Zapustila sva dragi Čedad in se napotila proti morju. Še naprej naju je zanimal slovenski svet v Italiji, tako sem začela prebirati Marka Sosića ter pesmi Iga Grudna. S seboj sem vzela tudi Devinske elegije Rainerja Marie Rilkeja, ki pa je nekako še čakal na Gradež, tako kot Reka Vilme Purič.
Najprej sva se ustavila v Palmanovi. Outlet vilage sva samo omenila in ošinila z očmi ter se odločila, da nakupovanja danes ne bo. Res je tudi, da nisva potrebovala nič, zelo dobro pa nama je bilo jasno, da to sploh ne pomeni, da ne bi vlekla kartic na plano. Torej bolje sploh nič.
Vreme je bilo turobno, tipična poletna oblačnost, ko samo čakaš, da začne deževati in bi vsak razumen civiliziran človek vkuhaval paradižnikovo omako ali prebiral knjige. Če seveda nisi na potovanju in se odločiš, da je ravno ta dan nujno ogledovanje severne Benečije in Videmskega.
Palmanova je res nenavadno mesto. Vanj prideš preko kamnitih vstopnih portalov, ki tam stojijo še iz časov, ko je bila Palmanova 1593 zgrajena kot beneška utrdba. Ima obliko deveterokrake zvezde, obrambne stolpe in troje vstopnih vrat, ki so še vedno v uporabi. V Palmanovi že ob izgradnji ni zares hotel živeti nihče, razen vojakov, ki so preprosto morali, civilno prebivalstvo pa so Benečani privabili z zastonjskimi zemljišči, odpisom davkom ali pa kar s prisilo.
Tudi danes ni veliko boljše, v Palmanovi ne živi mnogo ljudi. Ogledala sva si jo z kolesi, ki so na tem delu Italije idealno prevozno sredstvo. Palmanova je že na ravnini, ki se spušča do morja in tako je mesto “zavzeto” od ljudi z plastičnimi čeladami, pajkicami z podloženim sedalom, in papagajskimi trikoji. Se opravičujem ali pa tudi ne, ravno v Palmanovi sem naletela na izredno nedostojne pripadnike te sorte, ki so celo v cerkev prihajali v kolesarski opravi s čelado na glavi. Pri nekaterih sem štela v dobro, da so vsaj kolesa pustili zunaj. Na mojo veliko žalost je bilo med opisano sorto neotesanosti kar nekaj slovensko govorečih.
Trg je sicer prazen, dreves malo, resnično ni prav navdihujoče in prijetno. Arhitektura kar kliče po zborovanju tipa Mussolini in res je bila v času fašizma Palmanova kar pomembna izpostava. Je pač v svojem bistvu vojaški objekt. S kolesi sva se vozila naokoli po mestu in hitro prišla do zunanjega oboda ter se odločila, da prevoziva Palmanovo še od zunaj. Tako sva prišla do popolnoma drugačne slike. Nekaj približno takšnega kot se vidi na sliki spodaj. Kot bi vse zelenje, ki manjka mestu, našlo svoj prostor na zunanjem delu obzidja. Vse je zeleno, nežna potka se vije naokoli, nekoč obrambni vodni jarek pa je postal nekaj med potokom in lenobno rečico, pogosto prečeno z lesenimi mostiči. Ljudje tam hodijo, otroci tekajo, lovi se ribe, kolesari. Tudi midva sva naredila tako, dvakrat sva obkrožila mesto, vtikala nosove vmes obrambne jarke in stolpe in se sploh imela strašno fino.
Iz Palmanove sva se napotila do Ogleja ali Aquileie. Oglej je staro, prestaro mesto. Samo ime, Aquileia, izhaja iz starorimskega poimenovanja za Nadižo. Naseljeno pa je bilo že okoli 10. stol. pred našim štetjem. Izreden pomen pa je doseglo v rimskih časih in kasneje v času Oglejskih patriarhov. Gre za nekakšno mešanico zgodovine, ki je danes videti skoraj kot tematski park.
Vreme je bilo docela skisano, oblačno in turobno. Ljudi toliko kot na trgu Sv. Marka ob podobnih dneh. Ponovno so se kolesa izkazala kot izredno praktična reč, saj so nama omogočila parkiranje izven območja največje gneče. In s tem seveda znaten prihranek ne le časa, pač pa tudi denarja. So pa kolesa delno odgovorna za nerodnost, ki je sledila. Zapičila sem si v glavo, da bi bilo fino videti starorimsko pristanišče, ki je ravno v Ogleju. Pred cca 2000 leti reke še niso nanosile vsega mogočega materiala in je bilo morje še cca 10 km v notranjosti, kjer je sedaj Oglej. Tolikšna je razdalja med Oglejem in Gradežem. In sva se na kolesih odpravila poiskati omenjeno pristanišče. Ni čisto tako kot pravijo vodiči. Vozila sva se dobre pol ure, kar malo naokoli, označeno je ekstremno slabo, na koncu naju je usmerjal telefonski GPS. Rimsko pristanišče ni kakšna turistična znamenitost in če ti nekaj ali nekdo ne reče, da je to to, bi si običajen človek mislil, da gre pač za nek rečni rokav. Saj če veš, kaj naj bi gledal, tudi vidiš, da bi to naj bili doki in podobno, a sama ne bi opazila nič posebnega. Vreme nas je imelo dokončno dovolj in se je pogumno vlilo. Dež je tudi preprečil slikanje, tako da je pristanišče le v spominu. A močnem, saj sva nazaj kolesarila v dežju, popolnoma premočena po makedamu in kasneje sicer tudi po pravih kolesarskih stezah. Sliki rimske realnosti in sodobnosti pa sta s spleta.
Kot Palmanova je tudi Oglej kolesarski raj, ugotovila sva, da tudi zaradi bližnjega Gradeža, kjer je turistov, tudi športno razpoloženih, na pretek in še malo čez. Na oblačen dan kopanje ni ravno obetavno početje, je pa mnogo ljudi na kolesih. Izvedla sva preoblačenje v avtu in se lotila bolj obetavnega obiska Oglejske bazilike Marijinega vnebovzetja. Zadeva je velikopotezna, mogočna, starodavna. Bazilika stoji na Teodorovi rimski baziliki, vsa arhitektura in mozaiki pa so v bistvu “večplastni”, narejeni v več obdobjih. Včasih se dopolnjujejo včasih prekrivajo. Verjetno je najbolj znan motiv pava, ki je tudi na spodnji sliki in je še predkrščanski, verjeno rimski simbol plodnosti in novih začetkov. Kot takšnega ga je posvojilo tudi krščanstvo in je pav postal ena večjih znamenitosti oglejske bazilike. Kot se za sodobno turistični zgodovinski tematski park spodobi, ga lahko dobite tudi kot motiv na skodelici, nakupovalni vrečki, pladnju, razglednici, … Moj je na kozmetični torbici.
Mozaiki so neverjetno lepi, tudi način konstrukcij, ki omogočajo ogled, je izredno navdihujoč. Dejansko vidiš mozaike, tudi njihovo patino. Brvi so ravno toliko vzdignjene, da so motivi vidni. Prepoznala sem starodavno mojstrstvo, dih nekdanjega čas, v času najinega ogleda pa se svetosti prostora ni dalo prepoznati in začutiti. Vse je pač podrejeno mozaikom in delno arhitekturi, ne pa razlogu, zakaj so predniki vso to lepoto in mojstrstvo sploh postavljali. Imela sva tudi smolo, saj je bilo res veliko ljudi in mnogo takšnih, ki cerkva res ne dojemajo kot svetih prostorov. Tako da bova v Oglej še prišla, v miru, izven sezone in se posvetila tudi svetosti mozaikov in arhitekture.
Ni za pozabiti tudi političnega pomena Oglejskega patriarhata. Le to ni bilo nepomembno, saj so oglejski patriarhi v dogmatskem sporu zavzeli drugačno mnenje kot rimski papež in tako izvali spor ter kasnejši razkol, ki se je preselil tudi na posvetno oblast. Le ta pa je omogočala ozemlju oglejske patriarhije relativno upravno svobodo še globoko v 15. stoletje, ko je ureditev zaradi notranjih sporov propadla. Tako je nestrinjanje glede verske dogme in iskanje ravnotežja glede nje, vplivalo tudi na način politične in ekonomske ureditve.
Zlezla sem tudi na stolp, soprog se je uprl in bil poplačan s trenutki miru, predvsem pa se je izognil starodavnemu spiralnemu stopnišču. Ki je sicer res ljubko v svoji kamnitosti in zavitosti, oblikovano pa v bistvu za ljudi mojega obsega in predvsem višine. Vzpenjanje in spuščanje ni urejeno, tako smo se turisti mnogih dežel “samoorganizirali” in na različne načine reševali prostorske omejitve. Če je mogoče na takšnih primerih malo začutiti zmožnost sobivanja in urejanja sodobnih ljudi, je še kar nekaj upanja za nas. Manjši smo lezli v okenske odprtine, da so šli večji in širši mimo. Le-ti so se zahvaljevali s sklonjenimi glavami, saj jim višina sploh ni dopuščala pokončnosti. Hkrati pa so nam pomagali gor in dol z okenskih okvirov. Pogosto smo šli vsi skupaj v nenameravano smer, saj se ni dalo iti drug mimo drugega kar kjerkoli. Razgled je seveda fantastičen, pogled na morje in hkrati vrhove nadrealističen, a celotna izkušnja je dala mnogo več.
Dan, začet v langobardskem Čedadu, izkušnja neverjetno vojaške arhitekturne ustvarjalnosti Palmanove ter duhovna odločnost Ogleja, je bil preprosto čaroben. Tudi naporen, resnično intenziven, celo športen. Komaj sva čakala mir, katerega sva se nadejala v 10 km oddaljenem Gradežu, v bistvu delti izliva Soče in predvsem večerji.
