Pokrajina platoja Valensole je kolaž malih in velikih njiv, grmičevja med cipresami in manjših in večjih domačij. Ki so kot variacija na eno temo – nizke, bledo rožnate do breskove barve, nežno rdeče strehe in dosledno med drevjem. Vse z okni obrnjene stran od vetra. Moustiers saint Marie – hribovska vasica, danes planinsko izhodišče in turistični raj. Lokali, trgovine, pa tudi kokoši, potok in seveda cerkvica na hribu.
Najprej sva se seveda napotila na hrib, na vrh. Da iz primerne višine vidiva, kaj se godi naokoli. Pot je bila ozka, kamnita, na njej sploh nisva bila sama. Lahko pelje “le” do vrha nad vasjo s cerkvico ali pa še naprej na katerega koli mnogih okoliških gričev. Tako tudi ljudje v pohodnih čevljih ali pa v natikačih. Ker je cerkvica tudi ena izmed romarskih poti, se na poti znajde tudi mnogo starejših, tako da gremo bolj počasi, umirjeno in si lahko res dosledno in podrobno ogledujemo …
Pogled na jezero Lac de Sainte Croix, se pravi Jezero Sv. Križa. Barva močno spominja na našo Sočo, samo da je tu vode turkizne barve ogromno. Tako reka in jezero sta športni vodni raj za vse mogoče, kar plava in se premika. Ni naju zanimalo, prav nič. Dan ni bil še nič poleten, voda pa ledena.
Reka La Durance pride iz kanjona Verdon in oblikuje takšno lepo jezerce. V bistvu bolj jezero. Nežne obale, droben pesek, turkizna kristalna voda. Poleti verjetno ni takole. Sedaj pa nas je bilo za prgišče. Parkirala sva in si na obrežju privoščila skromen piknik z bageto, nekaj sira in olivami. Ter dobila svojo prvo parkirno kazen. Za parkiranje na praznem parkirišču in ob neobstoječem parkomatu. Ki ga še niso postavili, ker še ni sezona. Redar pa že dela, ker je to njegova služba. To se je odkrilo šele po obisku in prevajanju spletne strani. Napisala sem ugovor, plačala nič. Nama je pa za malo narasel pritisk. Ne zelo veliko in ne za zelo dolgo, a kar nekako sva še pod vtisom strahu, da so Francozi pač malo vzvšeni, da ne marajo tujcev, da je vse drago, … Do sedaj nič od tega ne drži, imajo pa malo drugačen red in to je pač potrebno dojeti in sprejeti. Saj se verjetno tudi mi zdimo kakšnemu radovednemu Francozu solidno nenavadni.
Valansole – kmetijska prestolnica Visoke Provanse. Sedež predelave sivke. Na najin ponedeljek pa zaspano, s soncem obsijano mestece. Še najbolj živahna je bila fontana.
Začasen dom imava v okrožju Manosque, v vasi Mane. Manosque je sicer znan po znamki L’occitane, ki ima tam še vedno sedež in večino proizvodnje. Seveda imam nadvse rada L’occitane in če sva že tu, … Pa ima hudič mlade, ob ponedeljkih nimajo ogledov tovarne, samo manjši prikaz dejavnosti, ki pa je pravzaprav samo komercialna predstavitev. Povabili so nas na nakup v tovarniški trgovini, ki je še lepša kot večina L’occitanovih v Slovenji. In vsaj meni se zdi, da še dražja, če je to sploh mogoče. Kupila nisem prav nič, razen prav spodobnega espressa iz avtomata. Res je tudi, da je kozmetike iz sivke in drugih zelišč v Provansi neskončno veliko. Vsaka vas ima vsaj dve delavnici, nekateri se kličejo tudi boutique. Cene niso nizke, nikakor ne, še vedno pa mnogo bolj dostopne in dostojne kot L’occitane.
Na večer sva se vračala “domov” v Mane. In se sprehodila po vasi, zlezla do Rotunde na hribu. Eni smo vzdihovali pri nadvse čednem, starodavnem kamnitem križevem potu in ljubki kapelici, drugi pa so uživali ob skrivnostih delovanja mehanizma zvonov. Ki je postavljen kar ob cerkvici, da si lahko ogledaš, kako zadeva deluje.
Prvi letošnji čisto po naključju najden rimski most. Prelepa in nežna okolica. Malo sva se v rožnati večerni svetlobi vozila s kolesi naokoli. Ni kaj reči, preprosto, bilo je neskončno lepo. In sva po nesreči našla še tale mostič preko potoka. Nič velikega in nič posebnega, pa sva kar sedela in uživala vse do sončnega zahoda.
