Zadnji dan Sicilije. Zjutraj sva se zbudila na obali Porto Empedokla in pila kavo na terasi ob godrnjanju valov. In klepetala, da bova čez 24 ur v službi. Te besede pišem na letalu, ki me bo čez dobro uro dostavilo v Benetke. Naša “piksna” je popolnoma polna, ni praznega sedeža, večina je boarding pass kazala na telefonih. Hkrati pa sem danes uživala v ogledovanju rimskih antičnih mojstrovin v Villi Romani Dell Casalle.
Villa Romana Dell Casalle je v hribih, takole smo se srečevali ob poti. Seveda smo čakali in to v miru, saj se ovc pač ne priganja ali preganja. Kakšen pa bo sir ali pečenka, če bo ovca pod stresom?
Najprej sva nameravala kupiti vstopnice. To pomeni dese evrov na osebo in sva kar razmišljala ali je vredno. Pa sva imela “srečo”. Prva nedelja v mesecu in vstop prost. Kar pomeni midva in še vsi drugi. Hodili smo v kolonici, se stiskali, malo prerivali, skupinsko čudili, nekateri trpeli v vsej tej gneči. In seveda se je klepetalo in govorilo. Soprog se je pridušal, da z veseljem plača, če bi le utihnili. Pa sva malo pohitela. Videti je bilo, da prehitevava. Ko so ugotovili, da se najin permesso ne sliši sicilijansko, so se le še čudili in naju spustili naprej … Villa Romana je bila luksuzna lovska vila. Polna je čudovitih talnih mozaikov, v bistvu so kot stripi ali pa navodila, kako se stvari delajo. Lov. Ali pa ljubezen …
Sicilija ni razočarala. Vse kot sva pričakovala. V nasprotju s stereotipi – varno, nihče nama ni vzel nič, četudi sva bila včasih sproščena. Večina avtomobilov obtolčenih, to je res. Bolj zato, ker je v mestih res vse bolj ozko, hitrosti pa dinamične. Resnih nesreč malo, divja se ne. Hupa se uporablja kot komunikacijsko sredstvo. Hiter hupek pomeni “tu sem, glej”, dolgi hup pa, da si nekaj zamočil. V najinem primeru, da sva počasna. Ljudje so prijazni, te ne pustijo pri miru. Če si videti izgubljen, se bo sigurno nekdo ukvarjal s teboj in rešil problem. Kakršenkoli že. Znanje jezika za to ni potrebno. Tako smo včasih tudi po štirje in v treh jezikih razpredali kateri sir je primeren za Pasto ala Norma, če nočeš kupiti pol kile sicer idealne slane starane ricotte. Še najbolj sitni so turistični delavci, ob njih res dojameš, da nisi nič drugega kot plačilna kartica. Izogibala sva se jim na polno. Napolnila baterije, se poklonila starim, ciao Sicilija, ce vidiamo!
