Končno Provansa! Najprej Francija. Prevozila sva množico tunelov, ki so se začeli že v Comu, število pa je doseglo vrh na meji med Italijo in Francijo. Pokrajina je bila le kratek presledek med temo. Ko se je končalo, pa tole, na levi.
Francoske Alpe. Nisva niti stopila iz avta. Mrzlo, pihalo in tumorno. Konec smučarske sezone. Niti malo nostalgije nisva čutila do smučarskih čevljev. Na dobrih 100 kilometrih nisva našla niti ene gostilnice, bara, da bi dobila kavico in uporabila WC. Preprosto nič. Na koncu sva jedla na parkirišču McDonaldsa, tam dobila tudi tudi espresso in toaleto. Vem, sramota. Bila sem kar solidno zaskrbljena – a je res mogoče, da je to resnična Francija? Trmasto sva vztrajala, vozila naprej in zgodnje popoldne pozdravila v Provansi. Hribčki so se položili, svetloba omehčala, toplota naju je božala.
Prvi branik Provanse. Mesto in trdnjava Sisteron. Doživela je skoraj tisoč let obleganj, konfliktov. Danes pa umirjen spomenik po katerem se sprehajajo turisti od vsepovsodi.
Kot prava Slovenca v vsakem kraju, v katerem se znajdeva, najprej lezeva na vrh. Se pravi na trdnjavo, stolp, cerkev. Navadno je to kar vse troje hkrati. Takšno početje se mi je vedno zdelo popolnoma logično in najbolj normalno. Do srečanj z drugimi predstavniki plemena homo turisticus, ki niti ne lezejo vedno na najvišjo točko vsakega kraja, sploh pa ne nujno čisto ob prihodu. Tako počasi dojemava, da formula, prišel, parkiral, hodil v hrib, ni splošno normalna, nekateri se tudi najprej sprehodijo po kraju, gredo celo na kavo ali pivo, včasih celo kakšen dan počakajo s plezanjem na krajevni kucelj. Nekako sva se sprijaznila, da sva kar sva, da v bistvu ljubiva najino kuclasto in skalnato domovinico in da je pač potrebno sprejeti identiteto. Četudi si občasno malo čuden. Kot Slovenca torej nujno morava gledati iz perspektive vrha in ne doline, saj se nama od višine pač ne vrti.
Stražni stolp Sisterona. Očitno je ta služba pripadala bolj malim.
Prva polja sivke na platoju Valansole. V neskončnost in vsepovsodi. Natančno obdelana, očitno je ravna črta nujno potrebna, da sivka raste tako kot treba. Rastlinice pa še majhne.
Takole naju je pričakala Provansa! Seveda ni bilo čisto tako, pihalo je kot na Krasu, malo hotelo deževati, radovednost pa me je vseeno zvalila na večerni sprehod. Dobila sem še dišečo zemljo in sončni zahod za povrh.
Parkirišče prvih dni. Lep pogled za avtek in za naju.
