Ob obisku Avignona nisva spala v samem Avignonu, temveč v sosednjem Villeneuve les Avignon. Na zemljevidu je bilo videti nekaj kilometrov razdalje, bolj kot ne samo preko reke, kar se nama je s kolesi zdelo zelo malo. Ko sva prišla, pa sva šele ugotovila, da Villeneuve les Avignon ni predmestje Avignona. Sploh ne, je samostojno mesto in tudi zgodovinsko je bilo mesto v bistvu samostojno in kar nekaj časa celo Avignonski rival.
Villeneue les Avignon si zasluži nekaj besed. Ko sva iskala strehico nad glavo v tem delu Provanse, sem se ogrela za Arles. Se je zdelo najboljše izhodišče. A ni bilo nič za naju. Pa sva se sprijaznila z Avignonom, pa ponovno ali ni balkona ali se ne da parkirati ali pa je tako drago, da raje ostaneva doma. Pa se je pridrsal Villeneue les Avignon, torej, Nova vas pri Avignonu. Do Avignona je štiri kilometre, preko dveh mostov in okoli grajskega hriba. Kar imava itak s seboj kolesa, se je zdelo ok. In sva pristala v nobel soseski, rivalski Avignonu, kar je Villeneuve skupaj s svojo trdnjavo St. Andre tudi vedno bil. Niso se pokorili Avignonu, bili so nemarno premožni in kazali fige preko dveh rokavov Rone.
Danes je to živo, po francosko poštirkano mestece, brez papirčka na tleh, kjer se ljudje na ulici pozdravljajo. Tudi turiste. Imava se tako fino, da bi v še nekaj več dneh zares postala tres chic. Imava nobel delikateso, ki s cenami skrbi, da se ne zrediš, pekarno, ki iz testa dela umetnost, kup trgovinic z luštnimi rečmi s katerimi ne veš kaj početi, dvema starinarnicama, kjer se cene začnejo pri dveh evrih in kupu lokalčkov, kjer gredo spat ob 22. Tres bien!
Cerkev in samostan v najini ulici. Ob sedmih zvečer je bila maša. Ljudi nikdar veliko, nekdo pa vselej …
Ker sva prešpricala Palais des Papes in imela resno abstinenčno krizo zaradi nekajdnevnega neobiskovanja grandioznih palač, sva se popoldan namenila kar v domačo Novo vas ali Villeneue in njeno domačo palačo Saint Andree. Gre v bistvu kar za dve palači, vsaka na svoji strani ceste in v okviru enega obzidja. S povezano, a ne enotno zgodbo. Trdnjava Saint Andree je vojaška stavba, obrambni monument, ki je sosednjemu Avignonu kazal rožičke in dokazoval, da so pomembni in močni. Abbey Sain Andree pa je opatija, ki je vsemu skupaj dajala tudi duhovni pečat. Trdnjavo so zgradili okoli opatije in sicer v 11. stol., na mestu kjer je v 6. stol v puščavništvu živela in molila Sv. Casarija. To mesto je kmalu zatem postalo mesto romanja in dobilo malo cerkvico, nato opatijo in kasneje trdnjavo. Od francoske revolucije ni več sakralni objekt. Na mestu opatije so se delno ohranili vrtovi, ki jih je z lastnim delom in sredstvi provansalskega posestnika ohranila neka Alzačakanka. Danes so odprti za javnost in imajo status zaščite.
Malo sva bila v strahu kako si bova zmogla ogledati obe zgradbi in še vrtove tako natančno kot je prav. Sploh, ko sva pred vhodom videla ekipico mlajših šolarjev, ki so po ogledu grickali bagete. In bili tako neskončno pridni. Ker se naši šolarji navadno obnašajo močno drugače, sem pomislila, da so verjetno tako zdelani od vseh kilometrov zgodovine. Ker sicer niso bili videti preveč slabo, je mogoče tudi, da še živijo v “starem” svetu, kjer se učiteljico še uboga in se dolgočasi v tišini. Imela sva “srečo” in so trdnjavo že zapirali, tako sva si lahko svojo turistično radovednost pasla “le” na opatiji in njenih vrtovih.
Ostanki prve, starodavne cerkvice. Vse, kar je ostalo od spomina na Sv, Cesario, je še vedno del vrta. V bistvu je prav on prava prebivalka in čuvarka opatije in vrtov. Ta prostor si je izbrala za svoje duhovno puščavniško življenje, se zaobljubila molitvi in ostala tu.
Po smrti ljubiteljice vrta, ki mu je ponovno vdihnila dušo, je družina vrtove, ki so finančna jama brez dna, poklonili ali podtaknili, mestu Villeneuve les Avignon, ki jih poskuša ohranjati v preteklem sijaju. Danes so vrtovi strašen ponos Villeneua in podvrženi strašno strogemu protokolu. Mizice ne smejo biti preblizu rastlinam, hodi se seveda le po označenih potkah, strogo je določeno, koliko ljudi je lahko naenkrat v vrtovih, … kaditi se jasno ne sme nikjer, strogo je prepovedano tudi piknikiranje. Nobene hrane, pijače, … najprej sem misila, da zaradi smeti, pa je vodička povedala, da gre bolj za to, da ne bi z vnosom hrane in pijače zanesli na vrtove kakšnih rastlinskih bolezni. Bila sva kar zadovoljna, da so potrpeli z nami, sva si pa čisto lahko predstavljala, kako bodo za obiskovalce prihodnosti uvedli obvezno tuširanje in zaščitno obleko, da ne bomo s svojimi bacili škodili vrtnicam.
