Želela sva v visokogorje, za hojo pa sva bila malo utrujena. Nekako tako: “Duh je voljan, a meso je šibko.” Iskala sva rešitev iz zagate iskanja ravnovesja med šibko željo po grizenju kolen v hrib in željo po “biti zgoraj”, iti v planino. Pobrskala sem po vodiču Irene Cerar: Pravljične poti brez meja ter našla rešitev. Na Matajur prideš zelo visoko z avtom. Sicer se kar dolgo voziš, a nič ne de. Cesta je lepa, slikovita, dodobra si lahko ogledaš pokrajino. Ko pa prideš do cilja, gostišča na italijanski strani, si že visoko v gorah. Prečudoviti pogledi na vse strani vabijo k užitku raziskovanja. Saj ne gre samo naravnost, še vedno je vzponov kar nekaj. Prihranila pa sva si nekaj ur hoje v hrib in jih zamenjala za hojo po slemenu.
Predlagam daljšo pot. Hodiš zlagoma, se sončiš in po planjavah srečuješ ovce. Niso bile zadovoljne z nama in sva se kar hitro prestavila naprej. V naravi pač ni vse romantika. Naložila sva si še aplikacijo za prepoznavanje rastlin in si naredila učno pot. Šlo je počasi, bila sva ko dva čudaško radovedna otroka, ki se odločita vedeti ime vsaj vsake tretje bilke in vsakega drevesa. Veselila sva se planinske koče slovenskega planinskega društva v Furlaniji, pa je koča samo bila. Zaprta, zapuščena. Menda zaradi covida.
Zlagoma sva nadaljevala do kapelice na vrhu. Zmogla Matajur! Zadnji vzpon je kar zahteven, a vseeno mnogo bolj civiliziran kot tisti krajši, iz strani italijanskega gostišča. Spodnja slika ni najina. Ko sva bila midva tam, so bili še mnogi drugi, tako sem za sliko obeta miru in razgleda pobrskala po spletu. Kapelica ima preddverje, ki deluje kot nekakšen bivak in železno notranjo ograjo, da ne moreš do Križa. Verjetno zaradi preprečevanja vandalizma. Ljudje pa hočemo notri, tisti, ki se pokrižamo in zahvalimo za srečno prehojeno pot kot tisti, ki se samo razgledujejo in poskušajo doumeti, zakaj bi nekdo znosil na planino vse to “kamne” in ustvaril spomenik.
Vrh je opremljen s slikovnimi zemljevidi. So kar nazorni, predvsem za tiste, ki jih znajo brati. Pa sva vseeno našla vse, kar naju je zanimalo in sanjala, kam vse bova še šla.
Ker je bila slovenska koča zaprta, sva se ustavila v italijanski. Mogoče je bolj gostišče. Zaposleni izredno prijazni, kava odlična, hrana tudi, cene zmerne. Presenetilo pa me je, da na meniju nisem našla hrane, ki je običajna v slovenskih kočah. Nobene jote ali kaj podobnega in nobenih klobas kar tako. Bili pa so tri ali pet hodni meniji z “neplaninsko hrano” in spremstvom buteljčnih vin. Odhajala sva v času kosila in tudi ugotovila, da res nisva v planinski koči, saj so ljudje začeli množično prihajati, z avtom, na kosilo …
Spustila sva se nazaj v dolino in nadaljevala do Vrsnega. V dolini Soči prebiram Gregorčičeve pesmi. K temu se seveda prileže obisk njegove rojstne hiše. Vozila sva se čez vasi s pogledom na sramežljivo lepotico Sočo in prišla do Vrsnega. Kljub temu, da imava mali avtek, sva se motovilila s parkiranjem in končno stopila pred prelepo obnovljeno hiško. Zaprto seveda. Z prijaznim obvestilom ob katerih dnevih je obisk možen. Še dobro, da sva na počitnicah in se nikomur ni res dalo sitnariti drugemu, da se v času spletnih komunikacij preveri ali je neka tako obskurna reč kot je Gregorčičeva rojstna hiša res odprta kar vse dni in kar naprej. Pa sva nekaj hiš naprej kupila skuto in sir, da ni bila vožnja zaman.
Glodala sva sir in prepečenec, ki se je še našel v avtu, gledala Sočo in prebirala čudovito izdajo Gregorčičeve poezije. Res je neverjetno, kako so knjige in njihove zgodbe umeščene v prostor iz katerega izhajajo. Mogoče bi bilo tudi za našo mladež mnogo drugače, če bi Sočo prebirali med njenim žuborenjem in s pogledom na mogočne lepotice gora in ne v šolskih učilnicah.
V MRAKU
Le vtoni, vtoni za goro,
le vgasi, sonce, luč svetlo,
oj padi, padi gosti mrak,
prinesi srcu mir sladak.
Čemu sijalo bi lepo,
čemu, oj sončece zlato?
Povsod sirotam sevaš le,
nesrečen rod ogrevaš le!
Kdo gledal bi ta hrib in dol,
zaklet le v revo, jok in bol,
hinavstva, zmot, trpljenja poln,
sirot in sirotenja poln?
Dokler mi siješ, sonce ti,
hladu, miru mi v srcu ni,
mori pogled, teži spomin
me svojih, ljudskih bolečin.
Le skrij se, sonce jasno, skrij,
izgini svet izpred oči,
da zabi žalostno srce
človeške zmote in gorje!
Všeč mi je arhitektura starih breginjskih hiš. Zunanje stopnišče, hodnik – gang in vrata v posamezne sobe. Kuhinja in “hiša” spodaj, spalnice zgoraj. Kašče v pritličju. Ker seveda v kuhinjo hodiš kar naprej, v spalnico pa ne. Hiše pa nanizane okoli osrednjega dvorišča. Če si tam, veš vse, pa se nekaj govori, da je bil “Panoptkum” kot način arhitektura prostora vzpostavljen za potrebe kaznilnic ali pa preglednih pisarn korporacij. V Breginju so zadevo pogruntali že prej in v funkciji skupnosti. Sicer pa je to rojstna hiša bratov Tonkli, dr. Josipa in dr. Nikolaja. Narodno zavednih Slovencev nekega drugega časa.
Ob povečanju družine se postavi nov stolpič in je nov domek. Tudi muzej je v bistvu čista desetka. Saj ni zares muzej, pač nabrani predmeti preteklosti, postavljeni na ogled v avtentičnem okolju. Prah že dolgo ni bil pobrisan, vsega se lahko dotakneš, vstopnine ni. Mogoče naročilo kakšnega domačega ledenega čaja ali mineštre v lokalčku, ki je del “Muzeja”. Težko sem slikala prazno mizo, je najina, sicer pa vse zasedeno, živahno, polno dogajanja. Tudi zvečer kino, koncerti, … Živel Breginj!
