Knjižni zakladi Novega mesta
Mrzlo in megleno jutro je pokukalo izza polknic. Nič še ni vabilo na plano in sva raje zakurila peč. Ni ga čez “živi” ogenj, ko se je potrebno ograditi od mraza in pogreti telešček. pa še malo tudi dušo.
Odločila sem se, da imam ves čas na svetu in prebirala Novomeško knjigo, ki jo je uredil Milček Komelj, pa še knjigo Janeza Bogataja Z Janezem Trdino za dolenjsko mizo in Vergerij, zbrana dela Mirana Jarca.
Novomeška knjiga mi je odkrila svet novomeške umetnosti, pa tudi zgodovine. Sedaj vem, da Novo mesto obstaja od 13. stol. , ko ga je z ustanovno listino postavil na zemljevid tedanje Evrope Rudolf IV. Habsburški. Od tedaj je bilo Novo mesto bolj ali manj cvetoče mesto. O Novem mestu je pisal tudi znani Janez Vajkard Valvasor, ki je svoje premoženje namenil pisanju zgodovine in predvsem slikam. Danes jih tako cenimo, tedaj pa so ob pamet spravljale Valvasorjevo obubožano družino. Omenjen je tudi meni dragi dvorec Prežek, gradič radoživega domoljubnega Andreja Smoleta, ki je tam veseljačil s svojimi prijatelji, tudi z mojstrom poezije Francetom Prešernom. Le-ta je bil pogost gost v Novem mestu tudi zato, ker se je tam naselila poročena Primicova Julija in tam rodila pet otrok in živela kot prava mestna gospa. V knjigi je tudi posrečen izbor raznovrstnih literarnih in slikarskih del Dolencev in o Dolenjski. Neverjetno zanimiva in navihana knjiga, zanima na katerikoli strani jo odpreš.
Knjiga Z Janezom Trdino za slovensko mizo postopa po Trdinovih stopinjah pri risanju dolenjskega sveta, šeg, navad, jedače in pijače.
“Ko bi bil pijanec vsemogočen,
bi najprej spremenil Krko v vino.”
Le en izmed mnogih citatov v knjigi, ki se bere kot zgodovinsko opravljanje, kaj se je dogajalo na vratih domačij, gostiln, na dvoriščih. Kaj je kdo o kom povedal, kaj se je zgodilo, kaj govorilo. Še en biserček, ki ga zlahka spregledaš, je pa neizmerno dragocen, če ga ne. Na koncu je Bogataj dodal še kup posodobljenih tradicionalnih receptov, ki kličejo po tem, da vsaj za kakšen obed postanemo pravi, tradicionalni Dolenjci in naredimo že tisto gosko in štruklje tako kot se “zagre”.
Vergerij, meni tako ljubega Mirana Jarca je bolj resen, misteriozen. Potepanje po literarnih pokrajinah neverjetno plodovitega Jarca, ki je imel tako veliko povedati in je to storil v tako kratkem času. Je res mogoče, da nekateri tako hitro, intenzivno živijo ter tako veliko ustvarijo. Kar sem prebrala, je čarobno, posebej pa mi je ljub roman Novo mesto, ki sem ga brala že pred meseci in ga toplo priporočam predvsem tistim, ki živite z najstniki. Neverjeten vpogled v svet gimnazijcev v času vojne, v vse odtenke čutenja in razmišljanja mladih ljudi, katerim danes ne zaupamo niti, da znajo oprati svoje perilo in odditi v šolo …
Kostanjevica na Krki
Ko se je vreme odločilo biti malo bolj prijazno, vsaj na prvi pogled, sva šla malo pohajkovati. Najprej “slovenske Benetke” – Kostanjevica na Krki, tokrat brez galerije Božidarja Jakca. naju je že tako zeblo, da sploh nisem mogla pomisliti na še en samostan in mraz. Kostanjevica seveda niso Benetke, nikakor, vsaj po moje ne. Predvsem so neverjetno prazne, prostorne, melanholično in skrivnostno prelepe. Mnogo hiš je videti zapuščenih, spet druge so prelepo obnovljene. Tu sva bila že poleti, tudi na kopališču in se vozila s čolnom po Krki, ko je bil vtis popolnoma drugačen. Je pa popolnoma jasno, zakaj nama takrat kljub visokemu poletju ni bilo kaj prida vroče. Krka hladi, ko drevesa ozelenijo, objamejo z nežno senco, ki uspava dušo in pomiri telo.
Pridajam nekaj slikic, tudi leseni kip Sv, Jakoba in prelepo Marijo (vsaj mislim, da je tako), slikana na cerkvenem dvorišču. Oba imata dostojno mesto, spoštljivo postavljeno med domače rastlinje in s Krko v ozadju. Ravno tako spominska tabla žrtvam povojnih pobojev, ki je kot pietetnega spomenika nisem slikala. Kostanjevica na Krki ima eno najlepših šol v Sloveniji, na robu kraja, ob parku in zavojem Krke. V parku pa je nastala slika potnikov v čolnu, meni so se zdeli neskončno smešno radovedni in zadovoljni popotniki.
Pleterje
Nadaljevala sva s še enim samostanom, kartuzijo Pleterje. Ne, ker sem versko blazna, bolj ker res ceniva njihove izdelke, posebej penine, no tudi konjak, imenovan vinjak. Pleterje so prostor kontemplativne molitve, pa tudi veselja ob trdem delu, predvsem v sadovnjakih in vinogradih. Danes v Pleterjah seveda prebivajo menihi, k samostanu pa spada tudi popolnoma resno posestvo, kjer sodeluje mnogo laikov, ki skrbijo za pridelke. In tako pridemo do trgovinice in “mojih” penin. Dodajam slikico samo ene, Resslove, ki je poklon ob obletnici smrti še enega velikega Dolenjca. Še nekaj jih imajo in ena je šla danes z nama.
Samostan Pleterje je zaprt za oglede. Ni variante, da takole turistično vstopiš. Sem večkrat prosila in ne gre tako. Spoštujem in imajo prav. Ko tešimo našo radovednost, ni nujno, da spoštujemo, kar ogledujemo. To še posebej velja za sakralne, svete objekte. Vedno in povsod. Je pa za obiskovalce odprta stara gotska cerkvica, ki jo pozdravim vsakič, ko pridem. Stara, mala, pa vsakič opazim kaj, kar še nisem prej. Priznam, da ljubim gotiko, tudi romaniko, v kasnejši arhitekturi se kar malo izgubim. Pleterski biserček pa tako dostojanstveno pluje v času, stoji in čudi svetu. Poseben dodatek je glasba, ki se vključi, ko vstopiš in če je dan pravi in trenutek izbran, lahko začutiš vsaj drobec magije Kartuzije Pleterje in duhovne moči menihov.
Malo pred Kartuzijo je nekakšen muzej na prostem. Nedvomno mnogo bolj zanimiv in prijazen poleti, ko je celo odprt. Živali pa so vseeno tam in sem se poskušala malo podružiti z poniji, kateri so me dosledno ignorirali. Očitno razumejo polletni počitek tako, da naj se lepo pospravim kakorkoli že in jim dam mir. Tudi race, kokoši, gosi in ne vem katero vso mogočo perjad, sem gledala le od daleč. Petelini pa so se drli, čeprav ni bilo jutro. Razumela sem kot da mi nekdo poskuša reči nasvidenje. Prav, do naslednjič.
