Avignon naju je je pozdravil v soncu in obetu pomladi. Prišla sva s kolesi, kar se je izkazalo kot zelo dobra odločitev, saj so ceste v približno tako obupnem stanju kot v Ljubljani, promet pa tudi. So pa vozniki izrazito ne živčni, trobljenja malo, nikogar nisem videla, da ni bil med vožnjo na telefonu … Kolesarje se spušča, pešce tudi.
Avignonski kvintet je v resnici čakal potovanje po Provansi. Nisem ga hotela brati “kar tako”. Ko je potovanje postalo resničnost, dopust odobren, prenočišča rezervirana, sem začela brati. Vseh pet knjig. Ne gre toliko za Avignon, bolj za ljudi. Ki pa jih Avignon definira, jim določa ritem življenja in dušo. Pet knjig človek ne prebere hitro in tudi jaz jih nisem. Nedvomno pa potovanje v Provanso, predvsem v južno Provanso, Avignon, Arles in Aix en Provance, ne bi bilo niti približno enako brez okvira Kvinteta.
Zunanjost palače papežev je nadrealistična, mogočna, kipeča k nebu in sidrana v kamen. Mesto rivalskih papežev – Avignon. Med leti 1309 in 1377 so papeži vladali iz Avignona. Šlo je za serijo “francozov”, se pravi francoskih papežev. Zadeva je bila tako v Rimu kot v ostali Evropi bolj slabo sprejeta in povzročila hud razkol tako v cerkveni kot v posvetni oblasti. Zadevo je tudi na prigovarjanje Sv. Katarine Sienske končal papež Gregor XI, ki je papeški sedež vrnil nazaj v Rim. Tudi to sicer ni šlo gladko. Več o tem dogajanju sem našla v tudi sicer zelo zanimivi biografiji o Katarini Sienski.
Papeška palača – ultimativna turistična destinacija. Počutila sva se uporniško in nisva šla. Še sedaj kar težko verjamem, a sva se preprosto odločila za pohajkovanje po “visečih” vrtovih in mestu. Res je tudi, da sva dobila nekaj bolj kot ne negativnih mnenj o notranjosti palače. Ker da pač ni več papeška, ampak bolj prazen prostor, ki ga polnijo s kar nečim, kar naj bi bilo umetnost. Tudi sedaj je bila v notranjosti razstava neke konceptualne umetnice. Ne zame. Sami zidovi palače so bili tokrat dovolj. Posebej se mi je priljubila zlata Marija, ki s stolpa čuva mesto. Tako zelo, da sva jo odnesla kar domov, dvajset centimetrsko in sedaj čuva še nas.
Cedra ob ribniku v vrtovih. Vrhunska kava in končno mladinec, ki je vedel, kje je Slovenija in jo tudi želel obiskati. Ko bo denar … Vrtovi sicer polni fontan, dreves in seveda ljudi.
Pohajkovala sva po mestu, preko neštetih trgcov in ulic. Presenetilo naju je predvsem to, kako čisto je mesto. Smeti po tleh nisva našla, niti pasjih drekcev, niti ogorkov.
Avignon se nama je zdel nadvse prijazno mesto. Popoldan sva zaključila ob reki, ob Rohni, ki se blizu Avignona izliva v Durance. Tako je reka v Avignonu mogočna, široka in ima na sredi prav spodoben otok. Tam je prostor za piknike, šport, sprehajanje, … Ponovno so nama prišla zelo prav kolesa, saj sva v košarice naložila pritikline za prav spodoben piknik in se zapeljala ob reki.
Seveda sva si pogledala tudi sloviti “polovični” most iz 12. stol, katerega velik del je odnesla ena izmed Rohninih poplav. Pa so raje naredili novega, saj je bil itak preozek. Tega pa sedaj za vstopnino daje na ogled turistom. Pa smo vsi zadovoljni.
