Pont du Gard za dobro jutro. Rok se je zagrel, da bova prva. Prehitela naju je v bistvu samo ena skupina, in sicer ekipca agencije Oskar. Pa smo še enkrat Slovenci top grebatorji … K nama je pristopila simpatična gospa in naju pobarala, kako sva kaj in kje vse sva že bila. Ko je opazila, da jo gledam kot vprašaj, se je nasmejala, poklicala še moža. Povedala sta nama, da sta bila na poroki najine Nane in Matevža, da sta njegova sorodnika, da se naju seveda spomnita in kako je bila poroka razpuščeno prijetna in najina govora v cerkvi čarobna. Ponovno smo se nasmejali, kako na Slovence res naletiš kjerkoli in da nas je res ravno toliko, da skoraj vedno tudi koga poznaš …
Pond du Gard je čaroben. Tudi v jutranji svetlobi. Posebej, če se zaveš, kako, kdaj in zakaj se je zlagalo te tone kamna. Čepi kot čuvaj večnosti ali pa vode ter motri dolino okoli sebe. In kupe mravljinčastih turistov bezljajočih s svojimi kamerami sem ter tja. Prejšnji dan sem se kar dolgo ukvarjala s tem, kako bi videla most in ne plačala kar drage vstopnice. Videti je bilo kot da si most lahko ogledaš tudi zastonj, a moraš zato priti do njega po kakšnih malih kozjih stezicah. Obupala sva nad preigravanjem te možnosti in se lepo odpeljala po označeni poti ter plačala vstopnino, ki je pravzaprav plačilo muzeja. Sam most pač lahko gledaš zastonj. Če prideš na veliko, urejeno parkirišče, plačaš tudi tega, če pa greš po drugi, manjši cesti, pa prideš do mostu iz njegove druge strani, parkiraš ob reki in se sprehajaš naokoli zastonj. Če ne greš v muzej. Plačuješ infrastrukturo okoli mostu, ne pa ogleda mostu samega. Je popolnoma odprt in nama je bilo kar malo žal, da nisva prišla, kot sva sprva nameravala, pozno popoldan in si ga ogledovala ob sončnem zahodu s prigrizkom in rosejem…
Ogled od spodaj, da res veš, kako mogočna reč je to. Najprej je bil most, nato akvadukt pa spet most in zdaj predmet ogledovanja. Upam, da je vsaj malo samovšečen, drugače mora resno trpeti v svoji vlogi nekoristnega predmeta občudovanja.
Reka Gard, ki jo je bilo treba prečkati. Kasneje pa preko nje pripeljati pitno vodo v Nimes. Do Nimesa nama ni uspelo, je ostal kot cilj naslednjega izleta v Provanso. Res si želim videti, kako je bila izpeljana razdelitev pitne vode po rimljansko.
Na koncu sva plačal tako parkirišče kot tudi muzej. Nič nisva obžalovala. Obisk je bil resnično vreden vseh evrov. Včasih kustosom res uspe povezati dejstva, zgodbe in podobe v pustolovščino. Kot v primeru Pont du Gard, ko sva preučevala različne pipe, cevi, vodna razkrižja in podobno kot da sva vodovodarska vajenca. Sistem razporeditve pitne vode po mestih je bil navadno tristopenjski in odvisen od nivoja vode. Prvi nivo, stopnja, so bili javni vodnjaki po soseskah. Če je bil vodostaj nizek, je bila voda samo za vodnjake. Naslednja stopnja so bili privat domovi in kopališča. Ti v primeru suše niso imeli svoje vode, enostavno ni pritekla. Zadnji nivo, ki je deloval le v primeru visokega vodostaja, pa so bili vodometi in fontane, ki so bili estetskega značaja.
Replika rimljanskega javnega stranišča (desno). Z ročnim izplakovalnikom, lepo prosim. In možnostjo komunikacije med opravljanjem klica narave. Menda je bilo več stranišč javnih, redke hiše so imele svoja, tudi mnogo premožnih ne. Stranišče se je razumelo kot pravica javne infrastrukture, tako da se je iz hiše šlo opravljati potrebo v javno toaleto v ulici, kot kopališče. Stranišča so bila za vse, niso se ločevala po spolu, starosti ali statusu. Tudi gobica – brisalo je bila skupna, po uporabi se jo je spralo v vodi iz čebra ter namestilo ob odprtino, da je bila naslednjemu uporabniku kar se da udobno blizu.
Za inženirskim čudom sva se prepustila umetniškemu čudu. Saint Remy de Provance. Vincent van Gogh je bil neverjetno plodovit slikar. Največ del je ustvaril prav tu, v azilu Saint Remy de Provance, samostanu, v katerem so dobili zatočišče ljudje s težavami v duševnem zdravju. Kot Vincent. V dobrem letu je tu naslikal 150 platen, prodal enega. Sestri svojega prijatelja. Medtem ko so se drugi bolniki šli delovno terapijo in čistili, pridelovali hrano in počeli kar je še nujnega in koristnega, je Vincent po navodilu zdravnika slikal. Hodil naokoli po deželi in slikal. In bil srečen, kolikor si lahko, če te trpinči duševna bolezen.
Slikar s potrebščinami. Kot je hodil naokoli. Vsak dan, v vsakem vremenu in slikal vse. Občudovalka. Primerno majhna.
Samostanski atrij.
Van Gogh je ljubil naravo, posebej v svetlobi. In cvetje vseh, še posebej irise. Rožnati lovorikovec pa je tako spogledljivo samovšečen, da je tudi dobil svojo sliko.
Samostanska kapela in Vincentova soba.
Arles nama sicer ni bil nič kaj všeč. Kolikor naju je očaral Avignon, naju Arles ni. Hrupno, nagneteno, celo malo umazano. Vseeno pa – kavarna z Van Gogh- jeve slike. Živahna, pisana, draga. Zraven pa ena izmed mnogih cvetličarn.
Muzej Arlatan, provansalski etnografski muzej naju je uničil. Toliko reči, zanimivih, pisanih, čarobnih. Zloženih skupaj v kolaž vsega. V 5. nadstropju sva bila pri volji še enkrat plačati karto samo, da lahko zaključiva. Muzej Provansalcem pomeni zelo veliko. V takšni obliki, v nobel stavbi v centru mesta, je odkar je Frederik Mistral dobil Nobelovo nagrado in jo porabil za ureditev muzeja. Dekoracija hodnikov, ki je na prvi sliki, je delo Christiana Lacroixa, ki se je tudi sicer v svojem delu, polnem barv, vzorcev, zlata, na svojevrsten način poklonil rodnemu Arlesu. V samem muzeju pa njegova dekoracija samo še doda kamenček v neverjeten kolaž vsega. Tako dosladnega nasprotja minimalizmu že dolgo nisem videla.
Mestna katedrala. Notri je bilo presenetljivo veliko ljudi, zato nisem slikala
Kolegij, kjer je Vincent ustvarjal in tudi malo bival. Še vedno kot na slikah. Na nasprotni stani se bohoti še nekaj trgovinic in kavarne, sicer pa stavba ni muzej. Težko sem dočakala trenutek, ko sem lahko slikala. Še vedno je kolegij, se pravi šola, gimnazija, tudi nekaj študentskih modulov poteka tu. Ker je začelo deževati, sva se odrekla ogledu rimske Arene. Upam, da jo bom videla naslednjič, saj me je zgodba o tem, kako so vanjo umestili celo mestno četrt s trgovinicami, delavnicami in cerkvami vred, res navdušila. Res pa ne dovolj, da bi tam tacala v nalivu. Naslednjič.
Izpustila sva tudi sicer razvpito Lumo. Zdela se mi je tako groteskno grda in ošabna nad strehami kaotično vročičnega Arlesa, da preprosto ni šlo. Jeklo in ogledala, višina, nič ni bilo v redu. Rok je bil malo bolj odprte glave, pa sem ga kot prava Evina hči pregovorila v možnost hrane.
