Slabo leto nazaj sem začela nositi očala. Že proti koncu šolskega leta sem opazila, da kljub očalom vidim slabše. Najprej sem že pomislila, da zaradi neprestanega naprezanja oči. Da se bo na počitnicah marsikaj izostrilo. Pa se ni. Po počitnicah sem se odpravila do svojega optika, dostojnega in dostojanstvenega gospoda, ki ga poznam že vrsto let, saj skrbi tudi za oči mojega soproga.
»Odkar imam očala, slabše vidim.«
»Ja, ker slabše vidite, imate očala.«
»Ne, odkar jih imam, vidim slabše.«
»Gospa, ker vidite slabše, imate očala, to je normalno.«
Po še eni ponovitvi ali dveh omenjenega besednega pingponga, sem le dojela.
»Kaj se pa greva, gospod?«
»Pa saj razumete, saj ste učiteljica, ali ne?«
V živo me je zadelo. Kaj ima moje učiteljevanje sedaj z očali? Pa mi je gospod dostojanstveno in umirjeno razložil, da imam očala, ker se mi je vid s starostjo in zaradi neprestanega naprezanja oči poslabšal. Da je to običajno in čisto normalno. Ker sem učiteljica, je sklepal, da to razumem in da seveda niso očala kriva, da sedaj vidim vedno slabše, slabovidnost pač počasi napreduje in še naprej bo tako.
Presenetilo me je, kako enostavno in spontano sem se ujela v past kognitivne lenobe. Kar mi je najprej prišlo na misel in je bilo najbolj ugodno zame, sem vzela za resnico. Ne le svojo, to bi si še odpustila. Jaz sem jo še širila naokoli in prepričevala tistega, ki ve.
Razmišljala sem, kako pogosto to storim, ko neka misel, ki se oblikuje kar sama od sebe, odvisna bolj od emocije kot od razmišljanja, začne gnezditi v mojem umu in jo imam za resnico, za tisto, kar je prav. Če je to samo moj način delovanja, še ni tako hudo. Je škoda omejena. Če pa se kaj takšnega dogaja več ljudem in tega niti ne prepoznamo niti nismo pozorni, lahko pridemo do resnih zmot in hudih konfliktov. Saj ni hujšega nestrinjanja in prepirov, kot so tisti okoli mnenj, ki ne temeljijo na razumu, ampak na emociji. Razum je misel, se oblikuje preko razmišljanja in argumenta, se spreminja, kolikor se potrudimo misliti, raziskovati, sklepati. Mnenje, oblikovano na emociji, čutenju in verjetju, pa je lahko veliko bolj stabilno in smo se zanj pripravljeni boriti kot levi, saj je del nas, našega doživljanja, verjetja. Tako se začenjajo vsi solidni konflikti, revolucije in vojne.
Spreletelo me je, da bomo v šolskem letu, ki prihaja, verjeno potrebovali veliko energije, da bomo odlikovali svoja mnenja z razumom in ne z verjetjem, posebej ne s slepim verjetjem. Verjetje je namenjeno Bogu, kateremukoli že, in če ne ostane pri dobrem in koristnem božanstvu, lahko povzroči hude spore. Videti je, da bo šolsko leto ponovno drugačno, kot bi si želeli. Prihajale bodo spremembe, ki nam ne bodo všeč, na kupe različnih informacij in mnenj. Možnosti za slabo voljo bo nepredstavljivo veliko, emocije močne. Tako ni težko prevzeti na strahu, ogorčenju, besu temelječa mnenja, ki bodo vodila naše besede in dejanja. Težko se bomo dogovorili, še težje delali.
Zato si želim, da bi to šolsko leto učitelji vadili razmišljanje, logično preigravanje z informacijami in ostali čustveno stabilni.
Še ena misel mi ne da miru. Letošnje počitnice smo preživeli v Grčiji in seboj sem vzela vso mogočo grško literaturo, antično in sodobno, kar sem pač našla v knjižnici. Vmes je bila tudi tanka knjižica filozofa stoicizma, Epikteta. Tehnično pravilno spada Epiktet med rimske filozofe, ker je pač živel v Rimskem imperiju. Bil je visoko izobražen Grk in suženj. Pravi:
»Pusti, uboga duša človeška, pri miru stvari, na katere vpliva nimaš. Samo zagrenile bodo tvojo dušo, te odmaknile od ljubih in ne boš več koristen niti sebi niti drugim.«
Omenjene besede so bile eden izmed temeljev stoicizma, misli je še mnogo več, seveda. Sama sem razmišljala in predvsem vadila to, ki sem jo omenila. Je bolj na začetku. Razločiti, na katere dogodke ne morem vplivati, ker se oblikujejo in zgodijo izven mojega vpliva, in se ne ukvarjati z njimi. Lahko pa se, in prav je, da se ukvarjam s svojim odzivom nanje. To pa je v moji moči, celo zelo in izključno v moji moči.
In sva s soprogom na potovanju vadila. Ko smo čakali po ure na mejah, celo ob izstopu iz držav, ko nikakor ne razumeš, zakaj. In prevozili smo po dve, tri meje na dan in stali mnogo. Nekateri so se vrivali in smo stali še dlje. Pa je bila izmena in smo stali še malo dlje. Imela sva možnost vpliva na začetku, ob odločitvi za potovanje, ko pa sva že bila tam in stala na meji, pa nič kaj dosti več. Lahko pa sva vplivala na to, kako bova preživela tisti čas. Pravzaprav veliko časa pri cca. 35 stopinjah na soncu v malem avtu in gneči. Trdo sva vadila, da nisva zapadla v zoprnijo, hupanje, na koncu bi se lahko prepirala še midva. Saj tako to gre. Pa sva dihala, jedla, poslušala cd-je, na katere sva že pozabila, na glas sem brala knjige, celo pogovarjala sva se o prebranem, imela sva namreč čas. Šlo nama je zmerno slabo, na povratku v domovino pa že boljše.
Mogoče bi nam to šolsko leto prišlo prav malo stoicizma. Da se, uboge duše, ne utrudimo in zagrenimo. Mogoče še malo lakoničnosti, ki izvira iz Šparte.
Sosednji vladar je napadel Šparto in zagrozil, da »bo nebo potemnelo od puščic njegove vojske.« Kralj Šparte, praktik lakoničnosti, pa je zmignil z rameni in odgovoril: »Radi se bojujemo v senci.«
Ni mi še čisto jasno, kako bi to uporabila ob soočanju s sitnostmi, ki prihajajo. Mi je pa strašno všeč in iščem mesto še za lakoničnost – na kratko – nič me ne vrže s tira. Mogoče takole – ko bo treba dati masko na obraz, se ne jezim na vse razpoložljive, od necepljenih do paranoičnih, skomignem z rameni in sem zadovoljna, da mi še eno leto ne bo treba uporabljati pudra in šminke. Nisem še čisto zadovoljna z idejo, a za modrost je menda potrebno nekaj časa.
Naj za konec dodam še tretjo misel, ki izhaja iz stoicizma in jo v glavnem vsi poznamo. Sv. Frančišek Asiški, ki si je tudi močno otežil soočanje s svetom, ki ni bil ravno po njegovem okusu, je prosil:
»O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti. Daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim. In daj mi modrost, da lahko ločim to dvoje.«
Za sedaj glasujem in prosim predvsem za modrost.
Ob začetku 2021/22 želim predvsem mnogo potrpljenja in iskrivega smeha. Smeh in dobra volja je vedno v naši moči, če že poslabšanje vida ni. S tem se bo moja uboga duša očitno morala sprijazniti. Pa še z očali ter s tem, da nimam vedno prav.
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.
