1. maj – praznik dela. Tudi za turiste? Ker sva bila prejšnji dan na polno aktivna, sicer predvsem umetniško, a tudi to šteje, sva se danes odločila imeti praznik in počivati na toplem soncu francoske riviere. In odšla s cekarčkom dobrot in deci vina na mestno plažo. Tako kot vsi. Neverjetno koliko ljudi se lahko zloži na ravno mivko, če je le volja. Zdržala sva dobro uro, toliko da sva pojedla kosilce, zaplavala v osvežilnih 18° in se napotila v bolj domač habitat, seveda v hribe.
Route de la Crete med La Ciottatom in Casissom. Najin landlord je rekel, da je “Tres bien” in da naturalment nujno videti. In sva šla. Res prelepe pečine, strma ozka cesta, morje v globini. V nekem trenutku naju je spreletelo, da mogoče res kar veliko potujeva, saj sva začela komentirati, kje vse je nekaj takšnega že bilo in rangirati, kaj in kje je lepše in boljše. Tako najin landlord Stephane, mišičast tip pri tridesetih, ki je videti kot avstralski surfer in je ljubiteljski vrtnar ter občudovalec Azije, lepo čepi bolj ali manj doma. In je zaljubljen v Toute de la Crete in Casiss, sploh pa v domači La Ciottat. Ker je to najlepše, kar je videl. Mogoče je to recept za zadovoljne in nacionalno ponosne ljudi – vsi ostati doma!
Razgled ob lovljenju ravnotežja v vetru …
Ker nama je hribolazenje povzročalo rahlo domotožje in opazno utrujenost, sva se prelevila v turista in se odpeljala v Cassis. Pošteno povedano, jaz sem želela videti ta “biser” Azurne obale. Soprog je predvideval, da gre za mali, nagneten in noro drag obmorski resort. Kar je bilo vse popolnoma res. Nagnetenost se je začela že na cesti, za vstop v mesto sva potrebovala kakšne pol ure polžjega tempa in še pol ure iskanja parkirišča. Sploh se nisva potrudila z brezplačnim, samo še s tem, da sploh je.
Casiss je malo, šarmantno, med pečine stisnjeno gostoljubno mesto. Tako zelo, da so ljudje hodili kar v kolonicah. Pa je soprog ekspresno našel rešitev.
“A je tuki kakšna cerkev v vodiču?”
“Ne da bi vedela. Verjetno je. Povsod je kakšna. ”
“Greva!”
In sva šla. Ter dobila trenutke dragocenega, svetega miru.
V notranjosti redki obiskovalci bolj duhovne naravi. Prelepa nežna, skromna ribiška cerkev. Kar je pred turizmom bil Cassis. Ribiška vas z grandiozno trdnjavo. Danes pa bolj v spodnjem stilu.
Korak iz glavne ulice, Lida, pa nazaj v čas zaspanega popoldanskega miru pastelnih hišic.
