Danes sva si zamislila bolj sproščen in umirjen avtomobilistični dan. Saj sva tako včeraj in bova tudi jutri svet obvladovala trajnostno, na nožni pogon. Pa reči le redko gredo, kot si jih zamisliš, kar še posebej velja za potovanja. Avtek se je odločil, da se ne gre več. Preprosto ni vžgal motorja, prižgal pa vse možne lučke. Ker ni čas božiča, nisva bila zadovoljna. V bistvu sva bila kar solidno obupana. V perspektivi debatiranja s francoskimi mehaniki sva se odločila poklicati avtkovega skrbnika, g. Suhadolca, da nama da vsaj koordinate napake za lažje in uspešnejše mehanično usklajevanje. Po kupu aha-jev in ja-jev, je bilo odrejeno, da se usedem za volan, Rok najde kompanjona za potiskanje. In bo vžgal in naj se peljeva. Da je samo malo “pomutil” računalnik. Rečeno – storjeno. In deluje. In sva se v naletu, brez ugašanja vkrcala in via Chapelle Rosalin v Vance.
Mala kapela (v obnovi) ob malem nunskem samostanu z malim srčkanim vrtičkom. Eni občudujemo lepote razgledov, drugi tehnične rešitve. Kapelo je Matisse zasnoval kot zahvalo za negovanje sester, nun, ki so skrbele zanj po težki bolezni. Zasnoval jo je intimistično, zelo osnovno in barvito. Matissovo delo je vse v kapeli, tudi mašni plašči. Za vsako obdobje cerkvenega leta drugačni.
Ker sva že bila v “flowu” Matisse, sva šla še v njegov muzej v Nico. Zgoraj eno prvih tihožitij in ena izmed zgodnejših nagic, spodaj pa še ena bolj znanih. V muzeju sicer ni zelo veliko Matissovih del, dobiš pa občutek njegovega ustvarjanja.
Pa bolj pozna slika stola. Pravzaprav stol in njegova podoba. Tako se spreminjajo prioritete in zaznave … Dobila dva tudi občutek prometa v Nici in se odpakirala v mirnejši Menton.
Menton. Najprej so naju pričakali takšni čedni samovšečni pomarančevci. Nato sva se zaletela v kapelo Sv. Roka. Posedela v tišini, malo molila in se zahvalila za vso srečo na najinih poteh.
Spodaj nekaj utrinkov Mentona. Menton je zadnje francosko mesto pred mejo z Italijo. Tudi italijanščina je slišana na vsakem koraku. Tako kot Nica je Menton francoski šele od leta 1860, ko so se prebivalci z referendumom odločili, da bodo raje Francozi. Takrat so se v Italiji vrstili razni konflikti in spopadi, pa so ljudje raje kar zamenjali državo. Ne pa jezik, navade, duše. Svet od Nice naprej ima italijansko dušo.
Coctaujev muzej v Mentonu. Bastion, s katerim mesto ni imelo kaj početi, pa so ga dali temu vsestranskemu umetniku, da si oblikuje muzej – trdnjavo svojega dela.
V Mentonu sva naletela na še eno krajevno posebnost, značilno za sredozemski pragmatični um. Prišla v park, ki je bil videti neverjetno pisan, celo eklektičen. Pa vseeno prijeten, nekako domač. Ko sva se malo ozirala, se je našla gospa, ki se ji je dalo klepetati z radovednima turistoma in je razložila, da gledava park, za katerega cvetje, grmičevje, pa tudi vse ostalo, prinesejo kar meščani. Mesto je imelo idejo, da bo malo prihranilo pri stroških za ozelenitev mesta in je en parkec določilo kot možnost sodelovanja meščanov. Zadeva se je realizirala delno kot odlagalnica cvetja, ki meščanom ne pride več prav in delno kot je bilo zamišljeno. Da ljudje sami izberejo, kupijo in posadijo zelenje. Ko so začeli prinašati še ograjice, kakšno lončnico, nekaj kipcev in podobno, je nastala šarmantna mešanica vsega. Ki pa je še vedno čedna, ne deluje kot deponija in se je po njej strašno prijetno sprehajati, posedati …
