Čakajo naju trije dnevi v deželi pod Gorjanci. Družinska vikend hišica omogoča, da smo tu pogosto, mogoče pa se ravno zato do sedaj še nisem odločila, da o Dolenjski tudi kaj napišem.
Stična
Dan sva začela v s soncem obsijanem starodavnem cisterijanskem samostanu Stična. Danes si je kar težko predstavljati čas, ko se tam domovalo mnogo menihov. Začetki samostana segajo v 12. stoletje, v 18. stoletju je bil po dekretu Jožefa II. razpuščen, red pa ga je v 19. stoletju obnovil.
Cistercijanci so delovni, v svet odprti red. Njihovo geslo je Ora et labora – Moli in delaj. Prebrala sem, da je udejanjanje omenjene maksime močno vplivalo na premoženjsko stanje okoliškega prebivalstva.
Kot bi bila formula moli (in ne upoštevaj zapovedi) ter delaj (ustvarjaj in prodajaj), neverjetno uporabna za splošen dvig standarda in preseganje revščine. In starodavna podlaga tudi še današnjemu podjetniškemu duhu stiške doline.
Menihi cistercijanci so stoletja skrbeli za zdravje prebivalstva od blizu in daleč. Tako je še danes. V samostanu je desetletja deloval Pater Simon Ašič, ki je zeliščarstvo povzdignil v pravo umetnost zdravljenja in lajšanja vsakovrstnih tegob. Kar v samostanskem Stiku tudi počnejo še danes. Zeliščna trgovina je raj zdravilnih zeli in prostor za upanja na bolje. Če se duša spočije in pomiri v baziliki, se telo okrepi in pozdravi med zelišči.
Midva sva si privoščila mnogo dobrega:
- mir in neverjetno tišino stiškega prostora,
- obisk bazlike, nežno sklenjene roke v povezovanju s Svetim, kratko meditacijo na skrivnostnem Križnem hodniku ter srečanje iz oči v oči z zavetnikom šolnikov Antonom Martinom Slomškom,
- obisk zeliščne prodajalne, ki sva jo zapustila z kupčkom dobrodejnosti,
- izvrstna kavica na sončnem dvorišču,
- obisk presenetljivo zanimivega in skrivnostnega Muzeja krščanstva in še posebej Skrivnostnega sveta srednjeveških pisarjev, pa še po Opatiji smo se sprehodili, koliko je pač mogoče, da ne bi motili miru cisterijancev.
Stiški samostan je imel in še vedno ima razkošno knjižnico. Skrivnostno bogastvo besed in vedenja stoletij. O stvareh, o katerih mogoče danes ne vemo niti toliko, da bi vedeli, da nimamo pojma.
Strašno zanimiva se mi zdi kombinacija samostana učenjakov in zeliščarjev. Si lahko drznem reči, arcnij za dušo, za razum in telo. Vse na enem mestu. kako neverjetno praktično in sodobno.
Z Bogom Stična in se kmalu ponovno vidimo. Tudi ob igrivem potočku, ki objema zidove opatije.
Novo mesto
Nadaljevala sva v Novem mestu. Zimsko sonce nama ni sledilo, dolenjska metropola naju je pričakala z mrzlim vetrom in nebom, da bi se skoraj lahko dotaknil. Želela sva se končno sprehoditi po Kettejevem drevoredu. Prvič, kljub najinim kar pogostim potem v Novo mesto. Kettejev drevored, približno 1500 m dolgo povezovalno sprehajališče med novomeško industrijsko trgovsko cono Bršljin in starim jedrom je slavospev kostanjem. Zima je in listov ni, tako da sva verjela na besedo. Sicer si težko predstavljam Dragotina Ketteja, kako se sprehaja po svojem drevoredu, bova pa poskusila še enkrat, ko bodo drevesa razkošnejša. Našla pa sva prebivalca, ki je poziral na svoji verandi, bliže naju ni spustil.
Dragotin Kette je bil rojen v Premu pri Ilirski Bistrici. Je pa mnoga leta preživel v Novem mestu, se tu šolal, ustvarjal in ljubil. Ljubil svojo Angelo in ji posvečal čuteče in hrepeneče verze.
“In ti si tega kriva, odaliska,
golobček moj, bela trnjolica,
prevzetni pav, ne, ne, vijolica,
ki roka hrepeneč jo k prsim stiska.”
(prva kitica pesmi In ti si kriva, Odaliska)
Kette je rad pisal o ljubezni, pa tudi o življenjskih tegobah, razmišljanjih, kaj je prav in kaj naj človek stori. Našla sem nekaj čudovitih pesmi o noči (npr. Prekrasni trg), prijateljeval z Ivanom Cankarjem, Antonom Podbevškom, Božidarjem Jakcem, … kakor je videti je dolenjsko metropolo vzel za svojo in ona njega. Nekaj najlepših besed je namenil lepotici “vseh dni in noči” – Krki.
“Tiha in nema
se vije krog mesta
in ga objema
kot ljubica zvesta.
Zadnja luč sije
še tam izmed vej,
Krka se vije
počasi naprej…
Adijo, adijo!”
(prva kitica pesmi Na Krki)
Naj pošteno povem, rada imam Novo mesto! Predvsem Glavni trg, pa pisane male hiške na Bregu, pa cerkev Sv. Miklavža, ki čuva vse skupaj. Počasi se navajam tudi na bolj prevzetne, fine meščanske vile na Grmu in okoli Gimnazije Novo mesto. Nadvse rada pohajkujem naokoli, ravno prav je vsega, vsaj za moj okus. Dve knjigarni, ena celo s kavarno in občasnimi literarnimi večeri, druga pa z izborom vsega lepega kar gre skupaj s knjigami. Nekaj trgovinic z navdihom, ravno prav malo, da se ne utrudiš s tekanjem in zmedo izbire. Enako skrita tržnica, na katero se postaviš in z obratom 180 stopinj veš, kaj je danes na voljo. Pa še teater Antona Podbevška, z ravno toliko predstavami, da ne pozabiš, kaj je gledališče. Ker pa jih ni mnogo, pač pogledaš, kar je in tako še marsikaj, kar ob večji izbiri ne bi. Priznam, da so ravno te predstave, ne po izbiri, temveč bolj zaradi hrepenenja in umanjkanja, zelo pogosto ravno tiste, ki se najbolj dotaknejo in očarajo. Pa še Dolenjski muzej in galerija Božidarja Jakca, ravno prav velika, da nisi naveličan že na polovici, pa še vedno dovolj obsežna, da vedno lahko prideš nazaj.
Novo mesto je polno umetnosti, poezije, besed. Krožek Novomeška pomlad (Podbevšek, Miran Jarc, Jakac, …) je navdih še danes. Več o tem pa kakšen pomladni dan, ko bo dolenjska pokrajina zacvetela.
Kralj Matjaž
Danes sva se oglasila pri Kralju Matjažu. Ne onem izpod Pece, čeprav se zadnje čase kar pogosto poskušam meniti z njim in mu nekako vsiliti misel, da je mogoče čas, da se malo predrami. Da ga potrebujemo. Se ne strinja, tako sva raje prišla k novomeškemu. Ob vseh dobrih in odličnih gostilnah na Dolenjskem, je Kralj Matjaž po mojem mnenju prinesel neko urbano svežino na glavni mestni trg. Ne preveč obsežen meni, alkimistično testo za pice, domače pivo, … Spet tako kot sem že rekla za Novo mesto, vsega ravno prav, da ne zblazniš od izbire in vse je dobro. Spoštljivo dobro. Tudi sam interier je svež, igriv, malo industrijski. Na stenah polno gostilniških anekdotic in iskric, od Janeza Trdine pa do Janeza Bogataja, pa še malo Novomeške pomladi vmes. Čas do želenega mine še celo prehitro. Na tem mestu je gostilna že dolgo, kar oglejte si podobnost. Obožujem takšne kraje, ki izhajajo iz bogastva tradicije, koreninijo v tistem, kar je že bilo ter se sidrajo v sodoben čas. Z alkimijo testa in zvarki piva, …
Danes sva spoznala drugačno Novo mesto. Navadno prideva za vikend ali pa na večer. Delovni dan naju je pričakal z gostim prometom, hitenjem, tovornjački. Tako dolenjska prestolnica dela posel. Kar malo nespodobno sem se počutila z mojim popotniškim pohajkovanjem. Bilo mi je pa tudi všeč, če se dela, pomeni, da delo je, če delo je, bo denar in ljudje lahko živijo dobro in ustvarjalno. Lahko se mi očita naivnost, saj vem, pa vendar. Bolje tako. Bilo mi je všeč, malo sem bila celo privoščljiva, na vpadnicah smo stali celo dalj kot v Ljubljani …
Razmišljam, kdaj in zakaj je postalo kar nekako nespodobno pohvaliti podjetnosti in zmožnost zaslužiti denar. Nas je res prejšnji družbeni sistem tako močno zastrupil z idejo, da je kdor ima, denar seveda, verjetno ali pa nedvomno lopov, ali pa vsaj slab človek. Pa smo obsodili ali vsaj zaničevali množico delovnih in sposobnih ljudi. Imeli, tudi mnogo, pa so tudi tisti, ki niso bili ne delovni niti sposobni, vsaj ne na podjetniški način. Se mi dozdeva, da smo se šli neki toksični vrednotni obrat, ko tisto, kar nekdo počne narobe, na ves glas očita drugemu in ga zasramuje ter sodi in obsodi. Danes je bilo videti, da se Dolenjci niso dali. Da drobijo po svojim opravkih, delajo ter ustvarjajo, tudi služijo. Bravo in nadaljujte, imejte denar in s tem moč ter dolenjski ponos. Pamet in modrost pa želim jaz. Ni serijska niti samoumevna, ni bila nekoč in ni danes.
