Potovanje v Provanso in na Azurno obalo se je napovedovalo dolgo vrsto let. Pa nekako ni šlo. Do jutri, ko odhajava. Zares. Dočakala sem svojega Abrahama, vstopila v naslednje desetletje. Darilo je Provansa. Na pot sem se pripravljala od kar je padla odločitev, torej kakšen mesec in v tem času uspela prebrati začetni komplet zgodb, ki so mesto našle v Provansi, si ogledati slike del nekaterih umetnikov, ki so bili očarani nad zlato svetlobo in celo nekaj vodičev. Vabim Vas na popotovanje na francoski jug.
Kar je Provansa daleč, sva se ustavila in si odpočila na jezeru Como. Pričakalo naju je muhasto, a toplo vreme, ledena jezerska voda, tolste račke, pa cvetje vsepovsodi. Spala sva v Derviu, polnem palm, ulic za enega in in čudovito picerijo. Drugič prideva poleti.
Pogledi jezera Como. Gore vsepovsod, sedaj konec aprila še s prav čednimi belimi kapicami. V bistvu sem zelo zadovoljna, da lahko belino občudujem le od spodaj in od daleč. V srcu je zame že pomlad …
Pomlad v vsem svojem razkošju se kaže tudi ob Comu.
Ulice Dervia. Malo zaspano mestece, mogoče bolj vas, na obali Coma. S prav čednim obalnim sprehajališčem, gradičem nad vasjo in petimi tratorijami. Prehodila sva ga v pol ure, našla hrano in se odločila, da ne greva pogledati bolj znane in spogledljive Varenne. Naslednjič. Mogoče.
