Vstala sva kmalu po svitu, še zadnja kavica in zajtrk na najini “terasici” z pogledom na dolino Podbele. Spraznila in pospravila “grdka” (1. del) in na pot. Strašno sva bila vznemirjena in v pričakovanju. Odpravila sva se v svet, ki ga še nisva poznala, Furlanijo. Današnji cilj je bil najprej Podol, skriti kot Nadiže, vesela bi bila tudi Krivopet, čarobnih žena furlanske doline. Žene z nazaj obrnjenimi stopali in močjo ter modrostjo razumevanja sveta. Ki so živele z ljudmi, a ne med njimi. Našla nisva nič od načrtovanega in pričakovanega. Našla pa sva mnogo drugega, za kar nisva vedela, da sploh je …
Podol se nama je skril. Dobesedno. Sledila sva navodilom Cerarjeve iz njene knjige Pravljične poti brez meja. Knjiga je odlična, subtilno opisuje svetove dvojnosti, svetove meja, ki le-teh nimajo. Narava, preteklost, zgodbe, čarovnije, … Navodila jasna in razumljiva. A midva sva vseeno ostala nekje blizu Podola, a sprejel naju ni.
Krivopet tudi nisva našla, a po svoje sva bila kar zadovoljna, da one niso našle naju. Nisem gotova, da bi jim bila všeč. Sledila sva cesti po Nadiški dolini in preko “slovenskih vasi”, se ustavila v Špetru ali San Pietru al Natisone. Sledila sva priporočilu Cerarjeve in obiskala Slovensko Multimedijsko Okno.
Mali, pretežno digitaliziran muzej, naju je zaposlil za dobri dve uri. Projekcije so atraktivne in raznorazne. Ogledala sva si tako potek zgodovine Furlanskega prostora kot tudi domače obrti, poskuse oživljanja planin. Problem je večplasten in povsod enak – ljudje ne želijo živeti v planinah. Ali pa razumljeno drugače, direktive, ki jih postavljajo sodobne oblasti, predvsem evropske, niso skladne z možnostmi življenja v planinah. Higienski standardi, birokratske obveznosti in podobno vzame ljudem, vsaj večini, voljo do življenja globoko v sicer prečudoviti naravi. In tako so planine, sicer prelepe, lahko tudi predvsem ali samo turistične. Kar je pa po drugi strani zoprno, saj turist rad vidi življenje in je planina z ovcami ali kravami in svežim sirom mnogo privlačnejša kot prazna. Ki pa jo potem lahko sicer osmislimo kot nek tematski park, naravni park, rezervat.
Ker sva se malo zanimala za furlanski jezik in narečja, sva od prijetne mladenke, ki je bila na voljo v SMO, dobila še predavanje o temi združeno s 300 strani obsežnim priročnikom, zbornikom, ki sva ga po malem študirala še preko celega dneva in še dalj.
Slovenščina je v teh krajih redka. Vsaj midva nisva naletela nanjo. Table sicer so, tudi slovenske vendar živega jezika ni prav dosti. Ko pa sprašuješ za pot ali se motoviliš naokoli in na poziv domačinov “Che cosa succede?” nekaj mrmraš in na koncu spregovoriš slovensko, se sogovorniki hitro najdejo. Skoraj vsak ima kakšnega slovenskega sorodnika in nekaj razume ali pa so slovensko govorili starši, pa nekaj razumejo. Na koncu sva se odločila, da bova večkrat poskusila kar po slovensko in redko sva naletela na koga, ki res ni vedel, razumel nič. Pa še v tem primeru, se je kar hitro našlo koga, ki “parle slovene”.
Po vseh komunikacijah sva utrujena in pregreta začela z iskanjem tolmunčka za kratko osvežitev. Nadiža je bila neprestano z nama, malo na levi, malo na desni, a do nje nama ponovno ni uspelo. Ponovila se je zgodba Podola, preprosto nisva našla možnosti civiliziranega parkiranja in nekakšnega pristopa do reke. Popolnoma drugačna zgodba kot na “naši” strani, kjer so zadeve na prvi, pa tudi drugi pogled bolj urejene. Je pač res, da je slovensko Posočje turistični biser z pripadajoča infrastrukturo, dolina Natisione v Furlaniji pa je videti bolj zaspano poljedelsko gnezdo. Končno sva zapeljala na neko polje, ki je obetalo parkirišče in dostop do reke. Kljub visokemu podvozju sva z prtljažnikom za kolesa “nasedla” in se sprijaznila, da nama ni namenjeno. Italijanska Nadiža naju noče, naju ima dovolj in pametnejši odneha. Kolesa sva dala dol, popravila naklon prtljažnika, izpeljala po klancu z makadamom, opevala urejena parkirišča v Posočju in se hladila z odprtimi okni. Neuporaba klime je najin odgovor na podnebne spremembe.
Sledila sva navigaciji do Landarske jame. Zelo sem se je veselila, slike na spletu so bile čarobne, opis drage Irene pa še bolj. Za spremembo sva hodila manj kot sva pričakovala, kar naenkrat sva bila pri vhodu.
Landarska jama, od zunaj. Utrdba, zatočišče, svetišče, cerkev … Od tu je kraljica Vida ukanila Atilo in njegovo vojsko, rešila ljudstvo in postala junakinja. Do jame ni bilo nikoli lahko, tudi danes ne. Najprej iščeš, potem hodiš, malo po poti, pa po 100 stopnicah. Notri se gre le ob 14ih in 16ih. Ko končno uspe, pa ugotoviš, da kar je enostavno, ni veliko vredno. Tole ni bilo enostavno in si bom nedvomno dobro zapomnila.
Ponovno sva ga polomila, upam, da skoraj zadnjič. Ponudili so nama možnost ogleda v slovenščini. Pa nisva želela “komplicirati” in “obremenjevati” saj je to pomenilo, da bi v jamo prišel “slovenski” govorec. In najin prvi odziv je bil, da res ni treba, da lahko v angleščini. Kazen je bila takojšnja in brez milosti. Dojela sva, da je to ravno situacija, na katero sva bila opozorjena v SMO – če se jezika ne potrebuje, le-ta izgine. In tudi “slovenski govorec” bo, če ga/je ne bo nihče potreboval, pač ukinjen. Brez službe, saj se ga ne potrebuje. Napaka. Huda! Poleg tega pa niti ni bilo nikjer nobene angleščine. Gospod, vodič, je govoril furlansko in italijansko, ter po dojetju situacije z nama celo neko mešanico furlanske slovenščine. Itak sva bila manjšina, ostalih 20 obiskovalcev pa Italijani. Dobila sva povzetke, skupini pet minut, nama minuto in si očitala neumnost, saj na spletu res ni vsega, kar ti lahko povedo lokalni vodiči. In glede na stalno smejanje, je bilo očitno nadvse zanimivo.
Landarska jama, prva in druga kapela. V jami. Na zgornji sliki sta stari kapeli, na spodnji pa še novejša, z “nobel” zlatim oltarjem. Tako v mali kot v veliki s še občasne Svete maše, še več pa koncertov.
Še pozlačen lesen oltarček kobariškega mojstra. Aja, kapelo je izklesal pa Škofjeločan Andrej z prijateljem Jakobom, kiparjem. Spodaj še Landarska jama, ko so bili tu še medvedi.
Jama se nadaljuje nekaj sto metrov v notranjost. Nisva šla do konca, ker res ni bilo videti nič posebnega, za nas razvajene s slovenskim Krasom. Pa tudi razlaga v italijanščini ni pomagala, pojma nisva imela za kaj gre in šla raje občudovat razgled ter iskati kavo. Nujno.
Naslednja postaja današnjega zgodovinskega potepanja je bila romarska pot na Stari gori. Tudi tu je pomembna zgodba, ki je bila najprej. Sledila sva današnji IT knjigi Pravljične poti brez meja v kateri je tudi zgodba začetka tega posebnega romarskega kraja.
“Pred mnogo leti je Marija hodila proti gori, kjer je nameravala zgraditi čisto majhno hišico zase in za Jezuščka, ki je tedaj bil še v povojih. Hodila je in hodila s svojim osličkom, šla čez potoke in travnike ter prišla do pobočja, nad katerim stoji visoka in strma gora. Tam se je ustavila in pogledala naokrog …” Če Vas zanima, pa prelistajte knjigo ali še bolje, odpravite se na pot… In tako kot je Marija z Jezuščkom hodila in prišla na vrh, sva tudi midva. Stara gora je romarska pot, duhovno svetišče regije, z pogledom na Čedad in Alpe, ob dobrih dnevih do morja. Je prostor priprošenj in zdravljenja duše. Vredno se je sprehoditi vsaj en del kar z doline ali pa nekje s polovice, da vsaj malo začutimo utrip “hoje do neba”.
