanje. Apartmaji Džaboka & Gruška so posrečen družinski posel toplih in nadvse kreativnih ljudi. Nič ni naravnost in vse je lahko tudi kaj drugega. Že sama okolica je čarobna, gugalnica z pogledom na dolinice, prelepo orehovo drevo, ki objema zgradbe domačije, postavljene v polkrog. Ob prihodu dobiš domače žganje, liker ali sok ter dobrodošlico stika roke in klepeta priporočil. Apartma Gruške je bi sitno majhen, a tako prijazen, da nisva pogrešala nič, še drug drugega ne. Oprema je domišljije polna mešanica novega in funkcionalnega, domišljije polne improvizacije ter spoštljive kontinuitete častitljivih kosov. Imela sva celo igriv balkon z pogledom v daljavo preko gričev Goričkega. V najinem primeru sva pogled videla le za trenutek, sicer ga je megla omejila na ograjo in obris drevesa.
Ker je Goričko za Ljubljančana že na drugem koncu sveta, sva se odpravila takoj po zajtrku in po dveh urah ugotovila, da se nama ne mudi. Ustavila sva se v centru Noordung, za katerega nama je vstopnici prinesel lanski Dedek Mraz. Center sam je zanimiv, predvsem arhitekturno, tudi samo Potočnikovo delo je navdih. Praktično je tudi na enem mestu srečati toliko vedenja o raziskovanju vesolja od nekdaj do danes. Malo so zmotile edino nekatere netočnosti in zavajanja glede zgodovinskih dogajanj ter nekakšna enoznačnost populariziranja vsega vesoljskega. Nič o vesoljskih odpadkih, o težavah zaradi satelitov,… Mogoče drobnjakam, pogrešala sem bolj uravnotežen pristop. Nordung je center navdušencev za navdušence, za tiste, ki so pripravljeni tudi biti za vsako ceno le navdušeni.
Čas je bil še vedno milosten in ko sva na smerokazih opazila Žičko kartuzijo nisva pomišljala. Še en slovenski (must see), ki ga še nisva obiskala. Strašno me je tudi zanimalo, kaj je ta “streha” okoli katere se prepirajo umetnostni zgodovinarji, arhitekti, občina,.. Žička kartuzije je pač čarobna, kot so stare opatije pogosto. Nekako brezčasno skrivnosti, celo v svojem propadanju. Verjetno ima to opraviti tudi s tem, da so jih že postavljali na posebne kraje, energijske točke in to ohrani občutek posebnosti in čarobnosti. Verjetno pa tudi duhovnost, stoletne molitve prispevajo svoje.
Pričakalo naju je težko sivo nebo, koprene megle in razigran potoček. Ogledala sva si vse, zelo podrobno, celo poslušala audio vodič, ki je celo dober. Saj vsebuje podatke, za moje skromno znanje, celo veliko njih, hkrati pa podaja tudi zgodbo, kar seveda pritegne na popolnoma drugi ravni.
O strehi še vedno nimam mnenja. Bila je pač tam, grda kot so mnoge sodobne stvari. Videla pa sva toliko prelepih strehic, kot npr. tale na sliki, da se z “grdkom” nisva ukvarjala. Všeč nama je bil tudi mostiček, pa obzidje, seveda tudi zidovi katedrale, zmagale pa kleti in delavnice.
Ravno, ko sva počasi kontemplirala muzej, je začelo brez milosti deževati in pihati. Zdelo se je nujno v muzejski trgovini kupiti kakšen zeliščni zvarek, menda po starodavnih receptih. Sosednja vrata pa so vabila v menda najstarejšo slovensko gostilno. Danes Spargus, z občutkom starodavnosti in hrano sodobnosti. Da ne omenim ponudbe vin! Ni za pozabit, nedvomno se vidimo še kdaj…
Noč je bila mirna, tiha in deževna. Topla in dišeča po hruškah. Jutro je prineslo krmežljavo meglo in sončne žarke, ki so se silili med listjem. Nadaljevala sva po poteh nostalgije in čarobnosti ter obiskala grad Grad. 356 sob ima in je največji grad v Sloveniji. Graditi so ga začeli vitezi templjarji v 11. stoletju, nadaljevali pa mnogi drugi. Tudi v Gradu so energijske točke, skrivnostni pretoki narave, ki poženejo domišljijo. Grad ima tudi polno skrinjo legend, povesti, čarovnij. Danes je v njem urejen simpatičen, kar obsežen muzej. Nikakor ne zapolni vseh prostorov, jih pa dovolj, da so na koncu noge solidno utrujene in glava polna vtisov.
Dobršen del razstavnih prostorov zapolnjujejo antropološke zbirke kot poklon preteklosti. Vedno znova je osvežujoče pogledati kaj vse je že bilo in na koliko različnih načinov so se ljudje lotevali zelo podobnih problemov: kaj jesti in kako to pripraviti, kaj storiti, ko boli glava in si slaboten, kako priti do obleke v kateri ne zebe in je za povrh še čedna, narediti železo, ki bo koristno ter lesen stol.
Eden najlepših obnovljenih prostorov je grajska kapela. Res se je v času obiska sonce malo ojunačilo in na stene risalo čarovnije. Leseni kipi so stari, nekateri že zelo utrujeni. Jezus brez rok in samo delom nog pa verjetno najlepši kar sem jih videla…
Nameravala sva poiskati pristno goričko kosilo, a naju je pred Gradom zapeljal prodajalec vafljev z prikolico. Bili so topli, dišeči, puhasti in sladki. Prav nič gorički, a sva vsaj z nadevom iz kostanja nekako sledila domačnosti.
V Vulkaniji sva bila že ob prejšnjem obiska Goričkega, tako sva se sedaj mirno peljala mimo. Sicer pa je popolnoma res zanimiva, vredna obiska. Verjetno posebej za tiste, ki o vulkanih vemo izredno malo ali nič, sploh pa nimamo pojma, kaj ima Goričko z vsem skupaj. Krasen projekt! Posebej zanimivo za otroke, res doživetje. Za odrasle pa vseeno priporočam kakšen bolj “neotroški” termin. Ob najinem takratnem obisku sva se počutila kot naključna učitelja I. triade. Ne zaradi vsebina, ta je primerna tudi za odrasle…
Naslednji cilj je bila Tromeja. Pustimo ob strani, da nama tudi navigacija ni pomagala, da se ne bi vozila v krogih in končno pristala na nekam čednem parkirišču ob mlaki in stezah za kolesarski downhill. Midva sva šla peš in navzgor in po v bistvu nežnem sprehodu našla tole:
Spomenik in zastave so pričakovane in čisto ok. Planinskega zavetišča na 388 m nadmorske višine pa pač nisva pričakovala. Pa sva sklonila glave, saj bližina gorenjskih višavij pač ne pomeni, da si lahko vzvišen. 388m je pač najvišja točka na Goričkem in to si zasluži spoštovanje. Če pa je hkrati Tromeja, še bolj. Še bolj spoštljivo pa bi se nama zdela možnost dobiti čaj, mogoče kakšen flancat ali klobaso. Saj smo v hribih, a ne? Vsaj wc?
Ker ni bilo nič, sva se zlagoma po drevoredu vrnila v dolino, se zapeljala še do prelepega modrikastega Ledavskega jezera. Jezero je sicer umetno, akumulacijsko, a ko hodiš ob njem je videti tako umeščeno v pokrajino kot da je od nekdaj tam. Bilo je že mračno in nisem mogla slikati, tako da je slika s spleta. Bilo je mraz, zelo, spuščal se je mrak in pripravljena sva bila storiti marsikaj za topel krožnik in nekaj pa pogret. Od daleč sva pogledovala k Volčičevi Monsteri. Ker pa nisva bila dogovorjena in presneto blizu najini Gruški, sem dišečo večerjo kuhala kar tam. Večino sestavin sva sicer res nakupila kar v muzejski trgovini na Gradu. Nič nama ni manjkalo, tudi vino je bilo ravno pravo. Goričko.
Zadnji dan sva se namenila na skrajni rob Goričkega, na Bukovniško jezero in Bogojino.
Današnji glavni cilj so bili v bistvu Martjanci in tamkajšnja cerkev. Ena najstarejših in najlepših v Sloveniji. Tako pravijo. Res je stara in res je čedna, od zunaj. Kljub nedelji ni bila odprta, tako da je bil ogled izredno kratek.
Ker pa v Sloveniji cerkev ni nikoli daleč, sva se zapeljala malo naprej do Plečnikove mojstrovine v Bogojini. Tu pa zadeva popolnoma drugačna. Vse urejeno, čisto, odprto. Parkirišča, v bližini gostilna…
Plečnikovo arhitekturo kar dobro poznava, živimo poleg njegove lepotice v Šiški. Tale v Bogojini pa je nekaj popolno posebnega. Od zunaj klasično lepa in značilno belo – sivo – tarakota, notri pa vse drugače ali vse narobe. Sredina je zamaknjena, nesimetrična, saj so ohranili staro gotsko osnovo, strop pa je poln prekmurske keramike. Vem, da je malo neprimerno, a mene je vse skupaj malo spomnilo na Alico v čudežni deželi. Res pa je cerkev z vsem svojim posodjem vzpodbudila nezadržno željo, v bistvu nujo po hrani. Priporočili so nama gostilno in preden sva jo našla, se je od nikjer pojavil smerokaz za Bukovniško jezero. Soprog je bil prepričan, da je to nekaj lepega, čarobnega, menda tudi zdravilnega in ker je res čisto tam, je najbolje, da kar greva. Pred kosilom seveda, saj ravno sije sonce.
Bukovniško jezero naju je pričalo takole. V obliki blatne luže z nekaj ofucanimi pernatimi bitji. Apokaliptičnemu vtisu je botroval tudi komaj znosen smrad. V TIC – u so razlagali nekaj o čiščenju mulja in naju usmerili v bližnji vrelec zdravja in mladosti ter prodali kup avtentičnih goriško – prekmurskih pritiklin. Same nadvse koristne reči tipa bučno olje, bučna semena in omaka za testenine, pa nekakšne domače testenine ter zajeteno vrečko različne čokolade. Vse, kar se zgodi, če gre lačen človek med police specialitet…
Res sva se sprehodila po parku Zdravilnih točk. 26 jih je in zdravijo vse mogoče tegobe. Če si bolj bolehne sorte, si lahko tam kar cel dan, saj se je za otimalen učinek potrebno na določeni točki zadržati predpisano dolžino časa. Na srečo se je soprog odločil, da je popolnoma zdrav, sama pa sem spadala pod točko 18, ki je najkrajša, samo 8 minut. Vsako minuto sem se počutila slabše, saj so mi misli uhajale k bučni juhi in štrukljem, prebavila pa namesto umirjanja zahtevala delo. Vseeno sva uspela začutiti čarobni mir, natočiti in popiti vodo zdravilnega vrelca in najti kapelico Sv. Vida, kamor ljudje še danes prihajajo po zdravje oči.
Končno pravo prekmursko kosilo. Kot se spodobi izdatno, obsežno in dišeče. Pojedla sva preveč in nisva imela volje za Trojanske krofe ob vožnji nazaj.
Hvala Lujza in hvala Goričko. Se vidimo. Kmalu.
