Zadnjo kolumno tega šolskega leta pišem poleti. Termometer kaže 27 stopinj, klinker na terasi je topel pod nogami, na sebi imam tuniko z grške obale in v nosnicah vonj sivke.
Nisem predčasno končala in se Vam sedaj rogam iz kakšnega že toplega sredozemskega otoka. Pred kakšnim tednom sem gledala dokumentarni film o irskem ravnatelju/učitelju, ki s svojimi učenci, samo fanti, ker je pač fantovska šola, uporablja prvine spoznanj filozofov. V enem prizoru se učijo vizualizacije – ko ti ni v redu in ne veš, kaj bi, se prestavi tja, kjer je tvoj svet, tvoje srce. Iz tega posebnega kraja lahko črpaš moč, da zmoreš vsakdan. Ker sem zelo dosledna sorta, sem zadevo še malo (ali mnogo) nadgradila in tako ugotovila, da imam na terasi v ljubljanskem stanovanju keramiko, ki se prav ljubko segreje, in da lahko hodim bosa tudi doma, ne le na počitnicah. In da »plažne« oblekice prav pobožajo od grobosti zimskega mraza zdelano kožo. Sivka in malo borove smole pa dišita na soncu tudi doma. Seveda bom šla na morje, upam, da kmalu, pa vendar mi je nadvse ljuba vedrost, ki jo čutim z mojim malim »wellness« programom. Pa še hudo uporniško se počutim, ko delam in pišem šolske stvari v takšnem plažnem ambientu. Tudi popravljanje pisnih ocenjevanj ob cocktailu je že skoraj uživancija. Videti je, da bom letos mogoče malo laže pričakala poletje.
Tega šolskega leta sem se veselila kot že dolgo ne. Kot verjetno še marsikdo. Po koncu covid cirkusa, ko je premier povedal, da korone ni več in tudi ukrepov ne. Saj me ni motilo zaprtje. Kot etabliran introvert se še sedaj včasih grem malo »korono« in se nič ne družim in nikamor ne grem. Motila me je histerija in nervoznost. Pričakovala sem več miru, boljše odnose, saj bodo ljudje bolj zadovoljni. Kolegicam in kolegom ne bo več potrebno čarati na raznih spletnih orodjih, učenci bodo vsi srečni, da so končno lahko v svoji dragi šoli med prijatelji, starši pa celo malo hvaležni, da so dobili nazaj svoje domove in dnevne sobe. Posebej, ko jih sedaj že kar veliko kar naprej dela od doma.
Nekaj nas je sicer imelo rahlo nostalgijo, kot moj učenec, ki pravi, da ima sedaj ponovno tako malo časa. Med lockdownom se je za šolo hitro naredilo, malo je šel ven, ker je mama to hotela in mu je podtaknila psa, potem pa je lahko po mili volji sestavljal makete. Sestavil jih je za cel regal in sedaj ve, na katero srednjo šolo bo šel. Zdaj pa za nič več ni časa. Kar naprej je nekaj treba.
Pa smo se vseeno lotili novega šolskega leta z voljo, zanosom in navdihom. Moram reči, da ni bilo, kot sem želela in pričakovala. Bilo je eno težjih let in nekako imam občutek, da so realnosti in sitnosti našega šolskega sistema pokazale zobe.
Začelo se je z mnogimi odsotnostmi in težavami nadomeščanj. Ker ni bilo več covida, nismo več čepeli v karantenah, smo pa lahko ponovno hodili smrkavi v razrede in krožno ostajali doma. Začeli smo čutiti pomanjkanje učiteljskega kadra, kar pa nam hkrati nekako ni dvignilo dostojanstva in prestiža.
Učenci kar nekako niso hoteli pokazati pričakovane sreče, da so lahko v šolah, in so začeli pogosto manjkati, posebej, če smo se učitelji domislili ocenjevanja znanja. Še sedaj, resnično zelo na koncu, jih imam kar soliden ograbek neocenjenih. Občutek imam, da tudi še nikoli ni bilo toliko otrok v stiski, depresivnih, samopoškodovalnih … Ali pa izrazito nemirnih, celo destruktivnih. Kakšen dan ne vem, ali je sploh še kakšen »običajen«. Toliko zdravniških, psiholoških ali psihiatričnih »opravičil«, mnenj in navodil, še nismo imeli. Saj ne, da so kaj posebno zahtevna, vse je videti, kot bi jih z gumbom »prilepi« dobili iz enotnega dokumenta. Včasih tudi kar solidno bizarno, kot na primer, ko smo znano slovensko pedopsihiatrinjo, ki ima v obravnavi našo učenko z diagnosticirano depresijo in psihofarmakološko terapijo, povprašali, kakšna je podlaga za prilagoditev »podaljšan čas«, ko pa zaradi zdravil njena koncentracija resnično trpi. Pa je bila videti tako pristno zadovoljna z našim predlogom – kako, da smo to dobro pogruntali?! Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo res.
Včasih imam vtis, da starši od korone naprej nekako težko najdejo starša v sebi. Vse večkrat srečujem pametne ljudi, ki začenjajo svoje otroke in najstnike citirati in postajajo nekakšni zagovorniki otroške želje. Ne potrebe. Hkrati pa potarnajo, da ne vedo več, kaj bi, da ne razumejo, kaj se dogaja z otrokom, najstnikom, da so utrujeni. Saj ne, da je kaj posebno hudega, a da se bodo morali kar naprej nekaj ukvarjati z otrokom, pa res niso pričakovali. In a ni logično, da je naporno preverjati, v kolikšni meri je res, da je učiteljica rekla, da naj pridejo test pisat, če želijo? Preprosteje je upoštevati navodilo nekaterih »strokovnjakov«, ki pravijo, da otroci pač ne lažejo. Torej je laže verjeti in sprejeti, da manipulirajo in nakladajo učiteljice.
Za konec nas je doletelo nenasilje. Tragedija življenj v Srbiji se je pri nas sprevrgla v medijsko onaniranje in bizarne ukrepe šolske politike. A res še kdo verjame, da bodo delavnice v šolah ustavile nasilje? Razen nekaterih izvajalcev delavnic, seveda. Pa smo tudi to naredili. Sicer bolj v smislu naredimo tako, da ne bo škode, če že koristi ne. Nekaj uporniških učiteljev in svetovalnih delavcev pa je celo uspelo narediti po svoje, vključiti poznavanje otrok in mladostnikov , konvertirati vsebino in celo narediti kaj smiselnega. Kot npr. skupinski plakat Kaj lahko počnem brez telefona ali Pečemo palačinke namesto Instagrama. Pa ne pred tablo, teoretsko, ampak zares. Tako, da je dišalo, bilo sladko in mastno in resnično.
Drage kolegice in kolegi, mislim, da je nujno, da se spočijemo. Mislim, da potrebujemo kar največ dni brez načrta in urnika. Mnogo dobre domače hrane in sončnih žarkov pod drevesnimi krošnjami. Druženja s svojimi družinami, poslušanja in slišanja.
Priporočam še kakšen lušten slovenski muzej. Polno jih je in v glavnem so vsi vredni obiska. Pa kakšen koncert, ki ni veselica, pa vseeno poboža dušo. Saj nimam nič proti veselicam in popu, res ne, a učiteljski personi pritiče tudi kakšen Schubert. Da ne pozabim ene novejših slovenskih obsesij – razglednih stolpov. Zadnja leta imamo v naši ljubi deželi mnogo veselja z njimi in nekaj je res vrhunskih. Tudi tistih manj znanih.
Pa seveda knjige. Če med letom ni časa in je črk že preveč, dajmo poleti. Pripravila sem mali spisek mojih letos najljubših. Mogoče bodo nagovorile tudi vas:
Najprej Jurčič. Praktično karkoli. Pisal je z idejo, da bodo Slovenci brali in knjige so neskončno človeške in zabavne.
Pa Levstik in njegov čudaški potopis, ki ga lahko vmes še kar v živo prehodimo. Se pravi Od Litije do Čateža.
Očarale so me knjige o hoji Janje Vidmar za odrasle, Niti koraka več – Camino, V koraku z volkom – Toscana in Koraki dvojine – Kreta. Kdor zna, pač zna.
Če učite najstnike in jih imate doma, pa Novo mesto Milana Jarca. Boste že videli, zakaj.
Genialna prijateljica Elene Ferrante in Pokopališče pozabljenih knjig Carlos Ruiz Zafon.
Če smo resni s počivanjem pa še Durrellov Aleksandrijski kvartet ali Avignonski kvintet, pa Proustovo Iskanje izgubljenega časa.
Mnogo smeha in veselja do življenja pa seveda večni Don Kihot in pa Durellova Moja družina in ostale živali. Če ste mislili, da je serija smešna …
Če res ne gre brez detektivk – Alexander McCall Smith in njegova nova serija o detektivu Vargu in Oddelku za občutljive zločine. Se spomnite Damske detektivske agencije?
Poezija Miklavža Komelja, v bistvu karkoli, vse je ljubezen. Mogoče pa raje kratke zgodbe in eseje. Še en slovenski avtor, ki preseneča. Na dober način.
Za dušo pa Japonski ljubimec Isabel Allende, Eleganca ježa Muriel Barbery, Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov Annie Barrows in Mary Ann Shaffer. Ne bo vam žal.
Ko ne veš več, kaj bi, in imaš vsega dovolj, pa toplo priporočam Ženske, na katere mislim ponoči. Toliko modrosti in poguma že dolgo nisem našla med črkami.
Če pa bi radi kaj več vedeli o svetu in družbi, mene je letos najbolj nagovoril Roger Scruton s Pijem, torej sem in Kultura šteje.
Samo dve strokovni, iz našega področja in sicer Neufeld in Mate Otroci nas potrebujejo, da vemo, kaj storiti, da ne postanemo nepomembna šara življenja naših otrok. In Zapravljeno: Zakaj šola ne izobražuje več Franka Furedija. Ena o šoli, ki ne spravi učitelja v slabo voljo.
Za bolj naravoslovno usmerjene pa Nebesni dih Lyall Watson – naravoslovna zgodovina vetra ali kako je vreme vplivalo na izgradnjo sveta.
Poletje je seveda tudi čas za prebiranje »velikih«, knjige knjig – Biblije in Antičnih pripovedk. Pa še karkoli res starega, od Epa o Gilgamešu naprej. Začela pa bi z Visoko pesmijo nekega julijskega jutra.
Mnogo je še navdiha med stranmi, kar groza me je, koliko naslovov se ni znašlo na mojem listu poletnih hrepenenj. Najdite jih, obožujte, prisluhnite. In se vidimo jeseni z navdihom in pedagoškim erosom. Da bodo naše učilnice kot pod figovim drevesom znanja in spoznanja. Obsijane s soncem, ki se posmeje med listi in zašepeta »Vse bo dobro …«
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.
