Luberon je “tista” Provansa. Se pravi, ko govorimo o Provansi, o nežni svetlobi, prelepih starodavnih vaseh, kamnitih hiškah, … govorimo v bistvu o Luberonu. Sicer pride včasih ali celo kar pogosto tudi do zamenjav in nesporazumov in se polja, predvsem sivke, postavi kar v Luberon kot da gre za eno in isto. Da je Luberon Provansa. Pa seveda ni. Je le del, mogoče res najbolj znan del Provanse. Mogoče bolj resničen, res tudi bolj robusten, del Provanse je verjetno plato Valensole, višji, bliže Alpam in res poln polj. Tudi polj sivke. Tam ni veliko turistov, razen junija, ko se slika Instagram fotografije – v beli oblekici sredi polj cvetoče sivke. Valensol tudi ni tako poštirkan, je urejen, celo zelo, ni pa občutka pravljične kičarije, ki je tako pogost v Luberonu.
Luberon je tudi prostor dogajanja romanov Petra Mayla, Angleža, ki je dogajanja svojih nadvse simpatičnih lahkotnih romanov postavil prav v Luberon. In nam ga pričaral kot svet simpatičnih dobrosrčnih posebnežev, ki sicer neprenehoma godrnjajo, hkrati pa globoko v sebi z veseljem spoznavajo nove ljudi, predvsem severnjake. Seveda večinoma niti malo ni tako.
Provansalci so kmečki in podjetni ljudje. Ko se je začelo kmetijstvu bolj slabo pisati, so kot mnogi drugi začeli iskati nove poti solidnega preživetja. Lepota pokrajine, zmerno prijetno podnebje in nekaj v pokrajino zaljubljenih umetnikov je bilo dovolj za začetni turistični eksperiment. Ki je pokazal, da bi šlo in gre. Celo zelo dobro. Predvsem je fino, ker je turizem sezonska reč in si je mogoče z njim kar solidno dvigniti dohodke, hkrati pa traja le nekaj mesecev, potem pa imajo ljudje nazaj svoj mir. Tako mi je razložila najina stanodajlka, ki ji oddajanje dveh malih apartmajev turistom omogoča, da ostaja na domači kmetiji, katere stavbo je lahko s tem dohodkom celo odnovila. In to kljub dejstvu, da kmetija sama niti slučajno ne zadošča več za preživetje.
Sosed, ki je še vedno “samo” kmet, pa je povedal, da ima prav rad turiste, saj sedaj lahko velik del svojih pridelkov proda kot “specialitete”, ki jih sicer sam ne izdeluje. On le pridela zelenjavo, sadje in mesnine, v paštete, marmelade in podobo pa jih predelajo sosede. In odkar je v Maneju tudi “turistična” trgovina, se pravi prodajalna “tradicionalnih” izdelkov, se vse tudi proda za spodoben denar. Nobena zadruga mu ne plačuje toliko kot smo zmožni dati turisti za račjo pašteto s provansalskim rožmarinom. In je lahko na zemlji, na svoji kmetiji. Pred turističnim razcvetom je moral nekaj let poleg kmetije delati še v tovarni. Sedaj pa ni treba, kljub sicer norim, birokratsko komunističnim parafam EU za kmetijstvo.
Maylovi knjigici sem seveda prebrala. Že prej in na sedanjem potovanju. Ker sta dobrosrčni, topli in človeški. Ker v njih začutiš toploto sonca, zavohaš lesena vrata, ki branijo pred norim vetrom in si zaželiš Pastis. In ker ne lažeta, Luberon je v resnici tudi takšen, razigran, poln dobre hrane in vina ter ljudi, ki se najprej namrgodijo in ko vidijo, da te to ne prestraši, nasmejejo in povabijo na balinčkanje. Ker boule res še vedno igrajo.
Bonnieux je mala na vrh hriba postavljena vas. Ki v nasprotju s pričakovanji sploh ni bila samo za turiste. Vas je bila polna ljudi, domačinov, videti je bilo, da predvsem obrtnikov. Očitno je konec pomladi, aprila primeren čas za delo vseh sort. Ves Luberon je delal. Če ne na njivah, pa na hišah, cestah …. Videti je bilo, da so imeli okoli desetih vsi malico v Bonnieuxu.
Lacoste je mesto polno kamnitega šarma, ozke, stisnjene ulice, zlizano starodavno kamenje na tleh in dvoriščni vrtovi. Ljudi je bilo malo. Nekaj domačinov, ki vztrajajo v tako neudobnem življenju in peščica turistov. Vse hribovske vasi imajo podoben sistem parkiranja. V vas z avtom ne smeš, razen če tam živiš ali si obrtnik. V tem primeru se lahko voziš in parkiraš dobesedno kjerkoli. Posebej obrtniki so videti izjemno cenjena vrsta. Pretežno tudi polnijo lokale in skrbijo, da ni kakšnega miru … res pa je, da se na polno obnavlja, gradi, popravlja …
Zgoraj De Sadov spomenik in ostanki gradu. Pretežno ga je obnovil modni oblikovalec Pierre Cardin in je za splošno javnost seveda zaprt. Lacoste pa ima še vsaj enega znanega prebivalca in sicer, ja res je, gospoda Lacosta, ustanovitelja znane modne znamke šminkerskih športnih oblačil. In ne, v vasi ni trgovine z znižani cenami polo majčk.
Cedrov gozd. Nekdo se je spomnil in nasadil nekaj hektarov ceder, ki se imajo prav fino. Še pametnejši pa je iz tega naredil turistično atrakcijo. Sem se hodi sprehajat, se iti bolj resno pohodništvo, piknikirat, … brez vstopnine in vse urejeno.
Kava s prelepim razgledom in demokratično ceno. Če jo hočeš na terasi z razgledom na griče Luberona, je 50 centov dražja, torej dva evra. Razgled na soproga je zastonj.
Rdeče mesto, Roussilion. Vsi turisti, vključno z nama so bili danes tu. Polne ulice, polno parkirišče, sladoled tri evre, … saj ne, da ni neskončno čedno, predvsem mi je bil všeč red. V bližini kopljejo okro, tako so bile vse hiše pobarvane kar z njo. Ne vse enako intenzivno. In to je to. Tako je še danes. To je v tem predelu edina mogoča barva in pika. Pa imaš milijone turistov, ki hodijo gledat šarmantne vasi. Tudi sicer v Provansi ni gradbene svobode. Stare maisone se obnavlja “kot so bili”, novogradnje posnemajo stare. Predvsem pa nobene svobode pri barvah, provansalska hiša je v bledih odtenkih peščenjaka in “eksperimenti” tipa citronasto rumena, turkizna in barbi roza ne obstajajo. In je pokrajina lepa, skladna in jo hodi cel svet gledat.
Opatija Abbaye Notre Dame de Sananque. Neverjetno lepa, skladna, mirna. Med polji sivke in vrtovi. Še vedno dom nekaj menihom, cisteriancem, drugače pa huda turistična atrakcija. Parkirišče, ne majhno, je bilo polno, tudi prostori, ki jih namenijo turistom, so bili polni ljudi. Dva trgovini, kjer se je denar solidno pretakal.
Božja mati z detetom v cerkvi, ki se ravno obnavlja. Bdi nad obnovo. Samostanski atrij. Ko se turisti pospravimo, tudi prostor počitka in kontemlacije.
Dimnik “tople sobe”, kjer se je nekdaj prepisovalo knjige. In soprog, ki tako kot jaz, samo pri drugih rečeh, v vse vtakne svoj nos. Ura na steni opatije. Sončna, saj ni potrebe po večji komplikaciji. Sonce načeloma je, če pa ga kakšen dan ni, pa ni ure. Nič hudega, saj ura res ni gospodar opatije.
Še opatijski zeliščni vrt. Danes res bolj za okras in s krasnimi vrtnicami.
