V Gradež sva prišla pozno popoldan. Utrujena in v bistvu premražena. Ker nisva hotela biti v, za naju, preveč turističnem Gradežu, sva pristala v Casi Bea. Le-ta stoji nekaj kilometrov od morja, na poljedelskem delu delte Soče, v neposredni bližini naravnega rezervata. Poznopopoldanska svetloba je bila pravljična, razkošno zlata in sramežljiva. Posestvo je malo bolj na samem, med polji in obkroženo z namakalnimi kanali. Najprej naju je presenetilo obilje vode. Po vseh tistih praznih strugah, posušenih listih in drevesih ter pretoplih gorskih rekah, se je bilo nerealistično soočiti s polnimi namakalnimi kanali ter škropljenjem, ki je narisalo mavrico. Pozno popoldne je v delti očitno čas zalivanja neskončnih polj vsega možnega. Noro! Vse bohotno, zeleno, razkošno …
V Casa Bea sva bila sprejeta z mediteransko prijaznostjo, avstrijsko učinkovitostjo in beneško podjetnostjo. B&B vodi Bea, Baetrix Eichorn (nem. veverica), mlada podjetnica, po rodu sicer Avstrijka, ki pa je prevzela družinski vikend in iz njega naredila simpatični B&B. Posedla naju je na verando, nasmejana kot poletno sonce in odločna kot alpski potok. Natočila nama je pošten kozarec lokalnega Proseca in povedala kako je in kako bo, prostor za vprašanja je sledil. Dobila sva svojo suito, in ne, ni mogoče dobiti druge, ker se je odločila, da bova tam. Zajtrk ja od 7ih do 9ih in kasneje ne gre več. In tako naprej. Ko sem omenila nekaj vprašanj v zvezi z ogledi, sem imela čez minuto že zemljevide in kontaktne številke.
Casa Bea ni zelo poceni, a svojo ceno upraviči. Suito sva imela malo posebej, v “novi” hiši, depandansi, poleg figovega drevesa in bazena. Sicer napihljivega, prav nič lepega, a dovolj velikega za plavanje.
Pri zajtrkih se je izkazalo, kako modra je bila moja odločitev, da prebivava v “avstrijski” enklavi. Zajtrki niso bili italijanski, sladki, temveč mediteranska različica klasičnega zajtrka avstrijske smučarske koče. Samo klobase je zamenjal pršut. Čista zmaga!
Okoli naju se je govorilo nemško, vse skodelice so bile usklajene, prostori za posedanje in parkiranje točno določeni.
V Casi Bea je še ena “inovacija”, na katero na takšen način še nisva naletela. Ker v sobah ni hladilnikov in Bea v sobah tudi ne mara hrane, je hladilnikom in shrambi namenjen kar celoten, sicer mali objekt. Tam smo gostje imeli ogromen hladilnik in skrinjo. Da bi vedeli od koga je kaj, so bile na voljo nalepke, katere smo podpisali. Hladilnik in skrinja sta bila razkošno založena z raznorazno pijačo, police pa z kozarci. Povabljeni smo bili, da vzamemo, kar nas je volja, ni pa zaželeno, da nosimo in puščamo pijačo v sobah. Podoben sistem sva že kje doživela in se ga nisva res posluževala. Saj so bile cene v bistvu gostilniške. A ne v Casi Bea. Tu so se zneski prilagodili realni nakupni ceni, ki jo je dobila gospodarica in zaokrožili navzdol. Tako je bil kozarec izvrstnega Proseca en evro, ravno toliko tudi pivo in kozarec vina. Evro so bile tudi sladoledne lučke in nekakšna oranžada. Voda se ni prodajala, saj ima hiša svojo vrtino in po mnenju gospodarice tudi odlično vodo. Ker sem se v Proseco zaljubila, sem želela nekaj steklenic kupiti za domov. To pa ni šlo, saj so oni B&B ne pa vinarija. Dobila sem kontakt.
Vse našteto se mi je zdelo neizmerno zanimivo v smislu delovanja turizma, predvsem malega, bolj butičnega. Ne dvomim, da imajo pri Bei dober zaslužek, doživela pa sem tudi, da znajo za svoje goste tudi izredno lepo poskrbeti. Ter da za to sploh ni potrebno biti neizmerno uslužen.
Tudi na večerjo sva bila napotena z jasnimi navodili, ki sva se jih tudi držala. Omenjam zato, ker je bilo gostišče, kamor sva prišla, resnično najboljše kar je mogoče dobiti v Benečiji. Da Napoleone je družinsko podjetje v najboljšem smislu. Imajo tudi svoja polja, tudi nekaj živali. Hrano strežejo samo takrat, ko je čas, izven časa za obroke so zaprti. Za kosilo se miza “proda” samo enkrat. Tudi zvečer se ne poseda. Meni ni zelo obsežen, pa še se nama je zgodilo, da je prijetna natakarica bolj ali manj sama določila kaj bo najbolje jesti. Tudi če je šlo za to, da je bilo potrebno lazanjo pač postreči, če so jo že spekli, je bila vrhunska. Tako kot v Italiji pač lahko. Imaš odlične sestavine, popolnoma sveže in ne zapletaš preveč. Kakorkoli, odlično, preprosto in zmerno. Tudi cenovno. In ja, mizo sva dobila samo zato, ker sva šla takoj, ko je rekla Bea in ker je poklicala, da prihajata dva “njena”. Mnogo gostov se je samo obrnilo. Ker imajo samo toliko miz in več jih ne zanima. Ker se za več ljudi v njihovi kuhinji ne da skuhati. Je rekla mama. Madre di Famiglia.
Zvečer naju je pred sobo počakala spodaj ovekovečena gostja, ki si je nisva želela ali je pričakovala. Tako je, ko je vsega dovolj in nas je tako veliko skupaj. Ni bila nevarna, tale kačica, sva pa odtlej dosledno zapirala vrata.
Glede same namestitve in preživetja še ena luštna prigoda. Kot sem omenila, je pred vhodom v najino Suito sedelo prekrasno figovo drevo. V sredini avgusta polno zrelih fig, ki so tudi kar padale na tla. Kljub vsej učinkovitosti in podjetnosti Bea ni storila z njimi nič. Pa sem ji omenila in mi je predlagala, da naj jih kar nabirava, da so tam za goste. In sva jih, kot nezmerna Balkanca ali pa racionalna Kranjca kar celo škatlo, zadnji dan. Lepo fino so se še cmarile v avtu, do doma postale razkošno mehke in tako je nastalo 12 kozarcev odlične marmelade, ki naju je spominjala na prelepe počitnice še dolgo v jesen.
