Nekako se mi zdi, da je slovensko učiteljstvo prišlo v dobo neverjetne fleksibilnosti. Če bi pred kakšnim letom slišala, da so učitelji v velikem delu države v torek prišli po dobrih dveh mesecih v bolj ali manj polne razrede prve triade, v četrtek še načrtovali pouk za teden naprej, in sicer od ponedeljka – kot navadno teče delovni teden –, nato izvedeli, da se v ponedeljek testirajo in je pouk ponovno na daljavo, v petek pred odhodom domov pa, da je v ponedeljek pouk v razredih, testiranje pa po razporedu, ki ga še ni, bi pričakovala hudo negodovanje in nerganje z resno tendenco k uporu.
V naši zbornici je novica, ki jo je prinesla pomočnica ravnatelja v petek ob 13.30, povzročila zavijanje z očmi, trenutek tišine, nato pa glasen smeh. Nič ne uniči človeka, ki se lahko smeje! Posebej, ko bi bilo absolutno mogoče ali celo bolj logično, da bi se jezil, počutil izigranega ali kaj podobnega. Da niti ne govorim o kolegih iz regij, ki iz tedna v teden preučujejo epidemiološko sliko, se trudijo s spremljanjem medijev in čakajo, kdaj se bodo ponovno vrnili v svoje naravno stanje. V razred.
Ko sem odhajala proti domu, sem premišljevala, koliko je bilo od začetka epidemije že takšnih trenutkov! Ko smo bili na vrat na nos soočeni s spremembami, ki so do temeljev zamajali in tudi obrnili na glavo naš, učiteljski način razmišljanja in delovanja.
Začelo se je že lani, 2020, ko smo na vrat na nos ostali doma. Kar preko vikenda. Ne bom pozabila konference, ki smo jo imeli takrat kar v petek popoldan. To se na naši šoli še ni zgodilo. V petek popoldan, in to na Zoom-u! Velik del učiteljskega zbora se je še mučil ali pa prepustil vodenju naraščaja, da so se sploh priklopili na spletno platformo za to prvo spletno konferenco. In smo s ponedeljkom začeli pouk na daljavo …
Tudi učiteljice DSP smo najprej samo nemočno sedele pred ekrani in se gledale, kako za Boga milega ali pa za vraga naj se lotimo tega. Pa smo se. Kot je rekla kolegica, kaj pa naj. In smo. Če se zdaj ozrem leto nazaj, so bili naši začetki nerodni, zmedeni, delale smo na vseh mogočih platformah, pač glede na to, do katerih so imeli učenci dostop. Ali pa pripravljale materiale in upale, da jih bodo starši ali učenci lahko uporabili in mogoče imeli kaj od njih. Tako kot drugi učitelji. Pogosto je bilo kar ganljivo spremljati učiteljice razrednega pouka in kolege, ki učijo umetniške predmete in šport, kako so iskali načine, da ostanejo učitelji.
Pa smo se priučili spletnih učilnic, Zoom-ov, Google Classroom-ov in vsega, kar vse je še mogoče uporabiti. Pri tem, da nas velik del na dan, ko smo prešli na šolanje na daljavo, ni bil vešč niti osnovnega skeniranja in nalaganja dokumenta v elektronsko obliko. Pa smo naredili. Nekako. Da sploh ne omenim za učitelja ključne stvari – kje so učenci? Navajeni smo jih imeti pred seboj, jih videti, slišati, čutiti. Se jih veseliti in se soočati s tem, da nam gredo na živce. Aprila smo jih že pogrešali. Nekateri že prej. Pa smo še ocenjevali po drugih kriterijih, urejali dokumentacijo drugače, sodelovali s starši, tudi zelo nenavadno. Celo na klopcah v parku?! Nič ni bilo tako, kot smo vajeni, pa smo vse naredili. Nekako.
Zgodaj poleti, konec šolskega leta, smo še upali, da bo jeseni spet, kot je bilo, da bomo lahko živeli naše pedagoško poslanstvo na način, ki smo ga kot učitelji izbrali. V hrupu polnih razredov, cirkusu medsebojnega usklajevanja. Da je bila le neka motnja, sitnost, ki je prešla, ki se je bomo spominjali.
Avgusta, ko sem bila še na morju, je prišel odlok, da je potrebno domov. S hudo tesnobo smo pospravljali prikolico v Istri. Veliko nas je pospravljalo naenkrat, na trenutke je bilo videti kot eksodus. Večina z nejevoljo, pa tudi z neko tesnobo, strahom. Je res tako hudo? Je res treba? Ne le zaradi zoprnije predčasnega zaključka dopusta, tudi zaradi muke soočanja z mislijo, da je resno. Skoraj raje sprejmeš, da je oblast nora, kot pa da je stvar resna. Saj to ruši naš svet. Vsa leta mojega pedagoškega dela, sem bila na morju do zadnjega dne pred konferenco v avgustu. Kot še mnogo kolegov in kolegic.
V našem kampu dopustuje kar nekaj učiteljev. Mi smo pospravljali še z dodatno tesnobo. Ali bomo sploh dobili otroke v razrede? Za koliko časa? A res že spet od doma? Tako nervozna zaradi službe še nisem bila nikoli. Pa smo se dobili v šoli. Nismo se, kot smo vajeni, nadrenjali v zbornici in komaj dihali. Ne, sedeli smo v avli, na stolih več kot meter vsak sebi, nekateri z maskami. Nisem bila edina, ki je zadrževala solze. Bomo res tako? Pa smo.
In se izobraževali. Še nikoli toliko. Doleteli so nas MS Teams-i, pa še kakšna druga variacija na isto temo. Še nikoli prej nisem praktično vsak teden poslušala kakšnega predavanja. Izobraževanjem se je sicer zgodil pravi »dumping«, poceni, dostopno iz dnevne sobe, včasih lahko zraven še zlikaš, saj smo učitelji mojstri večopravilnosti. Od tega šolskega leta imam služben računalnik. Nikoli si ne bi mislila, da bi ga rabila. Pa ga, zelo. Ne znam še vsega, znam pa veliko več. Še vedno se zaštrikam in naredim vse narobe ali pa česa ne znam odpreti ali pa naložim bog ve kam. Ali pa tudi Bog ne ve, kam. Izgubljeno v oblaku ali na disku. Pa kličem na pomoč moj naraščaj, ki se na srečo in nesrečo tudi šola doma. Kot še mnogo kolegov in kolegic.
Doletela nas je tudi nova šolska oblast. Pa ne mislim samo z menjavo vlade spomladi. Takrat se ni zdelo tako pomembno. Saj so se ministri in ekipe že kdaj menjali, pa ni bilo tako ključno. Spremembe niso bile velike, če smo jih sploh opazili. Na Ministrstvu so se lepo brigali zase, poslali nekaj okrožnic na leto, pogosto sumljivo podobnih tistim v enakih obdobjih preteklih let. Če je že prišlo do kakšne nove ideje, je bila videti, kot da je bilo nujno zaposliti kakšnega nadobudnega pripravnika in referentko s premalo delovne dobe za soliden dopust, in smo dobili na primer idejo o urejanju delovnega časa. Nekateri so jo resno vzeli, saj smo vendar učitelji in v osnovi pridni in prizadevni, nekateri pa so tudi skomignili z rameni in počakali, da sitnost mine. Ker je naše delo in poslanstvo učenec v razredu, tega pa ne moreš opredeliti z administrativno uravnilovko. Itak bomo na koncu v razredu, iz oči v oči, naredili po svoje. Tako, kot je prav. Ker smo učitelji ljudje in delamo z ljudmi.
Pa je nova oblast presenetila. Vsaj mene. Kot bi za ministrico dobili tisto najbolj prizadevno kolegico, ki cel aktiv pa še pol kolektiva spravlja ob pamet s svojim nemirom. Okrožnice so kar letele. Pogosto se še nisem prigrizla čez en paket, pa je že prišel drugi. Izobraževanja in navodil, pa priporočil, je bilo nešteto ali pa jih vsaj jaz nisem nikoli prej toliko opazila. Ministrico sem kar naprej gledala na televiziji, jo brala v časopisih. Celo ministrske staroste, ki so tam že dolgo, morda od nekdaj, in smo zato pač vedeli zanje, a nas res niso gnjavili s kakšnimi radikalnimi idejami, so kar naenkrat postali vidni, se pojavljali v medijih in se začeli dosledno vtikati v utečeni, rahlo ležerni in konzervativni šolski sistem. Sistem, ki je prestar, prevelik in prepomemben, da bi ga kar naprej spreminjali. Pa smo dobili Covid-19 in spremenilo se je marsikaj, hitro in močno. Mnogo sprememb verjetno še niti nismo doumeli.
Da ne grem v neskončnost. Še ne leto nazaj sem bila v istem poklicu, pa sem delala zelo drugače. Kot večina mojih kolegov in kolegic. Ja, svet se je precej spremenil. A moje delovno mesto se je zelo. Mi pa še vedno učimo, poslušamo otroke, ki jim rečemo učenci, naprezamo naše možgane, kako naj jih naučimo, kako naj jim dopovemo, da je pomembno, iščemo tisoče poti, da najdemo stik z njimi, da ga ohranimo. Včasih imam občutek, da smo pripravljeni na vse spremembe, vse, kar bo prišlo, bomo nekako prenesli, samo da se ne bi spremenila ena, nujna, največja stvar. Da bomo še vedno lahko učili. Kakorkoli, kjerkoli, z vsemi spremembami, ki nas bodo doletele, z vsemi zoprnijami, tesnobami, kritikami in kaj še vse je. Mi bi bili še vedno radi učitelji. Ne zamerite mi, dragi kolegi, asociacije. Tako čutim. Kot da smo čigumi, ki ga žvečiš, delaš balončke, maltretiraš po ustih. Še ko ga nalepiš na dno šolske klopi, se ne da. Trmasto vztraja, saj je čigumi. Mi pa trmasto vztrajamo, saj smo učitelji.
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.
