Letošnje poletje smo Slovenci ponovno doživeli skupinski duh, medsebojno povezanost in vse dobro, kar izhaja iz tega. Zgodile so se nam poplave, ki so prizadele mnogo ljudi. Tisti, ki nam je bila voda prihranjena, pa smo imeli potrebo pomagati, sodelovati, se na nek način odkupiti za srečo, da je šla ujma mimo naše hiše in da še imamo ceste in mostove. Torej, da lahko imamo dom, živimo ter da lahko gremo, se povezujemo, imamo cesto in mostove. Zato je občutek, da se v npr. Črno na Koroškem ne da, tako zelo siten. Ker ne le da imamo nekaj empatije do prebivalcev, ki po sili razmer postanejo geto. Tudi nam ni udobno, da ne moremo tja. Tudi, če sploh ne bi šli, ker nimamo za kaj. Ljudje delujemo kot skupnosti, za nas je nujna možnost, da smo z drugimi, da je to možno. Napisano velja celo za zaprisežene introverte, ki smo najsrečnejši v svojem zapredku. Most, ki ga lahko prečkaš ali tudi ne, je nujen, cesta, pot tudi.
Slovenci imamo tudi radi red, tako smo neizmerno hitro, bolj ali manj vsi, celo nekateri politiki in estradniki, prijeli lopate, metle, kuhalnice, se oblekli v delovne oprave ter delali. Tako fizično, zares. Ko si umazan, čutiš vsako mišico telesa in se vidi, kaj si naredil. Tako ima vsa zadeva nedvoumen smisel.
Ker sem bolj majhna in šibka sorta, sem bolj za metlo in kuhalnico. Strašno imam rada gospodinjska opravila, posebej čiščenje. Pri čiščenju imam vedno prav, agresija je sprejemljiva, rezultat vedno dosežen. Ko končam, je vedno bolje kot je bilo na začetku. Neverjetno primerna dejavnost kadar je človek slabovoljen, trpi zaradi umanjkanja smisla in dostojanstva.
Na tem mestu zato priznam, da je naše stanovanje okoli ocenjevanjih obdobij več kot vzorno, prahu skoraj ni, okna bleščeča in perilo polikano. Takrat hrana vedno je in nikakor ne krneki. Omenjenega nisem načrtovala kot nekakšne terapije, niti slučajno. V preteklosti sem se v časih stresa obnašala kot vsak »normalen« človek, ki je doživel vsaj nekaj protistresnih izobraževanj in sem hodila na sprehode, joge, celo masaže in podobno. Eksperimentirala sem celo z nakupovanjem »za dušo« in kofetkanji. A v mojem primeru se nič, prav zares nič ne more primerjati z bleščečo kopalnico in 15 kozarci vložene paradižnikove omake.
Seveda na mojem delovnem mestu o tem ne vedo nič. Včasih se malo postrani pogledamo, saj se v zbornici v »kriznih časih« bolj pogosto znajde kakšno pecivo, a to bolj kot samozaščitnemu ravnanju pripisujemo želji, da se malo pocrkljamo. Mogoče. Vem pa za vsaj dve kolegice, ki po težkih problemskih sestankih s starši učencev, čutita nezadržno nujo po peki peciva ali vsaj kruha.
Letošnji junij je bilo torej naše domače gospodinjstvo vzorno. Za to je, ne prvič, izdatno poskrbela Masarykova cesta 16 (sedež šolske oblasti). Vedno jim uspe in to že vsa leta mojega udinjanja v šolstvu. Mogoče se jim bo soprog nekje ob koncu moje učiteljske kariere dejansko zahvalil. Največji dvig pritiska sem doživela ob predlogih degradacije šolskih svetovalnih služb združeno z pozivi, da je v šolah nujno narediti vse, ampak tokrat res vse, da zaščitimo našo mladež pred nasiljem. Temu smo morali celo nameniti nekaj ur dopoldanske dejavnosti. Zadeva je bila tako pomembna, da smo to morali narediti v terminu, ko nihče pri zdravi šolski pameti ne organizira delavnic. Konec ocenjevalnega obdobja, ko lovimo zadnje ure za realizacijo učnih načrtov in termine za popravljanja, da ne omenim učencev, ki se zaradi različnih statusov ali pa drugih iznajdb uspejo izmuznili ocenjevanjem vsaj do drugega tedna junija. Takrat pa celo oni sprejmejo, da je treba za oceno nekaj narediti, da ocena res mora biti.
Letos naj bi se v tem obdobju posvetili nasilju. Kar je, se bojim, absurd sam po sebi. Kakorkoli obračamo stvari, se je vedno nujno posvetiti tistemu, kar želiš in ne tistemu, česar nočeš. Če želim prijaznost v razredu, se bom temu posvetila. Če hočem uveljaviti več sodelovanja, se bom posvetila temu. Če imam razred, ki potrebuje več gibanja, kulture športa, bomo delali na tem. Nikakor pa ne doumem, kako naj se posvetim nečemu, da bi bilo tega manj. A je res še kje človeško bitje, ki misli, da če otroku petkrat na dan rečem, da se ne tepemo, otrok to razume, se strinja in uboga. Logika je popolnoma skregana tako izkušnjo dela z otroki in najstniki kot tudi s samo teorijo o razvoju mladine. Vsak, ki je v življenju sobival s vsaj enim otrokom ve, da so razlaganja in prepričevanja med manj uspešnimi vzgojnimi prijemi. Tudi razne delavnice, kljub vsem mogočim metodam, ne gredo posebej dalj od tega. Kolikor sem otroke spoznala do sedaj, takšna verbalna vzgoja deluje le v varianti, da sem bolj vztrajna od njih. Praktično vsi fantje, ki so rušili delo v razredu, so z tem prenehali, če so se morali vsak dan po pouku oglasiti pri meni in smo kakšno uro delali vaje in se pogovarjali o primernem vedenju v razredu. Nihče ni pri zabavi med učno uro vztrajal dalj kot en teden, ne glede na siceršnje diagnoze in posebne potrebe. Kar je razveseljujoče spoznanje, ki zame pomeni, da so otroci zdravi in delujejo točno tako kot so opisovali velikani razvojne teorije.
Glavni vzgojni metodi sta zgled in izkušnja. Pika. Tega ne moremo preseči z nikakršnim socialnim inženiringom – razlage, delavnice,… Otroci bodo spremenili vedenje ali ga vsaj začeli spreminjati, točno takrat, ko bodo ugotovili, da je to smiselno, da se jim »splača«. Za ojačenje spremembe pa bi bilo zraven fino dodati še zgled.
Ne samo, da se odrasli, beri učitelji, ne spravljamo nanje. To je seveda nujno, nasilje s strani odraslega nima v šoli kaj početi, tudi verbalno ne. Koristno ali kar nujno bi bilo, da bi presegli prenašanje nasilja nad nami. Kako naj vzpostavi kulturo nenasilja v šoli učiteljica, ki jo maltretirajo starši in jo maltretirajo nadrejeni. Ne nujno ravnateljice in ravnatelji, čeprav tudi ne redko.
Po mojem videnju največ nasilja nad učitelji izvaja kar naša šolska oblast. S stalno novimi deli in nalogami in ne odvzemanjem starih. Z zadolžitvami, ki so evidentno samo kontrola zaradi kontrole, saj kaj pa je drugega zapoved, da vsako reč zapišem? Saj moram še odhod na stranišče med odmorom utemeljiti, saj takrat pač nisem na voljo učencem. Da ne omenim tako zmedene zakonodaje, da se pri marsikaterem primeru tudi pravniki težko jasno določijo, kaj naj bi bilo prav. Posebej, kadar so za mnenje vprašani v naprej. Saj zna biti po bitki vsak general. Pogosto zakonodaja pravi eno, navodila strokovnih služb pa drugo. Tako eni kot drugi pa so pod isto streho.
Naj omenim še zadnjo reč, ki jo sama dojemam kot zelo resno in sicer zmedo ter nesmiselne obsege učne snovi, ki naj bi bila predelana v razredih pri posameznih predmetih. Očitno se je dopustilo, da ljudje, ki niso v razredih z določanjem dela učiteljem zdravijo svoj ego. Se počutijo dovolj pomembne, ko uspejo uveljaviti vso zamišljeno vsebino in dovolj ur. Če pa že ne dovolj ur, pa vsaj vsebino. Učitelj pa naj to sedaj izvaja in to tako, da bi bilo pravilno, kar je v zmedi zakonodaje in priporočil Herkulska naloga. Sicer pa pride na »pomoč« inšpekcija, ki je res ne zanima ali smo naredili prav ali narobe v kateremkoli strokovno – vzgojno – moralnem smislu. Bolj ali manj je pomembno le ali nam je uspelo, da nismo prekršili kakšnega pravila ali še huje, kakšnega pozabili. Glede na prej opisano stanje zakonodaje in navodil, lahko inšpektor vedno najde kaj, kar bi bilo lahko bolje ali vsaj drugače. Samo zdrava pamet in človeška etika določenih kolegic in kolegov na inšpektoratu sta porok, da na šolah ne gremo kar kolektivno na bolniško. Zaradi izgorelosti.
Ko bomo z nenasiljem v šolah mislili resno, se bodo zgoraj opisane anomalije rešile hitro. Ko bomo mislili resno, bomo na šolah dobili nazaj pristojnosti, ki preizkušeno delujejo. Saj nasilje med otroki ni nič posebej novega in ni neka čudna anomalija. Je razvojno in je človeško. Potrebno pa mu je jasno reči ne. Z piko. Prepričana sem, da na šolah vemo kako. Da učiteljice in učitelji ter svetovalni delavci vemo kako. Poznamo otroke, ki jih učimo in vemo, kaj deluje. Bi nam, mogoče, samo dovolili, da delamo?!
Tako ob začetku šolskega leta želim mnogo volje in humorja. Potrebovali ju bomo. Ter kolikor je le mogoče klepetanja, kofetkanja in razpravljanja v zbornicah in na hodnikih. Saj kot pri poplavah velja tudi v šoli, v skupnosti je moč in mostovi povezujejo. Tudi, če je most »stresno« pecivo. Srečno!
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.
