Midva, spet sama, v Navplionu. Danes je to ultimativno mesto grških zaljubljencev. Malo me je sram, a navdušuje me umanjkanje otrok. Preprosto jih ni. Vsaj v starem delu ne. Adults only. Celotni stari del je en velik nakupovalni raj, prepreden z tavernami in bari. Trgovinice so v glavnem super, večinoma rokodelske delavnice, nekaj butikov in manjšina klasičnih spominkov. Cene prijazne. Ravno tako v tavernah. Nobenih michelinov in kulinaričnih ekscesov, predvsem odlična grška hrana po zmernih cenah. Za nas v bistvu poceni. Zvečer je zasedeno vse, na mize se čaka. Podnevi pa ljudi mnogo preveč. Sprehajanje po ulicah, koordinatni sistem in iskanje nepozabnega nakupa. V Navplion se hodi na zmenke, večerje ipd. iz pol Peloponeza in tudi iz Aten. So le uro vožnje stran.
Navplion je beneško mesto, tudi arhitektura je beneška, zato toliko trgovin, tudi obrti. To je ostalo. Slikala sem ob sedmih zjutraj, zato je prazno. Tu se pred deseto ne zgodi nič. Dobesedno. Zato pa ob polnoči nimaš variante spanja. Imava srečo, da je najin apartma nov in okna odlično tesnijo, midva pa tako utrujena, da bi zaspala tudi sredi ulice. Popolnoma napačen bioritem za Navplion. Našla sem pekarno, ki se zbudi ob sedmih, tako nisva lačna. Do plaže kar hodiva, približno dva kilometra in ker to ponoviva dvakrat dnevno, imava zvečer dovolj premikanja. Imava dva balkončka in zvečer srkava vino ter gledava množico navzdol kot kakšna patricija. Midva in še nekaj seniorjev, verjetno domačinov.
Tudi kuhava, kljub vsem tavernam. Gre za to, da ima Navplion odlično tržnico, sredi mesta. Sicer je tam parkirišče in neverjetna je grška učinkovitost, kadar je treba seveda. Tisti, ki vedo, ne parkirajo tam, ostali dobijo avtomobile na depoju izven mesta. Redarska služba jih že od šestih odvaža. Tržnica je hrana in hrana je pomembna. To sva vedela že od prejšnjih obiskov, zato sva parkirala v marini, zjutraj kavica, slamnik na glavo in po “nekaj paradajzov”. Končalo se je v maniri Navpliona in sicer dokler še lahko nosiš, nisi končal. Imava vse, olive, vso mogočo zelenjavo, celo sadje, čeprav nama sploh ni do njega. Pa jajca in sir. Sedaj pa jeva in poskušava kuhati v apartmaju z enim loncem in eno ponvijo. Pojedla bova pa vse.
Pozabimo, da že vse potovanje jemo kar naprej in preveč in sva se odločila, da bova v Navplionu zmerna. Še dobro, da vadiva stoicizem in se ne ukvarjava s stvarmi, na katere ni možnosti vplivanja. Na hrano v Grčiji, npr. Kako ne bi kupil (in pojedel) kozic za štiri evre kila in dišečega paradižnika za petdeset centov? Solate ni, v nobeni varianti, tudi radiča ne. Jedo neko zelenje, imenuje se horta, videti je kot bi na polju in travniku pobral, kar je užitnega. To se pokuha, kuhano ohladi v ledeni vodi, obilno polije z oljčnim oljem, pokapa z limono in je. Pogosto je to večerja, predvsem za starejše in predvsem moške. Na tržnici je bilo horte veliko. Nisva poskusila, imava le en srednji lonec in ponvico …
