Včeraj sva okusila Nico z avtom. Ne bova ponavljala. Zato sva danes vzela kolesa in zalet ter se po kolesarski avtocesti napotila muzejem nasproti. Kolesarska pot je speljana med morjem in cesto. Pogled na desno je na sliki, zalivčki s pomoli se nizajo v neskončnost. Na levi pa štiripasovna cesta. Kolesarska pot je zelo naravnost in zelo je hitra. Tour de France je samo julija, preostali čas pa se verjetno dirka v Nici. Navzela sva se francoske nonšalance in z natikači, bageto v košarici in v civilu, se pravi v oblekici, delala zgago med fluorescenčnimi dirkači.
Arhitekturni slogi v Nici sobivajo. Na glavnem trgu se nisva dolgo zadrževala. Nekako naju ni pritegnil. Tipična ulica “nove” Nice, se pravi, Nice nekje od sredine 19. stol. bolj. V srednjeveško ulico se ni dalo zaradi absolutnega upora polovice odprave, ki je razvila nekakšno fobijo pred ozkimi uličicami, polnimi trgovin, lokalov in klepetajočih pohajkovalcev. Opaziti je, da se v južni Franciji zelo radi vozijo z avtomobili. Res zelo radi in vsepovsodi. Tako je tudi z mehaniki. Vsepovsod in kjerkoli.
Prvi današnji – Chagall. Da razložim, včeraj je simpatična gospa v Matissovem muzeju Roku ponudila, da za nekaj evrov več kupi kombinirano vstopnico Nice muzeji, s katero si lahko ogledaš 11 muzejev za 15 evrov. In sedaj imava realno situacijo smučišča – karto je treba izkoristiti, a ne?! No, ob kavi sem še izvedela, da je bil to tudi načrt, kako preprečiti idejo obiska starega mestnega jedra – treba je izkoristiti vstopnico … Tako naju je čakalo bicikliranje in iskanje kolesarskih možnosti ter bežanje pred tramvaji. Med mnogimi muzeji Nice.
Spodaj kavarna pred muzejem in oaza miru. Kar je v Nici zelo dragoceno. Nica je staro mesto, tu je bila poselitev že v časih starih Grkov in kasneje Rimljanov. V bistvu je postavljena v hrib in to zelo strm, saj je del ob obali ozek. Še druga značilnost Nice pa je njen italijanski espri. Tako dobimo živahno, hrupno, ljudi polno mesto. Raj za komunikativne ekstraverte in obup za tišine željne miroljubce. Ker pa tudi takšnih ni malo, so vrtovi in iz ulic odmaknjeni parki izredno zaželeni in neskončno cenjeni.
Chagallov muzej je bil narejen še za časa njegovega življenja na pobudo mesta Nica. Chagall pa je za razstavo ustvaril serijo velikih platen s temami iz Biblije. Spodaj nekaj slik iz serije posvečene Visoki pesmi.
Kako lepa si, moja draga,
kako lepa!
Tvoje oči so golobi
za tvojo tenčico.
Tvoji lasje so kot čreda koz,
ki se zgrinjajo z gileádske gore.
Tvoji zobje so kot čreda strižnih ovc,
ki so prišle s kopanja;
vse imajo dvojčke,
jalove ni med njimi.
Kot škrlaten trak sta tvoji ustni,
tvoja usta so ljubka.
Kot kos granatnega jabolka je tvoje sencè
za tvojo tančico.
Kakor Davidov stolp je tvoj vrat,
sezidan v plasteh;
tisoč zaslonov visi na njem,
sami ščiti junakov.
Tvoji dojki sta kakor dva mladiča,
gazelina dvojčka,
ki se paseta med lilijami.
Preden zaveje dan
in se razbežijo sence,
pohitim h gori mire
in h griču kadila.
Vsa lepa si, moja draga,
in madeža ni na tebi …
Se nadaljuje … toliko sem prepisala. Razstava pa naju je navdihnila, da sva počitek v senčni in mirni muzejski kavarni uporabila za prebiranje verzov te brezčasne ljubezenske poezije.
Pravoslavna cerkev v Nici. Menda ena lepših in tudi darilo mesta ruski diaspori. Le-ta je bila v začetku prejšnjega stoletja številčna in premožna. Po revoluciji v Rusiji pa se je še okrepila, saj se mnogi pripadniki ruske elite niso več vrnili domov. Diaspora sedaj cerkev vzdržuje sama. Denarja ne manjka. Spodaj muzej lepih umetnosti v malo utrujenem dvorcu, narejenem za neko rusko princeso, ki ga je uporabljala cca. 30 let, nato pa je prešel v last mesta in postal mestni muzej. Malo melanholičen ali že kar razpadajoč. A še vedno impozanten, oholo lep. Najstarejše hranjeno delo je nekdanji oltar iz 14. stoletja, svetniki in mučenci.
Spodaj Raul Dufy – eden ljubših že iz prejšnjih potovanj.
Samotni jezdec divjega Camarga in Canett. Še nekaj Bonnarja. Ključne stvari, gola ženska in okno z razgledom. Rodinov poljub, seveda kopija, a nič manj presunljiv. Zdaj se bomo poljubljali le še takole.
Mnogo bolje ohranjena Vila Massena. Pripadala je vojaku, ki je postal general v vojski Napoleona III., obogatel in postal pomemben. Vila je zelo dobro ohranjena in je danes protokolarni objekt. Lahko pa se sprehodimo po njej in pasemo firbec. Na vrt se ne sme in niso povedali, zakaj. Tako sem lahko samo kukala.
Poželenje in zavist. Moja seveda. Zdi se mi, da bi se kar dobro znašla v takem zimskem vrtu, da ne govorim o knjižnici …
Koza in še nekaj del. Zbirka je neskončna.
Umetnost tako ali drugače. A vsepovsod. Ali vse je lahko umetnost. Komaj sva čakala, da se usedeva na kolesa in pobegneva umetnosti. Dovolj, vsaj za kakšen mesec. Zdaj se bova šla realno življenje in bova hodila v službo, delala, čistila in kuhala, se družila z ljubimi ljudmi. Jutri greva nazaj v svoj vsakdan. Aurevoir France et mercie!
