O Provansi sem razmišljala in si jo želela obiskati mnogo let. Verjetno kar desetletij. Sanje o svetlobi, ki je navdihovala umetnike in širnih poljih dišeče sivke. Romantični stereotipi so bili vseprisotni in močni. Rado se zgodi, da potovanja in pokrajine, ki jih želiš obiskati in jih domišljija slika v željah, na koncu nekako razočarajo. Skoraj mora tako biti. Moja Provansa ni razočarala. Mogoče sem le že malo utrjena popotnica ali pa Provansa dejansko je svoj lastni stereotip. Na potovanje sem se začela pripravljati ob rezervaciji prve postojanke, prvega apartmaja v Manu, blizu kmetijske prestolnice Valensola. Začela sem prebirati vodiče, ob tem pa preživljati dragocene ure ob Durrellovem Avignonskem kvintetu. Junaki se menjavajo na odru življenja prve polovice 20. stoletja, se sprehajajo pa različnih prostorih in različnem času ter se vedno znova povežejo v brezčasnem Avignonu.
Sledile so knjige Petra Mayla, Leto dni v Provansi in Hotel Pastis, humorne sodobne zgodbe o srečanju angleških običajnežev s Provansalsko realnostjo. Mayesove knjige so verjetno najbolj popularizirale Provanso in jo postavile na zemljevid hrepenenj sodobnega urbanega človeka.
Sledil je Pagon s svojo Slavo mojemu očetu, nežno pripovedjo o spominu na očeta in otroštvo na provansalskem podeželju. Zgodba hrepenenj, svetlobe, čričkov in občudovanja očeta. Ki pa je hkrati tudi odstrla čarovnijo. Več same Provanse in njene duše sem verjetno spoznala v Gašperlinki.
V osrčje Camargua pa je popeljala epska pripoved Frederica Mistrala Mireille, za katero je tudi dobil Nobelovo nagrado. Ne bere se hitro niti ne lahkotno, pa vendar se strani menjavajo kot provansalski vetrovi.
>
Na koncu potovanja, v Nici, pa še Modianovo kriminalko Avgustovske nedelje, ki je verjetno tudi na prav določen način vplivala na moje dojemanje Nice in Azurne obale. Tesnobno, zmedeno, ošabno. Ali pa nič od tega. Pa bolj igrivo, razpuščeno …
Kot sem rekla, pričakovala sem mnogo, tudi zato, ker sem si potovanja zamislila kot darilo za 50. rojstni dan. To pa ni kar tako. In dobila sem, kar sem želela. Provansa je očarala tudi mene. Predvsem tista bolj severna, podeželska, polna polj, traktorjev, malih krajev brez turistične infrastrukture. Pa tudi Provansa Luberona, svet vinogradov, oljk, mirnih, kamnitih vasi in turističnih escapad tipa Roussillon. Svet, ki je tako neverjetno čist in urejen, da ti gre že kar malo na živce. Očarala me je tudi Provansa umetnikov, svet okoli Avignona in Arleja, čeprav naju je pri navdušil, drugi pa niti malo. Pa Pond du Gard, ki stoično priča tisočletno zgodovino človekove smelosti. Tudi Carmague s svojo robatostjo, brezkončnimi polji, vinogradi, plamenci, konji, biki in dretjem ptičev vseh vrst. Azurna obala naju je sprejela gostoljubno, s toplo mivko in kristalnim, mrzlim morjem. Čudovit svet calanquov nekje do Cassisa. Bolj vzhodno, proti Canessu in Nici pa ni bil več svet za naju. Pač vsega preveč in vse prehitro. Najin svet je postalo pohajkovanje po muzejih in iskanje zavetja parkov.
Doživela sva čudovito, tudi dih jemajočo naravo. Potrdila, da je ta naš svet res neskončno lep. In da moraš včasih drugam, pogledati lepoto drugih, da se zaveš lastne. Da je Slovenija prelepa. Ljudje so bili do naju vseskozi prijazni, prav nič vsiljivi. Nisva znala jezika, pa ni bilo nobene oholosti ali vzvišenosti. Prej obratno, opravičevanje, ker ne znajo angleško in želja in pripravljenost, da bi razumeli. Tudi če sploh ni šlo za nobeno storitev, ampak samo preprost človeški stik. Verjetno je tudi pomagalo, da nisva nič posebnega. Kakorkoli greva, se potrjuje, da ni slabo, če nisi boljši, bogatejši od ljudi, ki skrbijo zate. Da najin avto ni dražji, obleke tudi ne. Taka sva kot vi, tisto malo, kar sva uspela prihraniti, pa sva namenila, da prideva k vam. Po celem Mediteranu se to ceni, na severu manj, so že sumničavi, da nisi dovolj dober, če ne kažeš, da imaš. Karkoli že. Vem, da se govori točno obratno, a moja izkušnja kakšne skromnosti severa ne potrjuje. Tudi oholosti juga ne. Je nisem doživela.
Hrana je nedvomno pomembna. Ključna. Ampak, saj tako v bistvu je. Če ne jemo, ne bomo prav dolgo. In Francozi bodo in celo dobro. Čas za kosilo je sploh »obligatoir«. Je zapoved, prioriteta, Zaprejo se mnogi uradi, kar nekaj trgovin, muzejev, tudi parkirne ure nimajo dela med 12:00 in 14:00. Takrat se parkira zastonj. Nato pa po starem naprej. Cene hrane so znosne, kvaliteta večinoma dobra, pogosto odlična. Ja, košarica jagod je bila 6 evrov (pol kile), a tako dobrih preprosto še nisva jedla. Bagete se držijo okoli evra do evra in pol, kava (espreso) okoli evra in pol. Vino se začne pri desetih evrih za pol litra hišnega v gostilni in gre verjetno v neskončnost. Kosila v menijih v restavracijah vsepovsod na ulicah se gibljejo med 15 do 25 evrov za dvo- ali trihoden meni, dnevni meni je okrog pet evrov cenejši kot po izbiri. Večinoma sva si sicer kuhala, kupovala na lokalnih tržnicah in marketih. Navadila sva se, da imava kosilo vedno s seboj in cekarček je postal stalni spremljevalec pohajkovanj. Seveda poln in s prtičkom.
Tudi ljudje so pomembni, druženje, povezovanje, govorjenje. Ne toliko, da bi bilo sitno, a dovolj, da razumeš, da človek ni narejen, da bi bil prav veliko in dolgo sam v kakšnem kotu. Tudi to Francozi vedo in jim gre kar dobro. Nedvomno sta urejenost in čistoča pomembni, ni pa nujno, da je vse novo, to sploh ni videti kot kakšna posebna vrednota, staro je očitno dobro, je uporabno, poznano in deluje. Toliko starih traktorjev in avtomobilov v Sloveniji ni najti. Vzhodna Azurna obala je bolj »mediteranska«, bolj hrupna, tudi bolj umazana. Nasmetena. Pa tudi razposajena, razpuščena, … Morje pač ni nič posebnega, res sicer čisto, obala pa dokaj grob pesek. Na morske počitnice bomo še vedno hodili v Grčijo, če bo le šlo. Še vedno zmaga, kakorkoli obrneš. Domov sva prinesla topla lica, nekaj sira in roseja ter mnogo marsejskega mila. Pa slikarskih reprodukcij in nekaj kamenčkov z obale. In cel kup dragocenih okruškov spominov, ki bodo ostali z nama. Imela sva se prav zelo lepo. Z ljubeznijo in ljubeznivo. Torej – joie de vievre draga Provansa au revoir.
