Aix an Provance ali 21. okrožje Pariza. Tako se govori o Aix. Da je prav prav pariško šik, eleganten in umetniški. Nekdanja prestolnica Provanse. Bogato mesto, ki dan današnji privabi mnogo obiskovalcev. Pa tudi, da je kolesarjem prijazno mesto. Pričakalo naju je tole. Prav opustelo, namrgodeno mesto, pravi francoski “pojdite vsi skupaj nekam”. Ni zares deževalo, bolj kapljalo, oblaki so čepeli na zvonikih in krošnjah dreves. Po ulicah nekaj zablodelih turistov in kakšen domačin z bageto pod roko. Da greš na takle dan, naturalmente, ven samo in res samo zaradi hrane.
No, midva sva turista in itak nisva imela kaj. Pa sva se podala po mokrem Aix – u. Takšne podobice svetnikov so vsepovsod v nišah hiš. Aix naj bi bilo tudi mesto tisočerih fontan. Nisva jih ravno štela, jih je pa mnogo, svetniki in Marije pa nedvomno zmagajo …
Ena izmed tisočerih. Nekdaj napajališče, danes pozerka. Načrtovala sva, da si v Aix – u najprej ogledava Cezanov studio in nato med pohajkovanjem po mestu še Granetov muzej. Načrtovala sva tudi, da bova parkirala avtek na kakšnem brezplačnem parkirišču na obrobju mesta in nadaljevala s kolesi. No, nič ni bilo, kot sva si zamislila. Cezanov studio je bil do popoldneva “ocupe” in sva kupila le vstopnici za ob 16-ih. Ok, bomo pa fleksibilni. Parkiranje nama je še kar šlo, dež je bil znosen … S kolesi pa ni bilo nič, Aix ni Ljubljana ali Dunaj, ki lepo umirjeno lebdi na ravnini. Aix je bolj podoben urbanim Gorjancem. V bistvu je le glavna ulica skoraj ravna, ostalo je zelo športno. O kolesarskih poteh pa lahko rečem le, da so tipično francoske, povsod so, a seveda ne označene. Označena je le glavna ulica in še kakšen mali del. Samo staro mesto pa je itak preozko, da bi kolesaril po njem in delal zgago civiliziranim pešcem.
Ker ni šlo s Cazanom, pa Granet. Največji in najpomembnejši muzej – galerija v Aix de Provance. In vseeno Cazane. Res sva na vstop čakala cca pol ure na dežju in se že počutila malo bedasto, a dobila sva tole in to takoj, ko sva odložila dežnika. Kopalke, ena izmed okoli 10 Cezanovih slik, ki jih je uspelo pridobiti muzeju. Saj ga za časa njegovega življenja niso jemali pretirano resno, živel je bolj od družinske dediščine. Cenili so ga le kolegi slikarji. Pred smrtjo je želel zapustiti nekaj svojih najboljših del mestnemu muzeju, pa je tedanji direktor to ogorčeno odklonil, češ da dokler je on živ, v Granetu ne bo Cezana. No, direktor je že dolgo pokojen, Cezana pa vse polno.
Najljubši kip dneva. Mistralova Meria, nesrečno zaljubljena mladenka, ki je izdihnila na prahu cerkve Treh Marij, ki jih je prišla prosit za uslišanje svoje ljubezni. Kot da se bo v naslednjem trenutku premaknila in nadaljevala pot.
In ljubezen današnjega dne, Bonnard. Tihi, introvertirani ljubitelj Canneta in pričevalec malih prizorov življenja.
Spodaj Cezanov studio. Končno. Naj še povem, da je na hribu, zelo na hribu. In ko sva prisopihala, se je nebo dvignilo, sonce prikazalo in pričaralo tisto redko lepoto zlatih žarkov na dežnih kapljah opranega sveta. Sistem obiska je močno nenavaden. Hostesa na vratih pokliče obiskovalce z vstopnicami ob določeni uri, naenkrat lahko vstopi kakšnih 10 obiskovalcev. Pospremili so nas v studio, ki je edini prostor, ki se ga da obiskati v hiši. Poleg butične trgovine, seveda. Nato pa so nas vse za tri četrt ure zaprli v studijo, da si ga v miru, lepo vsi skupaj ogledamo. Hostese so bile na voljo za kakšno vprašanje, mi pa smo se razgledovali in umikali drug drugemu, da smo lahko kaj slikali.
Studio v katerem je slikal Cezane zadnja leta. V hiši, ki jo je kupil in opremil samo za slikanje. Hiša atelje, s panoramsko steno severne svetlobe in dvema oknoma južne. Nobene neposredne svetlobe … Slikal je predvsem tihožitja in goro Saint Victorie, ki jo je gledal z vrta. Po njegovo je ves vidni svet sestavljen iz treh osnovnih oblik: valj, stožec in krogla. Te se pojavljajo v naslikanih predmetih. Ki so bili v bistvu vseskozi isti.
Še nekaj prizorov Aix – a. Trgci in ulice, vse v provansalski beige z dodatkom bledo zelene. Nič ni zares naravnost in vse strašno šik. Vmes tudi ena izmed mnogih podob Marije. Ko hodiš po mestu, te preveva občutek, da sta Marija in Jezušček vsepovsod nad nami, ki hodimo naokoli po zemeljskih opravkih.
