Bolezen je spremenjena realnost in tako počneš tudi kaj nenavadnega. Recimo bereš knjige, ki jih drugače ne bi. Recimo tale zaklad Ryzarda Legutka. Kar nekaj časa se je “valjala” na polici in obilje časa združeno z začetnim stadijem dolgčasa, je vabilo k druženju. Znašla sem se v sociološki Alici v čudežni deželi. V deželi, kjer so stvari drugačne kot so videti. Poznate občutek, da ne razumete, kako kar naprej govorimo o strpnosti in svobodi govora, pa hkrati nič več ne smeš reči, ker je kar naprej nekdo užaljen in to razume kot kršenje pravic in dostojanstva? Da imamo prijazne šole z nično stopnjo tolerance do nasilja in se utapljamo v obravnavah nasilnih dogodkov? Da se učenci vedno več učijo, so preobremenjeni, na meji depresij in tesnobe in hkrati vedno manj vedo? Učitelji pa imajo sanjsko službo in hkrati se zaposlujejo drugje, le v šoli ne? Nanizala sem primere iz mojega sveta, Legutko se ne posveča le šoli.
Posveti se tudi enigmi – Platon je dvomil v demokracijo in naj bi ji pripisoval odgovornost za razpad Aten, mi pa ga navajamo kot skoraj da utemeljitelja in oboževalca demokracije. Pa kako smo prišli do tega, da izenačujemo vedenje, znanje z mnenjem, po možnosti pridobljenem v dnevnem časopisju? In se imamo za intelektualce, ker beremo tisk, ki se definira kot odprt, intelektualen, … a res?
Posebej me je nagovoril Legutkovo razmišljanje o EU ali kako smo prišli od gospodarsko – mirovnih dogovorov do uničujočega birokratskega leviatana, ki uničuje tiste, ki ga hranijo. Res, včasih je občutek takšen, posebej, ko govorimo o kmetijstvu, okolju, izobraževanju, evru, …
Legutko se ne ustraši niti refleksije duhovne Evrope in sedanjega histeričnega odpora do krščanstva. Brez katerega sicer res ne moremo, saj hočemo vsaj svojo verzijo Božiča in velikonočnih jajc, hodimo občudovati cerkve in se sklicujemo na moralo – ne kradi, ne ubijaj… In se delamo, da je vse to kar padlo z neba.
Knjiga je bralcu prijazna, pisana v Pascalovi maniri- kar je dobro zamišljeno, se preprosto izraža. Misli so jasne, razumljive, v najžlahtnejši maniri slovanske humanistične misli. Prava osvežitev!
Za vse, ki se ne bojijo vedeti! Ali prosto po Brehtu – Knjiga je orodje (orožje) vzemi jo v roke!
