Dolgo sem si želela sprehoditi med templji Agrakasa. Vsaj malo okusiti svet Empedoklesa. Svet, ki nam je dal kulturo, religijo in znanost, mi pa se do njega danes vedemo kot da smo v supermarketu. Vzemi, kar ti odgovarja, z ostalim se ne ukvarjaj. Seveda tako ne gre, svet je celota in ker bi nas sprejetje tega stalo našega občutka pomembnosti in samovšečnosti, se raje igramo racionalizem in postmodernizem. Stane nas veliko in nas še bo. Predvsem naše potomstvo, a to je cena laži in napuha. Tako je bil obisk Doline templjev poklon civilizaciji, ki nam je dala temelj, civilizaciji, ki nas je naredila.
Konkretno potovanje na Sicilijo je bilo v veliki meri povezano s knjigo Agrigento. Vedela sem za Dolino templjev in Empedokla in si želela nekoč videti ta svet na lastne oči. Knjiga pa je zadevo naredila nujno.
Knjigo sem prebrala že pred časom. Čarobna zgodba, inteligentna, občutljiva, polna uvodov in brez slepomišenja. Nič korektna, samo poštena. Je knjiga o kraju, o zgodovini, ki naredi esenco. O starem gospodu, ki svoje življenje razume kot poslanstvo in ki živi dokler ne spiše, preda naprej zgodbe. O filozofu, Empekoklesu, ki je videl svet kot celoto in vse nas in okoli nas kot spreminjanje. Ter ogenj kot transformacijo. In tako stopil v Etno. Brez enega sandala, ki se ni transformiral. Agrigento je tudi zgodba o ljubezni, ki se tako dotakne, da moraš ubežati in hkrati tako spremeni, da drugi ostane del tvojega sveta, čeprav sploh ne veš kje je. O komplicirani, zahtevni ljubezni, daleč proč od razčustvovanosti sodobnih medijskih romanc. Ljubezni, pred katero sicer lahko bežiš, a nikoli ubežiš.
Napisal jo je Grk, ki je obiskal Sicilijo šele po izidu knjige. Občutek pa imaš, da vsak dan v sandalah hodi po pesku Doline temeljev.
Jutro naju je pričakalo z oblaki in svinčenim nebom. Najina obmorska hiška se je izkazala za ogromno bajturino z 100 kvadrati terase. Zadeva je vabila na sprehod po plaži. Za prvim ovinkom sva dojela, da sva le nekaj sto metrov oddaljena od tako zelo opevanih Turških stopnic. Soprog se je že v Ljubljani pridušal, da na takšno “znamenitost” ne bo lezel, še manj zanjo plačeval. Pa je lezel, plačeval pa seveda ne.
Jutranji sprehod do Turških stopnic. V bistvu je to ogromna bela skala, izredno porozna. Noge sva imela čisto bele. Turške stopnice pa zato, ker ima skala res stopničke in po njih naj bi na veliko prihajali ropat Turški pirati. V teh krajih so Turki res kar naprej krivi za kaj. Vhod na stopnice je bil zaprt, z ograjami in bodečo živo. Tako je prišlo do mednarodnega in medgeneracijskega sodelovanja. Delili smo si informacije, si pomagali pri plezanju, se opogumljali. Skupinsko kršili zelo jasno prepoved in tekali po popolnoma nezavarovani skali. In bili nadvse zadovoljni raziskovalci.
Popoldan sem le vprašala gospoda, ki nama oddaja vilo, ali je veliko nesreč na “skali”. Pa je le skomignil in rekel, da ne ve, da bi bile. Da pa so namestili table, da ljudje vedo, da jih nihče ne varuje in da morajo paziti nase, če že lezejo tja gor. In res neverjetno, kako bolj pazljivi smo, ko smo odgovorni sami zase. Kot mali otroci, ki se najbolj pogosto poškodujejo ravno takrat, ko najbolj pazimo, da se ne bodo.
Preostali dan sva preživela v Dolini templjev. Treba je povedati, da je to ogromno področje, ki se vidi že na cestni vpadnici v Porto Empedokle. Zadeva je arheološki park šele nekaj des
etletij, prej so bili templji pač del pokrajine. Zgodba Doline templjev kot arheološkega parka se začne malo po letu 1800, ko je vojvoda Serradifalco podedoval to območje. Dejansko je začel z urejanjem arheološkega parka in ohranjanjem templjev. Del Unescove kulturne dediščine pa je postal šele 1997. Gre za verski park, ki je nastajal ob grškem mestu Gela, ki je bilo na tem obočju nekje ob 5. stol. pred našim štetjem. To je bilo pomembno in veliko mesto, v katerem se je razen pod nekaj tirani kar dobro živeli. Zelo so cenili že prej omenjenega filozofa Empedokla, ki je prebivalce prepričal v neko obliko demokracije, ki je kar dobro delovala. Ni bila niti blizu temu, kar danes razumemo kot demokracijo. Prav Empedokles je o svojih someščanih zapisal: “Moč in sijaj tega mesta sta takšna, da njegovi prebivalci gradijo templje, kot da bi jim bilo usojeno živeti večno. Jejo in pijejo pa, kot da bi jim bilo usojeno umreti naslednji dan.”
Dolina templjev, začetek. Danes se je sonce umaknilo in dodalo občutek skrivnosti. Dolina je res čarobna. Je eden tistih starodavnih krajev, ki dišijo po skrivnostih in duhovnosti. Kjer je zrak, ki ga dihaš, prepojen z vsem, kar je že bilo. In se zaveš, kako neskončno dolgočasna je naša trenutna kultura. Ob najinem obisku sonce ni težilo, bilo je stabilno oblačno, nekajkrat se je malo posvetlikalo in celotno pokrajino obsulo z zlato svetlobo, kakršno opaziš le v Mediteranu. Da lahko res verjameš in se zaveš, kako zelo dragoceno je Sredozemlje s svojimi nežnimi nagajivostmi.
Tudi v najboljših časih so bili templji osvetljeni, ognji so goreli dan in noč. Na nasprotni strani so ostanki Zevsovega templja z množico žrtvenikov. Žrtvovalo se je v glavnem na večer in sicer predvsem mlade ovce in koze. Žrtveniki so tudi nekakšno ognjišče, tako da se je meso živali kar takoj speklo in pojedlo. Glede na besede vodiča, je bilo vse skupaj najpogosteje videti kot praznovanje. Če so bile stvari zelo resne, npr. kakšne vojne in podobno, se je pa žrtvovalo bolj dragoceno, recimo sedem mladeničev in sedem mladenk. Kot pred vstopom v vojno z Perzijci …
Današnji Agrigento, mesto, ki se dotika Doline templjev je bilo tudi Agrakas v času antičnih Grkov, domačini pa ga kličejo Grigenti. Kot vsako pravo mesto ima tudi Grigenti svoj Duomo. Veličasten, grandiozen in posvečen Sv. Gerlandu. Baziliko so začeli postavljati Normani okoli leta 1000 in sicer na temelje rimske verske zgradbe. Verjetno že krščanske. Sledilo je Švabsko, Aragonsko in Špansko obdobje. Od 17. stol. pa pravijo, da sodobno. V baziliki in spremljevalnih objektih je viden preplet vsega, kar jo je sooblikovalo. Posebna zanimivost Bazilike Sv. Gerlanda pa je tako imenovani fenomen ustnika. Pravzaprav lahko kdorkoli v prezbiteriju sliši, kaj govori oseba, ki stoji ob vhodu v cerkev, na razdalji 85 metrov, tudi če zelo tiho. Pojav je še bolj nenavaden, če pomislimo, da ga je nemogoče ponoviti v nasprotni smeri.
Na tem trgcu sva imela še eno učno uro parkiranja po sicilijansko. Zdelo se nama je, da modra črta pomeni, da je parkiranje dovoljeno, nikjer pa ni bilo parkomata. Pa sem šla povprašat v pekarno poleg, če mi lahko dajo kakšen nasvet. In naletela na študenta, ki mi je v izvrstni angleščini razložil, da parkiranje sicer ni eksplicitno dovoljeno, prepovedano pa tudi ne. Zato parkomata ni. Pa tudi sicer na parkomate ni za računati, niso nikakršno zagotovilo, da lahko parkiramo, če je le-ta v bližini. Parkomate so na jugu Sicilije dobili nekaj let nazaj iz evropskih sredstev, papirja za kartice in dodatnih zaposlitev pa ne. Tako da, nekje dela, drugje ne. Ker sem v srednjeevropski maniri vseeno spraševala, kako pa naj potem vem, kje smem parkirati in kaj naj narediva, da bo prav, je mladenič razložil, da ne moreva. Da je pravilnost parkiranega vozila odvisna od presoje redarja, ki takrat pregleduje. Da res težko veš v naprej, kako se bo odločil. In da se nima smisla sekirati. Pač parkiraš in če ti je dana sreča ali milost, bo vse ok. Drugače pa kakšna kazen na leto res ni nič hudega. Saj ni nujno, da jo plačaš. Razen, če si turist. Le-ta pa res skoraj vedno parkira narobe (ali pa je tako odločeno) in ker imamo smolo, da živimo v deželah, ki tako funkcionirajo, torej v Evropi, moramo kazen tudi plačati. Da pa on za stranke tudi naredi izjemo in redarju, če se slučajno prikaže, pove, da so to avtomobili strank. Dojela sem in kupila bagete in panine ter se kvalificirala za stranko.
Ko sva se vrnila, listka ni bilo, pekarna pa tudi zaprta. Odločila sva se, da sva v naročju Fortune ali pa Božje milosti, ki morda nima volje in časa za parkiranje. Tako sem se odločila, da za naprej zaposlim Sv. Antona in ga prosim, da nama da znamenje, kje naj pustiva svoj ništrc od rent a carja. Očitno je delovalo in se je Sv. Antonu ljubilo zabavati z nama, saj listkov nikjer ni bilo, čeprav sva od takrat parkirala “po sicilijansko”.
